Komu po razhodu pripadajo zamrznjeni zarodki?

Mica Škoberne
Ponedeljek, 11. maj 2015, 5:00
Image
loeb
Foto: usmagazine.com
Nekdanji zaročenec Sophie Vergara igralko toži, ker hoče kljub njenemu nasprotovanju prevzeti skrb nad njunima zamrznjenima zarodkoma. Rumena novica, ki pa razkriva boleče dileme sodobne reproduktivne tehnologije.

Novica, ki bi jo lahko uvrstili v rubriko »Iz sveta slavnih« ali pa »Saj ni res, pa je«, je seveda zelo rumena in jo lahko hitro odpravimo s površnim zgražanjem nad muhastimi zvezdniki.

Ne tako daleč ...

Obenem pa si moramo priznati, da situacija, v kateri se je znašel zvezdniški par, ni tako nepomembna in oddaljena resničnost, ki se pravzaprav vse bolj dotika tudi nas in nas izziva, da do nje zavzamemo vsaj stališče. Odpira razmislek o dilemah in včasih že absurdih, ki jih prinaša razvoj sodobne reproduktivne tehnologije, ki daleč prehiteva etični in družbeni razmislek in nenazadnje tudi pravno ureditev. Zelo zgovorno pa priča o današnjem odnosu do (ustvarjanja) novega življenja.

Najbolje plačana ameriška TV Igralka Sofia Vergara in njen bivši zaročenec Nick Loeb sta se po lanskoletnem razhodu zapletla v sodni boj posebne vrste – ne za premoženje, ne za skrbništvo otrok, ampak za svoja zamrznjena zarodka. Komu pripadata in kdo lahko odloča o njuni usodi?

Poskusi z nadomestno materjo

Danes 42-letna igralka in 39-letni poslovnež sta v času, ko sta bila še par (skupaj 4 leta), želela imeti otroka, vendar ona zaradi obsevanj ob prebolevanju raka v letu 2000 ni upala zanositi. Leta 2013 je Vergara za medije povedala, da se ji sicer ne zdi tako nujno, da bi imela še enega otroka, ker že ima 22-letnega sina iz prvega zakona, da pa njen fant Loeb še nima otroka in bi si ga zelo želel, zato je dala zamrzniti svoja jajčeca.  

Dvakrat sta poskusila z vsaditvijo zarodkov nadomestni materi, a je ta – Vergarina 44-letna osebna asistentka, ki ji je Vergara edini zaupala to nalogo – obakrat doživela spontani splav. Čez eno leto so ustvarili nova zarodka, a ker je njuno razhajanje v želji po starševstvu postajalo vse bolj očitno, sta se odločila, da ju zamrzneta.

Par se je pol leta zatem razšel, Loeb pa si sedaj želi prevzeti skrb nad zarodkoma, ki bi ju donosila nadomestna mati, on pa skrbel zanje. Vergara, ki je že v novem razmerju in se pripravlja na poroko, tega ne želi in Loeb jo toži.

Vergara: sebično; Loeb: gre za zaščito življenj 

Vergara zarodkov iz razmerja z Loebom sicer noče uničiti, ampak zgolj želi, da ostanejo zamrznjeni. Vse skupaj pojasnjuje takole: »Otrok potrebuje ljubeče razmerje med staršema, ki se razumeta, ki ne sovražita drug drugega. /…/ Otrok potrebuje starša. Ne bi želela spraviti otrok na svet, v katerem stvari ne delujejo v njun prid. To bi bilo tako sebično

Ko sem bil v svojih 20-ih, je moje dekle naredilo splav in ta odločitev je bila sprejeta popolnoma mimo mene. Od takrat vedno sanjam o dečku istih let, kot bi bil ta najin otrok.

Istočasno medijem že razkriva načrte, da bi z novim bodočim možem uporabila jajčeca, ki jih je dala zamrzniti leta 2013, ponovno poskusila z umetno oploditvijo in uporabo nadomestne matere.

Med poskusi oplojevanja iz odmrznjenih jajčnih celic in vstavljanja v maternico pri 30-letnicah odmre 77 %, pri 40-letnicah pa kar 90 % ustvarjenih zarodkov.Loeb na drugi strani pa naj bi kot otrok ločenih staršev vedno sanjal o očetovstvu. Njegovo željo po družini naj bi zaznamoval še en dogodek: »Ko sem bil v svojih 20-ih, je moje dekle naredilo splav in ta odločitev je bila sprejeta popolnoma mimo mene. Od takrat vedno sanjam o dečku istih let, kot bi bil ta najin otrok.« Ko je bil pozneje v zakonu, sta z ženo poskušala zanositi z biomedicinsko pomočjo, a neuspešno. Zakon je razpadel. V razmerju z Vergaro je kmalu začel izražati željo po otrocih, ona je vztrajala pri nadomestnem materinstvu.

Loeb, ki pravi, da mu je ob irski varuški postala blizu katoliška vera in razume trenutek spočetja kot začetek življenja, je konec aprila v New York Timesu objavil obširno obrazložitev svojih pogledov in prizadevanj. Med drugim je zapisal: »Ko ustvarimo zarodke z namenom življenja, mar jih ne bi morali definirati kot življenje in ne kot lastnino? Ali lahko želja ene osebe, da bi se izognila biološkemu starševstvu (brez kakršnih kolih pravnih obveznosti), prevlada nad verskimi prepričanji drugega o svetosti življenja in nad njegovo željo po starševstvu? Ženska ima pravico, da otroka donosi, tudi če moški temu nasprotuje. Mar ne bi moral biti moški, ki je pripravljen prevzeti vse starševske obveznosti, enako upravičen do tega, da poskrbi za donositev svojih zarodkov, tudi če ženska temu nasprotuje? Gre za vprašanja, ki za razliko od vprašanj o splavu niso na noben način povezana s pravico do odločanja o lastnem telesu, ampak s pravico starša, da zaščiti življenje svojega nerojenega otroka.«

