Leto usmiljenja – nova priložnost za ozdravljenje greha splava

“Cilj leta usmiljenja je pomagati ljudem, da se rešijo bremen, ki so si jih naložili z grehi,” pravi frančiškan br. Miran Špelič, s katerim smo se pogovarjali o letu usmiljenja in o pomenu tega, da lahko v tem letu vsak duhovnik podeli odvezo od greha splava.

Z 8. decembrom je papež Frančišek razglasil izredno sveto leto usmiljenja. Izredno je zato, ker si sveta leta običajno sledijo na 25 let, od zadnjega pa jih je minilo šele 15. V želji, da bi v tem letu čim več ljudi zares občutilo moč Božjega usmiljenja, je v tem letu papež pravico do podeljevanja odveze za greh splava – ki ob polnem zavedanju pomeni tudi izključitev iz občestva Cerkve – razširil na vse duhovnike.

Za kaj pri tem gre in na kakšen način ljudi zaznamuje splav, smo se pogovarjali s teologom p. dr. Miranom Špeličem OFM, profesorjem patrologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki se kot frančiškan na Tromostovju v Ljubljani veliko srečuje tudi z ljudmi v spovednici. Tam pa se pogosto razkrije bolečina, ki jo prinese greh splava.  

br. Miran Špelič: “Nečloveškost na osebni ravni je edina v moji moči, da jo prepoznam, se z njo soočim in jo v sebi zatiram.”

Zakaj se vam zdi, da je papež Frančišek začutil potrebo, da že tako kmalu spet razglasil leto usmiljenja? Ga ljudje danes res tako potrebujemo?

Prejšnje sveto leto je bilo veliki jubilej ob dvatisočletnici Kristusovega rojstva, to sveto leto pa je nekaj čisto posebnega. Ne zahteva ga niti kaka zgodovinska obletnica niti redno zaporedje. Mislim, da se je papež Frančišek odločil zanj zaradi “znamenja časov”. Leto 2000 je potrebovalo upanje in zagon vpričo strahov o koncu sveta, današnji čas pa potrebuje upanje proti nečloveškosti. Na usmiljenje nas je pripravljal že sveti papež Janez Pavel II. s svojo okrožnico Dives in misericordia in razglasitvijo bele nedelje za nedeljo Božjega usmiljenja. Papež Frančišek to samo še nadaljuje in nas spodbuja, da bi sprejeli usmiljenje od Boga in postali sami usmiljeni, najprej do sebe, potem pa še do drugih.

V čem vidite to “nečloveškost” v današnjem času, ki ste jo omenili? Jo opažate bolj na ravni družbe ali zelo konkretno v življenjih in srcih ljudi?

Nečloveškost ni nekaj abstraktnega in oddaljenega, ampak je navzoča zelo boleče tako v posamezniku kot v celotni družbi. Nečloveškost na družbeni ravni je sicer bolj opazna, a je v veliki meri neobvladljiva, Lahko jo kvečjemu razkrinkavamo in uporabimo tistih nekaj malega vzvodov, ki jih dobimo v roke. Gre za družbene krivice, zatiranje in zlorabo sočloveka, zmotno vzgojo … Nečloveškost na osebni ravni pa je edina v moji moči, da jo prepoznam, se z njo soočim in jo v sebi zatiram. Papež Frančišek, ki je tu nekako glas vse Cerkve, pa ponuja alternativo vsakršni nečloveškosti s sporočilom usmiljenja, Božjega in našega.

V čem konkretno se vam zdi, da se moramo na osebni ravni najbolj boriti proti nečloveškosti?

To pomeni, da ne vstopam v take odnose, ki soljudi ponižujejo, razčlovečujejo; da se izogibam vsemu, kar izhaja iz sebičnosti in egocentrizma. Nasprotno pa skrbim za to, da bodo moji odnosi gradili občestvo, in to s spoštovanjem in dobroto.

Ali pričakujete, da se bo v tem letu sporočilo usmiljenja dotaknilo ljudi? Se bodo tudi nekateri bolj oddaljeni približali Cerkvi in boste imeli spovedniki na sploh več “dela”?

Leto usmiljenja se je komaj začelo in je težko govoriti o tem, ali je že kaj več navala na spovednice. Dejstvo je, da je klic k usmiljenju potreben in da ga lahko sliši praktično vsak, ki to želi. Na nas, duhovnikih, je, da posredujemo celovito in pristno vabilo, naslednji korak pa mora vedno storiti povabljeni sam. In ta vabljeni bo lahko še sam ponesel vabilo med tiste oddaljene, ki jih naše sporočilo ne doseže. Cilj leta usmiljenja ni samo napolniti cerkve, ampak pomagati ljudem, da se rešijo bremen, ki so si jih naložili z grehi. Usmiljenje tu ne pomeni omalovaževanja greha niti pometanja pod preprogo, ampak soočenje z njegovo težo in potem razbremenitev, ki jo prinaša Kristusov križ in odrešenje.

“Usmiljenje ne pomeni omalovaževanja greha niti pometanja pod preprogo, ampak soočenje z njegovo težo in potem razbremenitev, ki jo prinaša Kristusov križ in odrešenje.”

Za leto usmiljenja je papež Frančišek določil, da lahko odvezo za greh splava podeli vsak duhovnik preko celega leta, medtem ko je bilo prej to dovoljeno le nekaterim oz. le ob posebnih priložnostih. Zakaj je greh splava tako poseben, da odveze sicer ne more podeliti vsak duhovnik?

Že od davnih časov obstajajo “težji” grehi, povezani tudi s cerkvenimi kaznimi. Tak greh je tudi splav in lahko vernika zaradi svoje silovitosti izloči iz skupnosti (kanon 1389 ZCP). Ko se človek takega greha pokesa, ga škof (seveda ne pred polno cerkvijo, ampak v spovednici) spet uvede v skupnost. Za to pa lahko pooblasti tudi druge duhovnike, zlasti škofijskega penitenciarija, v času misijonov, adventa in posta tudi druge duhovnike, člani uboštvenih redov pa smo dobili ta privilegij od papežev že v davnini. Namen te kazni ni dodatna obremenitev grešnika, ampak klic k temu, da se človek odpove temu težkemu grehu, se ga pokesa in spet zaživi v polnosti s Cerkvijo. Če kdo tega ni vedel, ga kazen ni zadela. Tukaj izjemoma velja, da ignorantia legis excusat (nepoznanje zakona opravičuje).

Kaj v tem primeru sploh pomeni izločitev iz skupnosti? Kaj potegne za sabo?

S tujko temu rečemo ekskomunikacija. Kdor ji zapade, ne sme npr. prejemati zakramentov in sploh ne more sodelovati pri življenju Cerkve.

Se kot spovednik pogosto srečujete z grehi, povezanimi s splavom?

O tem ni lahko govoriti, ker je spoved vendarle nekaj zelo intimnega. Je pa potrebno. Da, beseda splav se sliši v spovednici, včasih šele po dolgih letih molka in bolečine ali neuspešnega prepričevanja, češ da to ni nič posebnega, Redko, a včasih pride tudi iz moških ust. Zlasti nekatere ženske pa čutijo potrebo, da splav spet in spet omenjajo, čeprav so se že spovedale.

In kako jim lahko kot spovednik, duhovnik pomagate (ob tem, da podelite odvezo)?

