Kaj bi morali vedeti o abortusu, če ste PROTI, in kaj, če ste ZA?

Vir: Shutterstock

Danes so spet na mizi temeljna vprašanja umetne prekinitve nosečnosti. V ZDA se na tem področju maje zakonodaja in morda se bo zastavila na novo. Ali pa tudi ne. Napetost med pro-life in pro-choice stranjo je vsekakor zelo visoka. Nekatere zvezne države splav zelo močno omejujejo in tudi kriminalizirajo, druge pa ga dovoljujejo visoko v nosečnost, celo do rojstva. Zato je prav, da se stvari ponovno prevetrijo … nenazadnje vemo več, kot smo vedeli pred desetletji, ko se je ta zakonodaja sprejemala, in tudi kot družba smo drugačni.

Politika? Ne, hvala!

Tisti, ki problematiko splava populistično izkoriščajo za aktivacijo volivcev in manipulacijo, škodijo tako ženskam kot nerojenim otrokom.

Prvo in zelo važno dejstvo je, da to ni politično vprašanje. Tisti, ki problematiko splava  (tako zaščito nerojenega otroka kot zaščito ženskih pravic) populistično izkoriščajo za aktivacijo volivcev in manipulacijo, škodijo tako ženskam kot nerojenim otrokom.

Pogovarjati se je treba začeti na drugem nivoju. Na nivoju, kjer nekdo drugačnega mnenja ni zahojen kreten, ki bi rad pahnil ženske v srednji vek, niti ni morilec nerojenih otrok. Na nivoju, ki išče ureditev, ki upošteva tako žensko kot nerojenega otroka. Ureditev, ki zelo verjetno ne bo idealna, a bo vsaj poizkus večje humanosti.

Kaj morate vedeti, če ste proti splavu?

– Abortus ne bo nikoli povsem izginil. Zato naj realni cilj ne bodo neki načelni ideali, ki služijo našemu prav, pač pa zmanjšanje števila abortusov na najmanjši možni minimum. To bi moral biti skupni cilj tako nasprotnikov kot privržencev splava.

– Biti proti splavu ni dovolj, če istočasno ne delamo aktivno za družbo, kjer bodo otroci in matere dobrodošli. Tudi matere samohranilke. Pri nas (predvsem pa v zahodni Evropi) imamo to, recimo da še kar urejeno … in tudi nižje število splavov. Če pa pogledamo ZDA, kjer se sedaj lomijo kopja, je za matere in otroke zelo slabo sistemsko poskrbljeno. Če si proti splavu in si istočasno ne prizadevaš za to, da bi imela vsaka mama na razpolago spodobno plačano prvo leto porodniške in ugoden kvaliteten javni vrtec, dostopno zdravstveno oskrbo … si samo poceni politični špekulant in te dvoličnosti je čez lužo žal videti veliko.

Biti proti splavu ni dovolj, če istočasno ne delamo aktivno za družbo, kjer bodo otroci in matere dobrodošli.

– Abortuse preprečujeta splošno dostopna (ne abortivna) kontracepcija in vzgoja za odgovorno spolnost. Čeprav je ideal krščanstva spolnost znotraj zakona in naravno načrtovanje družine, je to pri množicah, kakorkoli obračamo in v kakršnemkoli mehurčku živimo, pač nerealno. Morda je čas (oz. je bil že pred desetletji), da na novo ovrednotimo odnos do spolnosti oz. da vsaj ne zapiramo vrat tistim, ki krščanskih idealov na področju spolnosti (ker ti niso edini in še zdaleč ne najpomembnejši) ne zmorejo živeti. Kar se tega tiče, je treba priznati, da smo dvolični. Po eni strani kontracepcijo demoniziramo, po drugi strani pa njeno neuporabo očitamo tistim, ki se jim zgodi nezaželena nosečnost. Če želimo zmanjšati število splavov, je v sodobnem svetu iluzorno pričakovati, da se bo to zgodilo brez učinkovite kontracepcije. Prav je, da naravna kontracepcija je in ostane ideal, ki najbolj ustreza človekovemu dostojanstvu, nikar pa naj ne postane ideologija.

