Sem odrasla, toda odnosa s starši mi ne uspe urediti

Vir: Shutterstock

Sem mamica 3 otrok in opažam zelo nerazumljivo težak odnos z mojimi starši. Do njih se sama obnašam kot najstnica, kar naredijo, je v resnici zame skoraj vse narobe, nič mi ni prav. Rada bi njuno pohvalo, potrditev, ki je ne dobim, saj sem do njiju odbijajoča tudi sama. Imam občutek da se, posebej z mami, vrtiva v začaranem krogu: ti meni ne izkazuješ naklonjenosti, jaz je pa tebi ne bom. Sem odrasla in drugje normalno funkcioniram, ne vem, zakaj sem v odnosu do moje mame kot najstnica … 

Vem, da sva si karakterno podobni in da se zato velikokrat težko sprejemava. Z možem se dobro razumeva in rešujeva težave, z mamo je pa tako težak odnos, da me res bremeni. Ne mislim, da bi morali biti ne vem kako povezani, ampak midve lahko skupaj govoriva le o otrocih in drugih ljudeh. Ne o nama, o njej ali o meni. Ona je imela težko okolje v družini, to sama pove, tudi v začetku zakona je bilo zanjo zelo težko. Rada bi samo to, da ne bi njeno razpoloženje tako vplivalo name, živimo namreč v sosednji hiši in se stikom ne moremo izogniti.  

Draga mamica!

To, kar se vam dogaja, da se ob lastni mami (in očetu) počutite kot najstnica, pomeni, da v tistem obdobju niste dobila zadovoljivih odgovorov na vaša vprašanja, da ni bilo dovolj naklonjenosti do vaših potreb in želja, starša vas nista zmogla v polnosti začutiti kot samostojne osebe in z vami vzpostaviti globokega čustvenega odnosa. Najstnice bi rade delale stvari po svoje (tako kot čutijo in mislijo), četudi se ob lastnih izbirah kdaj poškodujejo in padejo. Prav zato potrebujejo starše, ki jih razumejo in sprejemajo, tolažijo in spodbujajo, da pri sebi odkrivajo poti, po katerih bi rade hodile in bi zanje imele smisel ter bi jim prinašale notranje zadovoljstvo. Če želijo zadovoljiti le pričakovanja staršev in razumeti le njihove potrebe, ne vedo pa, kaj potrebujejo same, potem v sebi niso zadovoljne in vedno znova iščejo potrditve od staršev ali v zunanjem svetu, če so zadosti dobre, lepe, uspešne …

Ni v vaši moči, da bi lahko kontrolirali vedenje in odzive staršev, lahko pa spreminjate sebe v odnosu do njiju. Poslušajte sebe, odkrivajte, kdo želite biti, kaj čutite in kaj potrebujete v odnosih.

Vprašajte se, če vas je strah graditi identiteto, ki bo drugačna od mamine, saj ob tem doživljate tesnobo, krivdo in sram. Ali nosite mamino lastno nezadovoljstvo, zanemarjenost in nerešene bolečine? Mogoče se še niste popolnoma osvobodila te vloge »najstnice« in se zato tudi kot odrasla ženska in mati počutite odvisna od njunih odzivov, ki pa so za vas napačni in v vas prebujajo jezo in zamero. Tako močno hrepenite po njuni naklonjenosti in priznanju, da bi lahko čutila, kar čutite, ter po prostoru, kjer bi se lahko izrazila, da potem ob njunem nezanimanju in neodzivnosti ostane le jeza, ki vam preprečuje stik z njima.  

Svetujem vam, da se z radovednostjo odpravite na pot odkrivanja čustvenega odnosa med vami in starši. Da poiščete terapevta, ki bo z vami šel to pot in povabil tudi vašo mater na terapijo, da si bosta izrekli vse neizrečeno. Kajti dinamika med materami in hčerami je zelo kompleksna, zato pa tudi prihaja do konfliktov, nerazumevanja, nezaznavanja potreb, čustvene ločenosti in boja za premoč.

Če vam osvetlim le nekaj vidikov, ki vplivajo na čustveno povezanost med materjo in hčerjo, boste lažje razumela, kako kompleksni so ti odnosi.