loeb3

O usodi Vergarinih in Loebovih zarodkov bo sedaj odločalo sodišče. Študija iz leta 2011 pa je pokazala, da je 19 % neuporabljenih zarodkov zavrženih, 3 % pa se jih uporabi za raziskovalne namene. Samo v Veliki Britaniji so od leta 1990 odmrznili (t. j. pustili umreti) več kot 2 milijona zarodkov. Ob tem, da med poskusi oplojevanja iz odmrznjenih jajčnih celic in vstavljanja v maternico pri 30-letnicah odmre 77 %, pri 40-letnicah pa kar 90 % ustvarjenih zarodkov. Mnogi pa leta in leta čakajo v zamrzovalnih posodah …

Iz jajčec roditi vnuke

Istočasno se v Veliki Britaniji in ZDA po poročanju BBC-ja odvija še ena sodna bitka – 59-letna Američanka in njen mož si prizadevata pridobiti na britanski kliniki zamrznjena jajčeca svoje pokojne hčere, da bi lahko mati s pomočjo darovalca semena spočela in donosila lastne vnuke. Hčerka, ki je bila njun edini otrok, se je po diagnozi raka odločila, da na britanski kliniki za umetno oploditev zamrzne svoje jajčeca za poznejšo možnost zanositve, a je leta 2011 izgubila boj z boleznijo. Njena mati sedaj pravi, da je hči v času bolezni zelo jasno izražala željo po potomcih in jo prosila, če lahko donosi njene otroke in jih skupaj z možem vzgaja. Hčerkino željo hoče izpolniti, saj naj bi »hčerina jajčeca imela v sebi življenjsko silo in bila živa entiteta, ki še čaka, da se rodi«.

Vprašanja brez odgovorov

Ti in drugi primeri pred nami razgrinjajo kup vprašanj. Kdo lahko razpolaga s spolnimi celicami? Kdo razpolaga z zarodki? Kdo lahko ustvarja nove zarodke? Kaj so pogoji, da se nekomu omogoči oploditev s pomočjo reproduktivnih tehnologij? Kje in kako pridobiti manjkajoči del, ki je potreben za oploditev, in kakšne odnose to ustvarja med vsemi vpletenimi? Kako z nadomestnim materinstvom? Kakšna je usoda spolnih celic in zarodkov, če jih nihče noče uporabiti? Kdo lahko odloča, ali se bodo zamrznjeni zarodek rodili na ta svet ali ne? In temeljno vprašanje, na katerem sloni vse – kdaj se začne življenje?

Čeprav vsa ta vprašanja tako v zgornjih dveh primerih kot v mnogih drugih niso razjasnjena, gre praksa neustavljivo naprej ter postaja vse bolj običajna in družbeno sprejemljiva. Novo življenje nima več pridiha nečesa velikega, skrivnostnega, kaj šele podarjenega, ampak je postalo človeški izdelek. Temeljno merilo ni več dostojanstvo in spoštovanje človeškega življenja, ampak nekaj povsem drugega – želja.   

Edino merilo je želja

Želja odraslih je tista, ki upravičuje vsakršne posege, manipulacije in vsa sredstva za dosego cilja. Ob vsem tem pa včasih ni nikakršne zaveze (niti med staršema niti do ustvarjenega življenja), vse je poljubno (ko/če bo pravi čas, jajčeca lahko oplodi, donosi in vzgoji kdorkoli …) in lahko povsem izvzeto iz ljubečega (spolnega) odnosa med moškim in žensko, v katerem se sicer naravno zgodi spočetje.

loeb2

Prvi korak je bil prav ta, da se je spočetje izvzelo iz konteksta spolnega odnosa med možem in ženo, sledil je lahkoten in neobvezujoč odnos do »reproduktivnega materiala« (semenčice in jajčeca darovalcev), trenutno smo na ravni normalizacije nadomestnega materinstva. Pred nami se odpira tudi široko polje možnih evgeničnih manipulacij z življenjem v nastajanju (predimplantacijska diagnostika, zarodki treh staršev ipd). Nastajanje novega življenje je postalo povsem stehnologiziran proces, v katerem imamo opravka z materialom, laboratorijskimi tehnologijami, opremo in preiskavami, najetimi maternicami (v funkciji nekakšne oskrbovalne posode) ter pravnimi določili, pravicami in (ne)obveznostmi. Vse skupaj poganjajo želje (včasih kar zahteve) odraslih. Ki si včasih tudi premislijo. Želja pač ni nekaj trdnega, oprijemljivega, nespremenljivega in neizmuzljivega. Ni nekaj, kar bi lahko novemu življenju omogočalo neodtujljivo dostojanstvo in pravico do življenja.

Ob vseh debatah o neprimernosti istospolnega starševstva bi se morali jasno zavedati, da so za veliko tovrstnih dilem in težav krive prav možnosti, ki jih prinašajo sodobne reproduktivne tehnologije, predvsem pa vsesplošen odnos do življenja. Te tehnologije, ki jih etika vse težje obvladuje in usmerja, so dostopne vsem in omogočajo postavljanje posameznikovih želja pred dostojanstvo in življenje druge človeške osebe.

Čeprav naj bi bile te tehnologije osnovane z namenom zmanjševanja in preprečevanja bolečine neizpolnjenih želja, pa ustvarjajo doslej nepoznane situacije, ki porajajo novo bolečino. Vprašajte Nicka Loeba. Ali njegovi zamrznjeni hčerki, ki o tem le nemo pričujeta.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem