Izkušnje otrok iz istospolnih skupnosti, ki težje pridejo v javnost

Mica Škoberne
Torek, 2. junij 2015, 5:27
Image
lost child

Bronagh ne gre očitati, da je zgolj še ena "predsodkov polna homofobna konzervativka". Govori namreč iz lastne izkušnje, negativne izkušnje otroka, ki je odraščal v istospolni družini, z dvema mamama ...

Ko 38-letna mama dveh otrok Bronagh Cassidy na TV zaslonu gleda poroke homoseksualnih parov in vidi majhne otroke ob njih, zavzdihne in pravi: »Nekaj v meni si tako želi, da bi mogla pomagati tem otrokom, ker vem, da bodo imeli težave. Mislim, da ni pošteno, da se jih postavlja v to situacijo. In nimajo nikakršne izbire.« A Bronagh ne gre očitati, da je zgolj še ena "predsodkov polna homofobna konzervativka". Govori namreč iz lastne izkušnje, negativne izkušnje otroka, ki je odraščal v istospolni družini, z dvema mamama.

Kar nekaj takšnih, danes že odraslih otrok, ki so odraščali ob istospolnih starših, je v zadnjih letih predvsem v ZDA spregovorilo. Razočarani, utrujeni in zaskrbljeni so zaradi stalnega ponavljanja refrena, da otrokom v istospolnih družinah "nič ne manjka" in da "šteje samo ljubezen". Sami so namreč občutili primanjkljaj in so prepričani, da jih je ta izkušnja oblikovala in zaznamovala na način, ki ga ne privoščijo drugim otrokom. Zato so se odločili, da – čeprav je zaradi družinskih vezi to pogosto težko in boleče – delijo svoje zgodbe, ki so drugačne od tega, kar naj bi zatrjevale študije. Do teh študij so skeptični, saj pravijo, da ni nujno, da preučevani otroci, ki trenutno odraščajo v teh družinah, že zmorejo odprto spregovoriti o tem, kaj v resnici doživljajo, poleg tega pa želi vsak otrok braniti svoje starše. Ena izmed njih, Meg, tudi pravi, da šele zdaj, ob lastnem možu in otrocih, v polnosti spoznava, kaj je bilo tisto, za kar je bila prikrajšana.  

Tudi če bi bila družba v tem odprta, to še vedno ne razrešiti problema identitete otroka.

Bronaghina mama in njena partnerica, ki jo je Bronagh klicala kar "moja Pat", sta do otroka prišli preko umetne inseminacije na domu, tako da sta zmešali seme dveh gejevskih prijateljev – da bi zagotovili, da nihče ne bo mogel reči, kdo je v resnici oče.

»Ko sem odraščala, sem vedno imela občutek, da gre za nekaj nenaravnega. Izhajala sem iz nenaravnega odnosa; zdelo se mi je, kot da ne bi smela biti tam. Na dnevni ravni se je v meni bil nekakšen boj. Včasih sem si celo iskreno želela, da Pat ne bi bilo tam.«

Ob vprašanju, ali bi ji bilo lažje, če bi se njena mama in Pat lahko poročili, pravi: »Tudi če bi bila družba v tem odprta, to še vedno ne razrešiti problema identitete otroka

Hotel sem se počutiti ljubljenega in zaželenega od starejše moške osebe, pa čeprav samo za pol ure.

Robert Oscar Lopez je odraščal v lezbični skupnosti mame in njene partnerice. V otroštvu je bil po vseh merilih dobro vzgojen in uspešen otrok. »Če bi me takrat proučevali 'strokovnjaki' za istospolno starševstvo, bi jim moj primer potrdil najbolj rožnate ocene o LGBT družinskem življenju,« pravi Lopez, a nadaljuje: »Za fasado dobrega izida pa so se skrivali mnogi problemi

V sebi in zunaj v svetu, kjer vsi delujejo in razmišljajo v okviru dveh spolov, je bil zmeden, negotov in čudaški: »Nisem imel nobenega moškega lika, ki bi mu lahko sledil, moja mama in njena partnerica pa nista bili niti tipična očeta niti tipični materi.« V času študija je zapadel v homoseksualno podzemlje in se prostituiral starejšim moškim, kajti: »Hotel sem se počutiti ljubljenega in zaželenega od starejše moške osebe, pa čeprav samo za pol ure.«

Šele ponovna vzpostavitev vezi z očetom je prinesla preobrat in stabilnost v njegovo življenje (celotno zgodbo si preberite tukaj.) 

robert oscar lopez

Robert Oscar Lopez

Svojega očeta ne poznam in ga nikoli ne bom. Čeprav se sliši čudno, ga pogrešam.

Anonimno dekle, ki je bilo spočeto s pomočjo anonimnega darovalca in odrašča v lezbični skupnosti, pravi: »Večino časa preživim pri prijateljici doma. Družim se z njenim očetom, ker ga sama nikoli nisem imela in ker je super človek. Večinoma se le v prijateljičinem domu počutim, kot da sem lahko res jaz. Nekdo mora to povedati in sama običajno tega ne slišim, ampak istospolni starši so na nek način sebični. Ne razmišljajo o tem, kako je meni živeti v njihovem svetu. Sem edina, ki tako čuti? Sem slaba hči, ker si želim, da bi imela očeta? Obstaja še kdo, ki ima dve mami ali dva očeta in se sprašuje, kako bi bilo, če bi se rodil v normalni družini? Obstaja še kdo, ki si želi, da bi lahko uporabil besedo "normalni", brez da bi bil ob tem deležen lekcije, kaj je normalno??? Svojega očeta ne poznam in ga nikoli ne bom. Čeprav se sliši čudno, ga pogrešam. Pogrešam tega moškega, ki ga nikoli ne bom poznala. Je narobe, da hrepenim po očetu, kot ga imajo moji prijatelji?« 

Zdi se, kot da presojevalci niso hoteli ustvariti vtisa, da šikanirajo homoseksualce – hoteli so izpasti politično korektni ...

Andyja Cannona, danes 25-letnega očeta treh otrok iz Velike Britanije, je pri 8 letih posvojil homoseksualni moški in ga s partnerjem od 9. leta spolno zlorabljal. Čeprav je Andy svojega posvojitelja in njegovega partnerja zaradi spolnih zlorab večkrat prijavil na center za socialno delo, so ga vedno poslali domov kot "problematičnega otroka".

Zadeva se je po poročanju The Telegrapha končala šele pred tremi leti na sodišču, ko sta bila posiljevalca obsojena na 30-mesečno zaporno kazen, v sodbi pa je bilo rečeno, da je šlo za "nespametno in hudo zgrešeno presojo" socialnih delavcev.

Cannon pa je danes prepričan, da bi njegovim pritožbam prej prisluhnili, če bi bil njegov oče v heteroseksualnem razmerju: »Zdi se, kot da presojevalci niso hoteli ustvariti vtisa, da šikanirajo homoseksualce – hoteli so izpasti politično korektni in jima pogledati skozi prste, da bi se izognili vsakršnim negativnim posledicam.«

Nisem imela prave predstave o tem, kako naj bi pravi, dober moški ravnal z mano.

Meg je po razhodu staršev odraščala v lezbični skupnosti mame in njene partnerice v zelo liberalnem in homoseksualnosti naklonjenem okolju, obe ženski sta bili skrbni in ljubeči. »Obstajala pa je ena potreba, ki je nikakor nista mogli izpolniti, ne glede na to, koliko sta me ljubili: potreba po očetu

Kljub ljubezni do mame Meg pravi, da se ne more pretvarjati, da vse skupaj ni imelo težkih posledic zanjo. »Tako sem hrepenela po očetu in po tem, da bi me imel rad. In rada ga imam, čeprav ga ne poznam in je po vseh merilih slab oče.«

Opisuje tudi, da je bila med odraščanjem v homoseksualnem okolju izpostavljena mnogim neprimernim stvarem, kar je privedlo do njene zgodnje seksualizacije. V času študija je bila v dveh odnosih, kjer je bila prisotna zloraba: »Iskala sem ljubezen in potrditev s strani moškega, ampak nisem imela prave predstave o tem, kako naj bi pravi, dober moški ravnal z mano. Sprejela sem skoraj vsakega, ki me je bil pripravljen "ljubiti"« (vir: askthebigot.com).

Smo res dospeli do točke, ko razmišljamo o institucionalizaciji oropanja otrokove naravne pravice do matere in do očeta zato, da bi dali veljavo čustvom odraslih?

Katy Faust, mama 4 otrok, je po ločitvi staršev živela z mamo in njeno partnerico. Čeprav obe ceni in spoštuje in je v mladosti pogosto predstavljala "živo reklamo" za istospolno starševstvo, pa danes javno nasprotuje porokam istospolnih – zaradi otrok, ki lahko v to zvezo pridejo samo tako, da so prikrajšani za enega od staršev: preko ločitve, smrti partnerja, posvojitve, umetne oploditve s pomočjo darovalca, nadomestnega materinstva.

Sama je odsotnost očeta boleče občutila: »Če otroka, ki ga je vzgajal lezbični par, vprašate, ali ima rad svoji dve mami, boste verjetno slišali odločen: "Da!" Potem vprašajte po očetu in zavladala bo bodisi moreča tišina ali pa boste priča izpovedi srce parajočega hrepenenja ali priznanja, da ima očeta, ki bi si ga želel pogosteje videti.« Katy se ob tem sprašuje: »Smo res dospeli do točke, ko razmišljamo o institucionalizaciji oropanja otrokove naravne pravice do matere in do očeta zato, da bi dali veljavo čustvom odraslih?« (Več o Katyjini zgodbi si preberite tukaj.)

 

Foto: stuffmakesmehappy.com, equalitymatters.org

domovina marec 15

Prispevek je bil prvotno objavljen v marčevski številki časopisa DOMOVINA. Jo želite prejeti? Kliknite tukaj.

Številka prinaša še številne druge zanimive članke. Osrednja tema je DRUŽINSKA ZAKONODAJA:

  • Blaž Karlin: Totalnost, ki napoveduje totalitarnost
  • Barbara Kastelec: Mož in žena sva ob spočetju eno; jezik uslug ob tem obmolkne
  • Marjana Debevec: Ponosna, da sem žena in mati
  • Vilma Siter: Verjamem v moč slovenske družine
  • Nikoli doslej se še ni tako jasno pokazalo, da nam vlada nekdo drug (intervju z nekdanjim poslancem Francetom Cukjatijem)
  • Je narobe, da hrepenim po očetu, kot ga imajo prijatelji? (izkušnje otrok, ki so odraščali v istospolnih skupnostih)
  • Andreja Poljanec: Temeljne potrebe za poln in zdrav otrokov razvoj
  • Štefan Kržišnik: Ne borimo se samo PROTI ideologiji, ampak predvsem ZA osebo
  • Igor Vovk: Vrnite nam domovino in družino 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa

29. marec 2019 ob 17.30

Cerklje, Koper, Celje, Novo mesto,
Ljubljana