– To je sicer zelo nepopularno mnenje, toda tudi konservativni del družbe je sokriv, da je splav danes tako razširjen in običajen. Ženske so bile stoletja brez pravic in spolnost je bila tak tabu, da ljudje niso vedeli niti osnovnih dejstev o svojem telesu. Pred desetletji, ko je prišlo do velikih družbenih sprememb in je bilo jasno, da bodo ženske vstale … sta konservativna družba in cerkev spregledali znamenja časa in nista šli naprej. Ženska je ostala sama s svojimi problemi. Kljub temu, da je ima Cerkev v svojem programu (evangeliju!) odlično izhodišče, kar se tiče ženskih pravic in dostojanstva, na pragu spolne revolucije ni imela v svoji okostenelosti ponuditi množicam ženskam, ki so samo želele normalno živeti svoje življenje in svojo spolnost, brez prolapsa maternice pri tridesetih in popolne odvisnosti od moškega, nič drugega kot ignoranco oz. toleranco njihovega nevzdržnega položaja. Zato so ženske šle na pot, ki jo je odprla liberalna družba. Del te poti pa je bil in je, žal, tudi abortus. Zato, da se bodo zgodile družbene spremembe, bo potrebno opraviti svoje poslanstvo, sprejeti odgovornost za zamudo in, namesto do zadnjih detajlov izpiljene spolne morale, izpiliti vsebino evangelija in človeštvu ponuditi pristno duhovnost in živega Boga.

Kaj bi morali vedeti o splavu, če ste za splav?

Ozaveščanje o vrednosti človeškega življenja od spočetja do naravne smrti ni v nasprotju z ženskimi pravicami in ni uperjeno proti njim.

– Velika večina opravljenih abortusov je izbirnih. V ZDA 96 %. Samo 4 % so primeri posilstev, odkritih hudih bolezni otroka in zdravstvenih problemov ženske. Seveda je vsaka situacija specifična, toda večinoma gre za splav zdravega zarodka zdrave matere. Se lahko začnemo za začetek pogovarjati o tej veliki večini in ne upravičujemo 96 % zaradi 4 %?

– Ozaveščanje o vrednosti človeškega življenja od spočetja do naravne smrti ni v nasprotju z ženskimi pravicami in ni uperjeno proti njim. Nenazadnje je pravica ženske, da ima, preden se odloči, vse in pravilne informacije. Mnogokrat je odločitev za splav prenagljena, narejena iz strahu in stiske … ponujena kot najlažji izhod. Ki pa na dolgi rok zelo velikokrat ni.

– Ko se je pred desetletji sprejemala zakonodaja o splavu, je bila znanost na neki stopnji. Danes je napredovala in znanstveno dejstvo je, da je zarodek človeško bitje od začetka, da mu srce bije od šestega tedna in da je pri dvanajstih tednih izoblikovan in v grobem tak, kot se bo rodil, samo zrasti še mora in izpiliti nekaj podrobnosti …

– Posledično teza »moje telo, moja odločitev« ni znanstveno pravilna. Povsem moje telo in moja odločitev brez posledic je bila pred zanositvijo. Morda ženska res še ni pripravljena na starševstvo, toda ta vlak je že odpeljal. Ženska je že mati, ki se sedaj odloča, ali bo njen otrok živel ali ne.

– Biološko gledano je namen spolnosti razmnoževanje. Vsa dodatna ponudba zgolj podpira ta proces. Privlačnost, vzburjenje, orgazem … vse je namenjeno temu, da se jajčece in semenčica srečata in nastane novo življenje. Čeprav nam je uspelo kar uspešno prevarati naravo in pobrati samo uživaški del, je nosečnost še vedno normalna posledica spolnosti in tega bi se morali pred vsakim spolnim odnosom zavedati in s tem računati.

– Splav ni samo medicinski poseg, pušča lahko zdravstvene posledice in še bolj psihične ter duševne. Ženske o tem javno redko govorijo, a kdor se ukvarja s svetovanjem in terapijami, ve, da je to velik problem. Posledice splava, čeprav je ta morda v trenutku odločitve videti kot idealna rešitev, so globoke in neizbežne.

