»Klavirski fantje« uspevajo kljub družinam in veri. Ali pa ravno zato.

Mica Škoberne
Torek, 23. junij 2015, 5:00
Image
pianog0

Ste že slišali za »The Piano Guys« in morda videli kak njihov video na YouTubu? Verjetnost je precejšnja, glede na to, da imajo skupno že preko 750 milijonov ogledov in njihov kanal spremlja že skoraj 4 milijone ljudi z vsega sveta. V čem je skrivnost njihovega uspeha?

Ne vem, kje točno je moj mož prvič slišal za The Piano Guys, ampak posnetki sproščenega čelista in zavzetega pianista, ki igrata zanimive priredbe klasične in popularne glasbe v nenavadnih okoljih, pogosto na igriv in hudomušen način, so hitro pritegnili njegovo pozornost. Pa tudi pozornost najinega drugega sina, ki je – takrat še dojenček – ob tej glasi običajno prenehal jokati in se hitro umiril. Izbor pesmi, ki jo je mož največkrat uporabil za tolaženje, se mi je vedno zdel nekoliko nenavaden, ampak dejstvo je, da je delovala. In prepričana sem, da se je malemu beseda »peponi« za vedno vtisnila globoko v spomin:

 

Ta očkov način umirjanja je dobro deloval tudi pri tretjem sinu (le da je bil ta deležen malce širšega repertoarja) in The Piano Guys so postali nekakšna stalnica v naši družini. Mož mi vedno rad pokaže kak njihov nov posnetek ali recimo praznično voščilo, saj nama je poleg glasbe in humorja pri njih všeč tudi to, da z veseljem govorijo tudi o svoji družini, s ponosom a nevsiljivo kažejo, da črpajo iz svoje (mormonske) vere, in odpirajo oči za lepoto vsepovsod okrog nas.

Štirje albumi in 16 otrok

In očitno ta »formula« ni navdušila le naju, saj so fantje (v resnici so štirje, »nevidna« dva se ukvarjata s snemanjem in produkcijo) živa zgodba o uspehu. Pianist Jon Schmidt, čelist Steven Sharp Nelson ter producenta Al Van Der Beek in Paul Anderson so v manj kot treh letih nabrali preko 750 milijonov ogledov na YouTubu, izdali štiri albume pri Sony Masterworks in bili z vsemi na vrhu glasbenih lestvic v svoji kategoriji. Ob vsem tem imajo vsi fantje svoje družine in vsi štirje skupaj 16 otrok.

Toliko bolj zanimivo je zato slišati, kaj je tisto, kar jih v resnici poganja in vodi. In članek, ki to razkriva, me ni presenetil, samo potrdil že sluteno – fantje trdno stojijo za svojimi temeljnimi vrednotami in uživajo v tem, kar počnejo.

pianog

Ali lahko v tem uživajo tudi naši otroci?

Po kakšne ključu recimo izbirajo pesmi, ki jih na kreativen način poustvarjajo? »Pesmi, ki jih izberemo, morajo prestati to, čemur sami pravimo 'Disneyjev test'. Ali bi nam bilo prijetno, če bi naši otroci videli originalni video pesmi, ki smo jo izbrali, in prepevali njeno besedilo? Žal moramo izločiti veliko pesmi, ki imajo opolzko vsebino v svojih videih ali žaljivo besedilo. Mogoče igra pri tem veliko vlogo naša vera, ampak gre tudi za družino. In gre za naše otroke. Želimo si, da bi v teh stvareh lahko uživali tudi naši otroci,« pojasnjuje čelist Nelson. Van der Beek pa pravi, da pesmi preizkuša tudi pri svojih treh otrocih – če migajo z glavami ali priprejo oči, ve, da je stvar res dobra. Ali pa jim otroci dajo idejo, česa bi se lahko še lotili – recimo, kaj posneti na Velikem Kitajskem zidu – "kung fu pando!".

»Čutimo, da nam Bog daje priložnosti, da uporabimo talente, s katerimi nas je blagoslovil, za to, da bi pripeljali družine skupaj, s tem ko ustvarjamo nekaj, v čemer lahko skupaj uživajo,« njihovo poslanstvo ubesedi Van der Beek.

Sporočilo, ki ga je mogoče prenesti na vse odnose ...

In očitno niša, ki so jo s tem našli, ni tako majhna. »Bolj kot da bi čutil pritisk, naj delam to, kar delajo drugi, se čutim motiviranega delati ravno nasprotno, ker čutim, da obstaja potreba po tem,« še naprej razlaga Nelson, ki je še posebej vesel komentarjev, kot na primer: 'Zelo hvaležen sem, da mi ni treba biti zaskrbljen, ko gredo moji otroci na vaš YouTube kanal ali poslušajo vaš album.' Če gledam z vidika sebe kot starša, so mi takšni odzivi v še posebno veselje, saj se lahko zelo vživim v te njihove skrbi.«

Zavrnili mikavne ponudbe ...

Da so lahko ostali zvesti tem svojim načelom, so morali zavrniti kar nekaj mikavnih ponudb glasbenega mogotca Davida Simona, ki je želel postati njihov menedžer. Anderson pojasnjuje takole: »Ker smo mormoni, imamo močno vero v družino in prave vrednote. Slišali smo že veliko grozljivih zgodb o tem, kako so založbe in njihovo vodstvo glasbenike prisilili v stvari, ki si jih niso želeli početi.«

Neomajno vztrajanje pri svojih temeljnih vrednotah se jim je nazadnje obrestovalo, saj je založba Sony nazadnje le pristala na zelo redko obliko pogodbe, v kateri skrbijo za mednarodno distribucijo njihovih albumov, jim pa puščajo polno umetniško svobodo. Tudi dobiček od prodaje si delijo in jim ne plačujejo zgolj tantiem. »Lahko bi naredili stvari, ki bi bile pogubne za nas, a k sreči smo vztrajali pri tem, v kar verjamemo, in to nam je pomagalo, da smo še naprej srečni v tem, kar z velikim veseljem počnemo,« je zadovoljen Anderson.

 

Vera – nevsiljivo in neizključevalno navzoča 

A kljub močnemu osebnemu verskemu prepričanju si želijo s svojo glasbo nagovoriti čim širši krog ljudi izven mormonske skupnosti: »Z našo vero ne želimo izključevati. Nekoč smo recimo priredili pesem 'K tebi želim moj Bog', ki je krasna krščanska pesem, mi pa smo jo zaigrali ob slapu. V tem, da uživaš v čudoviti pokrajini, ni nič ekskluzivno verskega, in takšna je tudi naša glasba. Da, do neke mere vstopamo na versko področje, ampak se mi zdi, da jo ohranjamo duhovno in neizključevalno.«

Se jim pa ob tem dogaja tudi to, da glasba služi kot izhodiščna točka za odpiranje globljih vprašanj o veri: »Že večkrat se mi je zgodilo, ko sem srečal kakega našega oboževalca na nastopu ali preko Facebooka ali maila in sem se malce bolj odprl, da je pogovor zelo naravno pripeljal do moje vere,« pripoveduje Van Der Beek. »Ljudje rečejo stvari, kot na primer: 'Zakaj se mi zdi, kot da se moja notranjost obrne navzven, ko poslušam vašo glaso?' Takšne priložnosti so mi zelo dragocene, ker jim lahko pojasnim, da se jim to ne dogaja zaradi mene, ampak zaradi Boga, zaradi njegove ljubezni do njih in do vseh nas. Nikoli si ne bi mogel pripisati zaslug za to – in tudi nihče drug od nas si jih ne bi.«

 

Običajno zelo sporočilna so njihova božična voščila

Kako pa razrešujejo medsebojna ustvarjalna nesoglasja? Tudi tu jim je v pomoč vera: »Najbolj nas rešuje to, da imamo vsi isto vero in zelo močno verjamemo v moč molitve,« odgovarja Schmidt. »Kadarkoli se med nami pojavijo različni pogledi na neko stvar, molimo za pravo rešitev.« Tudi Nelson vidi v molitvi odlično priložnost za to, da se človek zave, da se ne vrti vse okrog njega samega: »Ko moliš skupaj in ko moliš drug za drugega, se zgodijo čudovite reči. Izstopiš iz sebe. Izraziš hvaležnost za to, kar imaš, za medsebojno povezanost in potem je neverjetno opazovati, kako se tisti ponos, ki je slabil našo ustvarjalnost, počasi razblini in se lahko začnemo zares pogovarjati o tem, kako izboljšati našo glasbo in našo ekipo.«

Viri: fastcompany.com, yp.scmp.com, thepianoguys.com

Foto: thepianoguys.com

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor