Imaš kaj otrok? – Nimam. Vsaj rojenih ne.

Eva Markovič
Torek, 22. september 2015, 5:00
Image
spolna zloraba deklica

»Naivno sem si domišljala, da bom šla v bolnišnico, dobila narkozo, zdravniki bodo opravili svoje, zbudila se bom s praznim trebuhom, potrta, ampak po dnevu ali treh počitka telesno povsem fit. Tako si predstavljamo splav, ne?«

S temi besedami Tina Košir Mazi v knjigi Darovi minevanja spregovori o svojem splavu v četrtem mesecu nosečnosti.

Darovi minevanja je nova knjiga Mance Košir, posvečena minljivosti človeškega življenja in smrti. V njej si avtorica med drugim dopisuje s hčerko Tino, ki odkrito spregovori o bolečini ob najbolj zamolčani smrti. »Zdelo (se mi je) nujno spregovoriti o smrti, za katero kot družba še nismo našli pravih besed – smrti, ki prehiti rojstvo in ki smo jo mnoge ženske doživele dobesedno pri živem telesu,« je Tina ob izidu zapisala na svojem blogu.

Nujno je spregovoriti o smrti, za katero kot družba še nismo našli pravih besed – smrti, ki prehiti rojstvo in ki smo jo mnoge ženske doživele dobesedno pri živem telesu.

S svojo izpovedjo je želela prekiniti zapovedan molk o izkušnji splava. Kadar govorimo o njem, govorimo teoretično, pozabljamo pa na brazgotine neštetih resničnih žensk (v anglosaksonskem svetu naj bi jih bilo kar ena tretjina) in njihovo zamolčano bolečino.

Diagnoza: huda okvara plodu, nosečnost nevarna za mater

»Najprej je bila sreča,« opisuje Tina trenutek, ko sta z možem ugotovila, da pričakujeta prvega otroka. Ob nuhalni svetlini, ki ji je sledila amniocenteza, pa sta doživela šok: deklica v njeni maternici je imela tako hudo kromosomsko napako, da ni imela možnosti preživetja. »Telesce malega bitja je poplavljeno od znotraj, otečeno do izmaličenosti. /.../ V najboljšem primeru smrt zarodka zaradi odpovedi notranjih organov. Po temnejšem scenariju bi se otročiček v moji maternici dobesedno razpočil,« piše Tina. Otrok torej ne bo preživel, nosečnost naj bi bila potencialno nevarna tudi zanjo.

Tina nato opisuje grozo, ko morata od bolečine zlomljena starša spisati pismo, v katerem komisijo za medicinsko etiko prosita za odobritev »medicinske prekinitve nosečnosti«. Oziroma, kot pravi Tina, prošnjo, da lahko ubijeta lastnega otroka. »Če bi mi takrat usoda ponudila skrivno pogodbo, da svoje življenje zamenjam za njeno, naj se rodi živa in zdrava in živi namesto mene, bi jo podpisala.«

zenska gleda skozi okno

Postopek splava: čustvena in fizična kalvarija

V petnajstem tednu nosečnosti Tina dobi tableto mifepristona, ki pred samim splavom otroka do smrti izstrada. »Vedela sem, da je splav čustveno boleč, ne pa tudi, kako zelo je naporen fizično,« piše Tina.

»Ubiti moram svojega otroka,« ji je odmevalo v glavi, preden je pogoltnila tableto. »V tisti uri /.../ sem najmočneje čutila živost pod popkom. /.../ Utripanje nežne meglice. Veliko ljubezen, s katero moje telesce objema telesce v sebi.«

Zdelo se mi je, da čutim, kako se moja maternica iz votline življenja spreminja v polje smrti. Zdelo se mi je, da čutim panični predsmrtni boj umirajočega bitja.

Sledila je temna in prejokana noč: »Zdelo se mi je, da čutim, kako se moja maternica iz votline življenja spreminja v polje smrti. /.../ Zdelo se mi je, da čutim panični predsmrtni boj umirajočega bitja.«

Postopek splava se je nadaljeval v porodnišnici. Mrtvega otroka je namreč treba tudi roditi. S popadki, slabostmi in porodnimi bolečinami, vendar brez upanja na kakršnokoli veselje. Iz sosednjih sob se sliši spodbujanje, ki spremlja skorajšnje rojstvo, prvi otroški jok in smeh. Pri splavu si sam.

Svoje dno sveta Tina opisuje z besedami: »Ležala sem sama, trupelce najine deklice zavito v zeleno bolnišnično blago na tehtnici nekaj metrov od moje glave.« Obdobje moreče žalosti, fizičnega, čustvenega in ustvarjalnega okrevanja je trajalo skoraj vse leto.

O bolečini splava ne bi smeli molčati

Tina Košir pravi, da želi s svojo pretresljivo in neposredno izpovedjo prekiniti molk, prepoved žalovanja in tlačenje bolečine, ki spremljajo splav. Bralce poziva k sočutju do vsake matere, ki je izgubila otroka.

Otrokovo življenje je sveto, zato se kot kristjani seveda ne moremo zavzemati za to, da bi splav postal nekaj običajnega ali celo spoštovanja vrednega. V izjemno redkih primerih, ko nosečnost dejansko ogroža materino življenje, pa tudi Katoliška Cerkev dovoljuje ženski, da reši svoje življenje.

Teža, ki jo nosijo starši, ki so lastnemu otroku vzeli življenje, je nepredstavljiva, pa naj je šlo za osebno odločitev ali za nujen medicinski poseg. Starši, ki spregovorijo o svoji bolečini, si zato namesto obsojajočega zaslužijo sočuten pogled in trdno oporo v procesu žalovanja. Prva postaja pa je ravno prekinitev molka z izpovedmi, kakršna je Tinina.

Ostajamo pri moraliziranju ali prisluhnemo, podamo roko, ponudimo oporo? Družbo sočutja in odprtosti za življenje, v kateri bodo imeli prostor tudi nerojeni otroci, lahko začnemo tkati prav tu.

Vir: Manca Košir: Darovi minevanja (Mladinska knjiga, 2015), tina-kosir.blogspot.com

Foto: wyomingcs.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana