Društvo psihologov Slovenije znova zavaja javnost

Da društvo psihologov Slovenije s svojimi navedbami znanstvenih izsledkov zavaja, v svoji izjavi opozarjajo strokovnjaki dr. Ivo Kerže, dr. Janek Musek in Bogdan Žorž.

Že pred slabim letom je bilo Društvo psihologov Slovenije (DPS) opozorjeno, da v svojih navedbah ne upoštevajo vseh raziskav in izpuščajo določene izsledke, ki ne govorijo v prid istospolnemu starševstvu, a DPS v svoji torkovi izjavi tega ponovno ni upoštevalo. Dr. Kerže, dr. Musek in Žorž zato opozarjajo, da DPS zavestno zavaja slovensko javnost. 

Med podatki, ki jih DPS zamolči – a nekateri izhajajo iz raziskav, ki jih sicer obširno citira – so naslednji:

– odprtost za prevzemanje homoseksualne usmerjenosti je pri otrocih, ki rastejo v okviru homoseksualne zveze, za 64 odstotkov večja kot pri tistih iz heteroseksualne (Golombok, Tasker, 1996, 1997);

– da so bila »odraščajoča dekleta in tista v zgodnji odraslosti, za katera so skrbele lezbične matere, spolno bolj razpuščena in manj zavezana čistosti (…) Drugače povedano, otroci (zlasti dekleta), ki so jih vzgajale lezbijke, odstopajo od utečenih norm o spolnih vlogah, medtem ko otroci, ki so jih vzgajale heteroseksualne matere, tem normam sledijo« (str. 171). (Stacey, Biblarz, 2001);

– da 43 % homoseksualnih zvez razpade v času odraščanja otroka, ki ga imajo v oskrbi, medtem ko je razpad heteroseksualnih zvez 13 % (Stacey, Biblarz, 2010), kar škodljivo vpliva na otroka;

– da so te raziskave na splošno še “v povojih” in da le redke spremljajo otroke do zgodnje odraslosti in zadoščajo osnovnim kriterijem longitudinalnosti;

– da je nasilje v homoseksualnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih (razmerje je 21,5 % proti 7,1 %);

– da je število novih obolenj za HIV pri homoseksualni populaciji v Evropi med letoma 2000 in 2006 poskočilo za 86%.

Podpisani so kritični tudi do izjave Fakultete za socialno delo in kažejo na podobne tendence neznanstvene pristranskosti tudi v svetovnem merilu.

Izjavo zaključujejo z besedami: “Zdi se torej, da imamo pri izjavah našega DPS (v zadnji in sorodnih izjavah), podobno, a bistveno očitneje kot pri ameriški APA, opravka z akcijami izrazito pristranskih organizacij, ki se razglašajo za znanstvene. Zato pozivamo volivce in volivke, naj njihovim izjavam ne nasedajo.“

Celotna izjava:

Društvo psihologov Slovenije (DPS) se je v torek 20. 3. znova vključilo v referendumsko kampanjo z izjavo, ki ponavlja teze izjave DPS iz dne 17. 6. 2011. Pomisleki o znanstvenosti prve izjave so bili prek medijev že podani, kar pa je DPS očitno preslišalo, zato jih kaže še enkrat bolj jasno poudariti.

V oči najbolj bode trditev v izjavi, ki omenja ugotovitve dosedanjih znanstvenih raziskav, da se otroci, vzgojeni v okviru homoseksualne zveze, ne razlikuje jo od otrok s heteroseksualnimi starši. V tem okviru je posebej poudarjeno tudi, »da ne držijo prepričanja, da istospolni starši vplivajo na večjo verjetnost pojava istospolne usmerjenosti pri otrocih«.

Slednja izjava se sklicuje na raziskavo izpod peresa Charlotte Patterson, ki jo je objavila v okviru Ameriškega psihološkega združenja (APA) leta 2005. Izjava pri tem zamolči študijo (Golombok, Tasker, 1996, 1997), ki jo v omenjeni raziskavi (na strani 10) navaja Pattersonova. Ugotavlja, da je odprtost za prevzemanje homoseksualne usmerjenosti pri otrocih, ki rastejo v okviru homoseksualne zveze, za 64 odstotkov večje kot pri tistih iz heteroseksualne. Referenčna študija iz leta 2001 (Stacey, Biblarz), ki je izjava DPS ne navaja, poudari, da je to razlika, ki se je ne da spregledati (» their openness to this possibility is striking«, str. 170). Poleg tega navedena študija (Golombok, Tasker, 1996, 1997) ugotavlja, da se je 6 od 25 otrok homoseksualnih staršev spustilo v homoerotičen odnos, v primerjavi z 0 od 24 otrok pri heteroseksualnih starših. Ob tem je treba omeniti, da je študija ena izmed redkih, ki sledi otrokom vse do zgodnje odraslosti in tako zadošča osnovnim kriterijem longitudinalnosti.

Poleg tega izjava DPS zamolči še eno razliko, ki so jo dosedanje raziskave (te so kot vemo še v povojih) razkrile. Stacey in Biblarz v že omenjeni študiji iz leta 2001 ugotavljata, da so bila »odraščajoča dekleta in tista v zgodnji odraslosti, za katera so skrbele lezbične matere, spolno bolj razpuščena in manj zavezana čistosti (…) Drugače povedano, otroci (zlasti dekleta), ki so jih vzgajale lezbijke, odstopajo od utečenih norm o spolnih vlogah, medtem ko otroci, ki so jih vzgajale heteroseksualne matere, tem normam sledijo« (str. 171).

Skratka, homoseksualne zveze otroke iz teh skupnosti usmerjajo proč od lastnih spolnih vlog.

Ob tem je treba dodati še nekaj znanstvenih opažanj glede homoseksualnih zvez, ki jih izjava preprosto zamolči in so relevantne za nedeljski referendum.

Prva med njimi je nestalnost teh zvez. Že omenjena Biblarz in Stacey ugotavljata, da je stalnost homoseksualnih zvez drastično manjša kot pri heteroseksualnih. Njun članek iz leta 2010 (ki ga izjava DPS sicer na široko citira) ugotavlja, da 43 % homoseksualnih zvez razpade v času odraščanja otroka, ki ga imajo v oskrbi, medtem ko je razpad heteroseksualnih zvez 13 %. Pri tem študija opozarja na splošno sprejeto psihološko ugotovitev, da nestalnost zveze, v okviru katere otrok odrašča, škodljivo vpliva na njegov razvoj.

Naslednja poteza je nasilnost teh zvez. P. Tjaden in N. Thoennes v svojem prispevku iz leta 2000 ugotavljata, da je nasilje v homoseksualnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih (razmerje je 21,5 % proti 7,1 %). Okolje, v katerem je nasilje bolj pogosto, seveda škodljivo vpliva na razvoj otroka.

Prav tako pomembno je uvideti, da je (moška) homoseksualna populacija ena izmed najbolj rizičnih za obolelost za virus HIV. Ravno skozi to populacijo se v Evropi zlasti v zadnjem času HIV najhitreje širi, kot poudarja letno poročilo organizacije UNAIDS za leto 2010. Število novih obolenj za HIV pri tej populaciji je med letoma 2000 in 2006 poskočilo za 86%! V ozadju je verjetno ponovno nestalnost teh zvez, o čemer je bilo govora že zgoraj.

Na to nas je v Sloveniji lani opozoril tudi primarij klinike za infekcijske bolezni v Ljubljani dr. Ludvik Vidmar, ki je dejal da je stanje glede obolevnosti homoseksualcev za HIV alarmantno tudi v Sloveniji in da se epidemija rekordno širi. Če to povežemo z zgornjo zelo verjetno ugotovitvijo, da homoseksualne zveze v velikem odstotku vzgajajo homoseksualne otroke, vidimo, da je podpiranje take situacije za otroke celo neposredno zdravstveno škodljivo.

Zdi se torej, da izjava DPS v svojih izvajanjih načrtno izpušča tisto znanstveno literaturo, ki postavlja pod vprašaj enakost homoseksualnega in heteroseksualnega starševstva. Glede na to, da je bilo DPS o tem že obveščeno po lanski izjavi in da te literature v letošnji izjavi zopet ne navaja in ne upošteva, sledi, da DPS zavestno zavaja slovensko javnost.

Pri tem je treba vedeti, da DPS v svoji neznanstveni pristranskosti ni redkost v svetovnem merilu. Celo Ameriško psihološko združenje (APA), na katero se v izjavi sklicuje naše DPS, naseda militantnim pro-homoseksulnim težnjam (če gre soditi po kritikah, ki jih je zoper APA usmeril njen nekdanji predsednik Robert Perloff, ko je v dveh znanih govorih (leta 2001 in 2004) opozoril ameriško javnost na to, da APA npr. kot neetične prepoveduje psihološke terapije, namenjene tistim, ki se želijo preusmeriti iz homoseksualnosti v heteroseksualnost). Prav tako je vprašljivo sklicevanje DPS na delo že omenjene radikalne homoseksualne aktivistke Ch. Patterson, saj je znano, da je sodišče v Floridi leta 1997 njene raziskave sprva postavilo pod vprašaj in nato izključilo iz obravnave, ker ni hotela predložiti gradiva, na osnovi katerega jih je izdelala. Obstajal je namreč sum, da je izvajala svoje raziskave pretežno na prijateljih, kar bi pomenilo, da je vzorec nereprezentativen in pristranski. S tem ko ni želela predložiti gradiva, se je sum še povečal.

Podobno tendenčnost opažamo tudi v sredini izjavi Fakultete za socialno delo v Ljubljani (z dne 21. 3.). Omenjena fakulteta ima opravka s populacijo ljudi, ki zaradi bolezni ali drugih hib ostanejo »otroci« celo življenje in morajo zato starši skrbeti zanje krepko po 18. letu, pogosto vse do smrti. Družinski zakonik taki preizkušani družini ne dovoljuje dostojanstva, da bi se smela imenovati družina in da bi bila deležna s tem povezanih ugodnosti. Izjava omenjene fakultete pa to dejstvo preprosto presliši, saj trdi, da zakonik »ne zmanjšuje pravic družinskih članov z omejitvijo otrok na18 let«.

Zdi se torej, da imamo pri izjavah našega DPS (v zadnji in sorodnih izjavah), podobno, a bistveno očitneje kot pri ameriški APA, opravka z akcijami izrazito pristranskih organizacij, ki se razglašajo za znanstvene. Zato pozivamo volivce in volivke naj njihovim izjavam ne nasedajo.

Odziv sem pripravil dr. Ivo Kerže, filozof in publicist.

Besedilo pa v celoti podpirata in se z napisanim strinjata:
Prof. dr. Janek Musek, psiholog
Bogdan Žorž, psihoterapevt.

V Ljubljani, 22. 3. 2012