Je res pravilno, da je le želja matere tista, ki določi vrednost otroka in njegovo pravico do življenja?

– Je pravno, moralno in filozofsko gledano res pravilno, da je le želja matere tista, ki določi vrednost otroka in njegovo pravico do življenja? Enega otroka zavržemo kot medicinski odpadek, za preživetje njegovega nekaj tednov starejšega vrstnika pa se borimo in smo zanj pripravljeni zapraviti na deset tisoče evrov davkoplačevalskega denarja.

– Ljudje kot družba stalno napredujemo. Naprej. In naš napredek se kaže v tem, da skrbimo in ščitimo šibke. Še ne dolgo nazaj je bilo suženjstvo nekaj običajnega. Smo zreli, da gremo še korak naprej in – skupaj z ženskami – poizkušamo iskati rešitve, ki bi zaščitile tudi najšibkejše – nerojene otroke?

Cilj je preobrazba družbe, ki bo varen okvir za vsakega člana

Seveda to niso vsa dejstva in vsaka posamezna zgodba ima svoja dejstva. Skušajmo razumeti nasprotno stran:

V resnici smo vsi proti splavu. Privrženci pro-choice ga dopuščajo kot zadnji izhod ženske iz nezavidljivega položaja. Ker se dobro spomnijo, kakšne tragične zgodbe so se dogajale, ko tega izhoda ni bilo. Zato zaradi ženskih pravic minimizirajo pomen zarodka in izberejo po svojem mnenju manjše zlo.

– Pro-life privrženci niso proti ženskim pravicam. Ne želijo vrnitve v srednji vek. Vidijo žensko v težki situaciji, a poleg nje vidijo še bolj ranljivo bitje, kot je ona; njenega nerojenega otroka, ki mu grozi smrt. Ženskam želijo povedati, v kaj se podajajo, da splav ni samo medicinski poseg, kot puljenje zoba, in da obstajajo še drugi izhodi …

Delajmo vse za družbo, kjer splav ne bo več potreben.

Zato položimo kopja in se pogovarjajmo. Nismo tako daleč narazen. Na podlagi novih znanstvenih in psiholoških spoznanj še enkrat pretresimo ta problem in iščimo nove poti. Poti, kjer bodo pravice pripadale vsem ženskam, tudi nerojenim. Gremo iz izhodišča, ki ga imamo in delajmo vse za družbo, kjer splav ne bo več potreben. Predvsem ne kot kontracepcijsko sredstvo. Cilj ni popolna prepoved in kriminalizacija splava. Cilj je preobrazba družbe, ki bo varen okvir za vsakega svojega člana. Cilj je dvigniti zavest o vrednosti in dostojanstvu vsakega življenja. Cilj je vzgoja, kjer bo vsaka ženska v notranji svobodi izbirala partnerja in svoje življenje in ne bo nova sužnja novim gospodarjem, ki od nje pričakujejo vedno voljno spolno partnerko brez kakršnihkoli posledic in odgovornosti … Cilj je svet, kjer bo vsako življenje ljubljeno in zaželeno!

Komentarji

  1. Draga Andreja, ne vem ali si zatiskaš oči ali ne, vse kar je se dogaja v družbi s socialnega vidika (in tudi ostalih ), lahko postane politično. Debata o splavu ni nobena izjema.
    Se pa sprašujem, kdaj boste pri sebi razčistili svojo hinavščino, npr. na tole, kar bom zdaj prilepila?

    https://www.24ur.com/novice/slovenija/tonin-slovenski-vojski-cestital-s-posnetkom-svojega-obiska-pri-tuji-vojski.html

    Ker ne zasledim nobenega članka o tem, kako NSI podpira oboroževanje vojske, kako bi rada dala še več denarja za vojsko, za podpiranje vojakov v tujini, za oboroževanje v Ukrajini? A tukaj je to vredu, pobijanje nedolžnih ljudi?

    1. Barbara, v nekaterih primerih več orožja pomeni več miru.
      Kako ustaviti ”bad guy with a gun”? Tako da pride ”good guy with a gun”!
      Demilitarizacija, pa če se še tako lepo sliši, je nerealna. Pomeni da bojo ”good guys” brez orožja in nezmožni braniti ljudi pred ”bad guys” KI BOJO VEDNO OBSTAJALI! teroristi, kriminalci, sociopati… Taki so vedno obstajali, tako kot je orožje vedno obstajalo. Hinavci so tisti, ki se sprenevedate, da je temu tako. Ali pa mogoče samo naivni do amena.

      1. A res, Irena? Več orožja pomeni več miru? Nikoli in nikdar.
        Potem lahko tudi za splav rečemo več splavov manj revščine ali kako?

      2. Irena V – ZDA so čudovit primer, kako več oroćja pomeni več ubojev. Tam lahko kupiš orožje kjerkoli z 18. letom, alkohol pa lahko piješ pri 21-ih letih. In ta zibel demokracije ima na leto več ubojev s strelnim orožjem, kot vse ostale države skupaj! Ampak orožarski lobij je neomajen.

        Drugo pa me zanima KDO določa kdo je “good” in kdo je “bad” guy? Še vedno je tako, da zase oba trdita, da sta dobra in oni drugi slab. Konflikti se nikoli niso nehali, ker bi zmagala pravica, ampak ker je bodisi a) zmankalo orožja bodisi b) zmankalo ljudi bodisi c) zmankalo denarja ali pa d) je prišel tretji z več vsega naštetega. Zdaj pa računaj kolikor hočeš.

  2. Andreja, hvala vam za ta članek. Velikokrat o tem premišljujem tudi sama. Kolikokrat isti ljudje, ki se bojujejo tako glasno proti splavu, najglasneje obsojajo npr mladoletno mati, ki se odloči obdržati otroka… Mar ni lažje oditi anonimno na splav, nihče ne ve, nihče ne obsoja… Trebuh pa se vidi?
    In, ko bomo začeli boj proti splavu dati na to raven, da se podpira odločitev za življenje BREZ moraliziranja in obsojanja, verjamem da bomo s tem preprečili tudi kakšen splav. Žal sama poznam nekaj zelo bolečih primerov. Tudi mi bi se morali začeti zavedati, koliko strupa prinašamo na ta svet že samo s strupenimi pogledi, opravljanjem,… Ko nam bo to nekoč razodeto, bomo verjetno boleče šokirani…

  3. Ko bomo umetno prekinitev nosečnosti, ki ima cilj smrt ploda, začeli obravnavati brez predsodkov, bo boljše. Stroka je jasna, problem delajo različni lobiji. V pretvezi za moralno in psihološko podporo mamicam in parom perejo glavo, da so potem še bolj v stiskah. JA, izguba potencialnega otroka JE tragika! Rojevati na svet “spake” pa prav tako! Vem, moralno se grdo sliši, ja, vsak ima priložnost, življenje je sveto … Vse lepo in prav, a včasih se zdi, da smo tako zavozili, da se lahko edino po živalih še zgledujemo, ki ne komplicirajo, ne zganjajo politike, ampak delujejo po vnaprej znanem vzorcu, ki jim ga je dala narava (ali pa BOG!) in se je zanje izkazal za ustrezno kombinacijo. Kje zdravijo pokveke, nezdrave osebke, deformirančke? Nikjer v nobeni živalski vrsti! Če se skoti deformiran mladič, ga prepustijo “okolici”. Mnoge živalske vrste delajo selekcijo tudi med normalno rojenimi. Samo najboljši pridejo do hrane, jih nahranijo, jih pustijo živeti, se okrepijo, itd … tako so živali lahko zdrave in identične skozi tisočletja. Mi pa se spreminjamo v bolano in izrojeno vrsto, ki si je že davno zapisala svojo sodbo (po Cankarju). Siljenje v življenje tudi najbolj bolanih in inferiornih je pri tej populaciji norost. Hkrati pa zdravi in krepki umirajo zgolj zaradi pomanjkanja (ker vse tabogati zase obdrže). Ko bomo belci odmrli, nas bo spet Afrika reševala! Ker so gensko 100x boljši od nas. Kaj rečemo za produkcijo muc in psov? Dovolj jih je, posvojimo zapuščeno živalco! Kaj pa za ljudi? 100-in-1 način kako prisiliti par, ki ni kompatibilen, da bo imel čim več lastnih otrok, pa četudi so možnosti za trajne okvare velike (in se tako ponavadi pokaže). Hinavski smo do sebe.