V vsakem primeru je potrebna predvsem beseda usmiljenja, sočutja in tolažbe. Celo neka ateistka je po dolgih letih našla edini kraj za tolažbo ravno v spovednici. Tolažba ni v zmanjševanju teže greha, ampak v poudarjanju neizmernosti Božje dobrote, ki zna popraviti naše najtežje napake. Kot je Bog sprejel tega otroka, čeprav ob vstopu v življenje ni bil zaželen s strani staršev, tako naj ga sprejmejo tudi starši in mu dajo mesto v svoji družini. Konkretno se to izvede v obliki tako imenovanega krsta želja, to je molitve, v kateri izrazimo željo, da bi bil ta otrok krščen, in mu ob tej priliki tudi damo ime. Ni treba, da bi to molitev/krst ponavljali vsak dan, ne sme pa tudi biti to dejstvo zapečateno pod nekakšno zaroto molka. S tem se tudi pretrga nekakšna navezanost na ta greh in stopi človek na pot ozdravljenja.

V čem vidite največjo rano, ki jo odpre ta greh? Kakšne posledice zaznavate?

Pri nekaterih pride do disociacije in zanikanja, kar potegne za seboj nekakšno odmrtje dela osebnosti. Prebudijo se občutki nevrednosti in zavrženosti, strah pred Božjo kaznijo. Včasih to prebudi celo agresivnost do vseh tistih, ki jim je življenje nekaj svetega. Pogosteje pa se začenja oglašati glas vesti in nelagodje se lahko hitro prevesi v depresijo in v grmadenje očitkov zlasti sebi, lahko celo v avtodestruktivnost. Take težnje je treba čim prej zaustaviti.

br. Miran Špelič: “Pogosto je treba človeku pomagati, da se popravi neustrezna podoba Boga, ki ni kruti in maščevalni rabelj, ampak usmiljeni Oče obeh: otroka in matere.”

Ste duhovniki s stalnim pooblastilom za dajanje odveze od greha splava kaj drugače usposobljeni za to kot ostali duhovniki?

Težko bi govoril o usposobljenosti, prej morda o senzibilizaciji, do katere pride v naših pogovorih, seveda ob popolnem ohranjanju spovedne molčečnosti. Saj smo vendar služabniki usmiljenja! Ne gre za to, da bi bili kaki posebni strokovnjaki. Greh je greh in tu ni prostora za razpravo niti ni potrebna. Skesanemu grešniku je treba samo pokazati pot ozdravljenja. K njemu želimo pristopati z zavestjo o teži greha in obenem s sočutjem.

Kakšna pa je ta pot ozdravljenja – preko česa vodi? In kaj človeku na njej pomaga?

Prvi korak je priznanje sebi, potem priznanje pred Bogom v zakramentu. Človek se ne sme slepiti, češ da tu ne gre za nič resnega. Nikakor ne gre brez žalovanja, ki zahteva svoj čas. Preseči je treba tudi lastni sram in samoočitanje, torej priti do odpuščanja tudi sebi. Potem pa se odločiti za življenje. To ne pomeni nujno številčnega povečanja družine, ampak spremembo v miselnosti, ki prinese s seboj tudi zdrav optimizem in upanje. Verjetno je vse to nemogoče brez ljubeče, sočutne in prijateljske bližine sočloveka in – za verujoče – brez molitve in zakramentov, to je brez bližine Boga. Pogosto je treba pomagati, da se popravi neustrezna podoba Boga, ki ni kruti in maščevalni rabelj, ampak usmiljeni Oče obeh: otroka in matere.

Se vam zdi, da se o splavu, predvsem v Cerkvi, govori dovolj in na primeren način? Se bo v tem letu govorilo kaj več?

Mislim, da je Cerkev eden redkih prostorov, kjer se odpira ta tema, čeprav najbrž še ne dovolj. Kolikokrat se srečamo – vsaj pri primerih iz preteklosti – s hudo nepoučenostjo. Pri govoru o splavu je potrebno jasno razlikovati med dvojim: pristopiti z usmiljenjem do grešnika in ostati nepopustljiv do greha. Upam, da bodo v tem letu tudi molitve za rešitev otrok, ki jim grozi splav, bolj odmevne in obiskane.

Foto: osebni arhiv Mirana Špeliča, markmallet.com, catholicnews.co.uk