1. Kadar ženska želi dobro razumeti samo sebe, mora najprej razumeti odnos s svojo materjo. Identiteta odrasle ženske, kdo ona je, kako razmišlja in doživlja svet okrog sebe, je prežeta z odnosom z materjo.
2. Nasloviti je potrebno temo navezanosti na lastno mater (pogledati ne/varno navezanost poprejšnjih generacij žensk na svoje matere). Pomeni, da je smiselno vse težke teme in izkušnje, ki niso bile naslovljene, odpreti, se o njih pogovoriti, jih organsko sprocesirati. Pogledati vlogo žensk skozi generacije, kje so imele izbiro in moč ter kje jim je bilo to odvzeto. Nasloviti je potrebno vlogo moških in kako so ravnali z ženskami in hčerami (so bile žrtve ali priče kakršnegakoli nasilja in poniževanja, so se lahko šolale, so bile spoštovane, so morale skrbeti le za druge, je bilo cenjeno le gospodinjstvo, kjer mora biti ženska požrtvovalna, nesebična, se zanemarjati, kot da nima svojih potreb …).
3. Sociokulturno okolje in medgeneracijski prenosi vplivajo na poglede in pričakovanja žene glede njene in materine vloge kot ženske, matere, partnerke, delavke itd. V primeru, da so bile zlasti čustvene potrebe žensk dolga leta zatirane in zanikane (jih je bilo strah ali se niso naučile zahtevati, kar potrebujejo), potem prihaja do večjih nesoglasij med generacijami žensk.
4. Mnoge ženske iščejo razloge za slab odnos z materami v hormonskih spremembah (»Ni čudno, da se ne razumeva, saj sem v obdobju pubertete ali nosečnosti ali menopavze.«) ali v različnih/podobnih osebnostnih lastnostih (»Tako sva si podobni, da se ves čas prepirava.«). Takšna prepričanja mnogokrat onemogočajo sproščeno komunikacijo med materjo in hčerjo.
5. Mati in hči si morata jasno povedati, kaj potrebujeta. Da sta lahko samostojni osebi, vsaka s svojimi željami, sanjami in potrebami. Kadar hčerina samostojnost in drugačnost mamo ogroža, celo tako daleč, da s hčerjo čustveno manipulira (jo potrebuje ravno takrat, ko bi hči odšla po svoje, ji ne izkaže naklonjenosti, ker je bila sama zapuščena in osamljena), pomeni, da sama ni imela možnosti tako živeti in ji hči le prebuja njene rane. Zato je pomembno, da se hči razbremeni nošenja materinih globokih in neizrečenih bolečin. 
6. Kadar hči ne želi razočarati svoje mame, češ, očitala mi bo, da nisem dovolj dobra gospodinja ali mama, da ne skrbim dovolj zanjo, da moje vrednote niso dovolj »njene«, potem raje stopi v iste mamine čevlje in živi njeno življenje, da bi ne doživela občutka zapuščenosti s strani lastne matere. Če hči svobodno izbere svoj način življenja in sanja o velikih stvareh, lahko to v mami povzroči kritiko in jezo, ki izvira iz ljubosumja, saj si sama tega ni dovolila.
7. Če hči težko odide od doma, saj je za mamo čustvena ločitev lahko strašljiva, potem pretirano prevzema odgovornost za mamine potrebe, ugiba njena čustva, misli in želje ter ji želi izkazovati ljubezen, a ob tem nezavedno čuti jezo. Vrti se v začaranem krogu jeze, nezadovoljstva, strahu pred zapuščenostjo, v sramu in krivdi.

Draga mamica. Ko boste sami spremenili podedovane vedenjske vzorce in ozavestili, katere materine in očetove neizrečene in nepriznane potrebe nezavedno zadovoljujete, se bodo tudi vaši odnosi začeli spreminjati. Razumeli boste, da njuna nemoč in strah izkazovati naklonjenost in ljubezen izvira iz njunih bolečin in ni nekaj osebnega, kot sedaj to doživljate. Ni v vaši moči, da bi lahko kontrolirali vedenje in odzive staršev, lahko pa spreminjate sebe v odnosu do njiju. Poslušajte sebe, odkrivajte, kdo želite biti, kaj čutite in kaj potrebujete v odnosih. In to tudi na glas izrazite. Če pa vaš glas ne bo slišan, potem iščite varne odnose tam, kjer bo prostor za vas, saj si zaslužite živeti v polnosti.  

Mag. Janja Grilc, zakonska in družinska terapevtka relacijske smeri, ki deluje v okviru Zavoda Iskreni