    1. Tomaž, tvoj zapis je tako kruto realen! Toda vsaka nosečnica in po vsej verjetnosti tudi otrokov oče, se v primerih, ko je napaka pri otroku nezdružljiva z življenjem, znajde v strašno težki situaciji. Če otroka enostavno ubiješ že pred rojstvom, te celo življenje peče vest, da si ubil lastnega otroka, če ga rodiš in skrbiš zanj, pa ga obsodiš ne eno samo trpljenje do smrti. Operacija za operacijo, težave z dihanjem, odvajanjem, bolečine… Medicina je napredovala, ampak še zdaleč ne dovolj, da bi lahko vsem pomagala. Nekaterim žal ni usojeno živeti.
      Včasih so taki otroci umrli, narava je sama naredila selekcijo, preživeli so samo močni in zdravi. Največkrat so umrli ali ob rojstvu, ali pa že v prvem letu življenja. Ljudje so rekli samo: Bog je dal, Bog je vzel.
      Kot odraščajoča deklica sem nekoč ujela pogovor med mamo in starejšo sosedo, ki ji je pripovedovala, kako je povedala babica, ki je pomagala materam pri porodu. Nekoč se je zgodilo, da se je rodil otrok, ki je imel trup kakor riba, ni imel nog…Soseda je vprašala babico: “In kaj ste pa naredila?” Babica je dogovorila: “Kaj sem naredila? Kaj pa sem hotela narediti? Pustila sem, da je otrok izkrvavel!”
      Danes se nam to zdi nesprejemljivo, v preteklosti pa je najbrž bilo tako. Že tako je bilo pri hiši toliko lačnih ust, le kdo bi še skrbel za bolnega in invalidnega otroka.

  4. Znanstveno gledano je ob trenutku oploditve ustvarjeno življenje, torej je kakršen koli poseg v nosečnost umor človeka. To je začetek in konec tega pogovora v okviru znanosti. “Strokovnjaki”, ki menijo drugače imajo ponavadi “zanimiva” sponzorstva v ozadju, predvsem iz političnih krogov, lepotne industrije in trga organov…

    “Splav” je tu politični izraz, tako da katerikoli pogovor v tem okviru je političen. Lahko rečemo, da Bog ne pozna “splava”, pozna pa ga družba, ki je sprejela ideologijo feminizma. Torej tukaj se v resnici ne sprašujemo ali je pravilno umoriti nezaželjenega otroka ali ne, ampak ali sprejemamo feminizem ali ne. Dejstvo, da uporabljamo izraz “splav” za umor otrok nam pove, da smo sprejeli feminizem.

    Ali je seks človeška pravica? Ni.
    Ali lahko ženska, ki ne seksa zanosi? Ne more.
    Ženska, ki poskrbi da je pri seksu odgovorna v veliki večini primerov ne bo zanosila.

    To sta dva ukrepa, ki sta na voljo čisto vsaki ženski in preprečita 99.99% nenačrtovanih zanositev.

    Posledično, če smo iskreni, je v naši družbi umor otroka privilegij ženske, ki ni bila odgovorna.

    1. O odgovornosti, Mr.Stone, bi se dalo na veliko debatirati, ker če bi bili vsi ljudje na svetu popolnoma odgovorni, pač ne bi imeli nobenih težav. Ker je pač to utopija, je treba naše stiske na čimboljši način reševati. Nihče na tem svetu ne more z gotovostjo trditi, kaj bi se zgodilo, če bi se vsak izmed nas znašel v zelo težkih preizkušnjah – smrt otroka, smrt partnerja, nezaželena nosečnost, izguba službe, izguba strehe nad glavo. Ne delajmo se popolnoma odgovorne in močne, ker ne vemo, kako se bomo takrat obnašali. Ko nam je lepo, smo vsi pametni in obsojamo vsepovrek, kako nekateri živijo, kako bi lahko ljudje se rešili te in one zasvojenosti, kako so si brezdomci sami krivi, kako je mladoletnica sama kriva, da je zanosila, kako je ženska sama kriva, ker ni odgovorna in ni uporabljala kontracepcije, kako je prostitutka sama kriva, da je v tem položaju, komot bi lahko rekla ne,, kako so geji in lezbijke grozni, kako nekaj ni naravno itd itd. To skoz poslušamo. In ravno v tem je težava, to neprestano obsojanje, kako ljudje živijo, nas ne bo nikamor pripeljalo, na čustveni ravni smo slabši od tistih, ki so 100 let pred nami živeli, ker takrat ni bilo toliko znanja, toliko informacij, pa lahko rečemo, ja takrat je bilo tako. Zdaj pa ne moremo reči, ne vemo, ker vsak lahko ima možnost da se pouči o vsaki stvari. AMpak spet je tukaj težava dostopnosti do informacij, finančna zmožnost.
      Kaj bi radi, da v Sloveniji postane splav nelegalen, bomo imeli šušmarje na delu, bodo ženske hodile v druge države delati splav, tako kot Hrvatica v Slovenijo, ali nedolgo nazaj Irke v Britanijo, Poljakinje v druge države?

      1. Družba brez osebne odgovornosti je dobesedno pekel, ker ne laž, ne rop, niti umor niso več nekaj nesprejemljivega. Vedno je nekdo drug kriv, da je nekdo lagal, ropal ali moril. Želiš živeti v taki družbi?

        Vsi grešimo, s tem da je pomembno, da si želimo skreniti iz naše grešne poti. Vsakdo izmed nas se lahko odloči prositi Boga da mu odpusti, se iskreno pokesati in trdo delati na tem, da se izboljša.
        A trenutno je v naši družbi sprejemljivo grešenje. Ljudje naenkrat nismo več grešniki, temveč smo “dobri ljudje” in se nam zgolj zalomijo stvari, kar same od sebe in potem mi, uboge nemočne žrtve razmer, grešimo… To ni pot, ki nam jo kaže naš odrešitelj, to je pot v pekel na zemlji.

        Čustva je prav razumeti, vendar ne smejo voditi naših odločitev. Kljub obilici podatkov imamo manj znanja in manj razumevanja kot smo ga imeli nekoč. Naše umske sposobnosti se dokazljivo slabšajo. To pa zato, ker namesto resnice iščemo ugodje. Namesto ljubezni iščemo trenutno zadoščenje, naj bo to v spolnosti, družbenih omrežjih, medijih, igrah, pornografiji… Ne sprejemamo več izzivov, ne stremimo več k izboljšanju in ne želimo si več ljubiti. Tisti, ki sprejemamo zlo soustvarjamo zlo in to nas istočasno duhovno siromaši in poneumlja.

        Vse kar bi si želel je da bi naši otroci bili ljubljeni, a za to moramo sprejeti ljubezen, moramo znati odpuščati in iskati resnico. To pa je trdo delo, polno težkih izzivov in bolečine. Vsak slabič lahko mori, a le močni lahko ljubijo.

        1. pismo Korinčanom 13:6 – Ljubezen se ne naslaja v zlu ampak se veseli resnice.

  5. V debato v splavu se ne bi spuščal, ker imamo to zakonsko urejeno kakor pač imamo in je verjetno nemogoče delati spremembe. Bi pa se odzval na neumnosti o demilitarizaciji, ki nikoli še ni vodila k miru, ampak ravno obratno: agresorja je spodbujala k naskoku na slabo oboroženega. Tako je bilo skozi vso zgodovino, dodatno potrditev tega dejstva lahko vidimo vsak dan v Ukrajini.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.