»Živimo v zaupanju, da Bog poskrbi«

»Ravno palačinke pečem,« mi je po telefonu rekla Polona, ko sem jo klical, da bi ju skupaj z možem Lojzetom povabil k sodelovanju za letošnji božični intervju na iskreni.net.

»Se spomniš tistega svetnika, o katerem si mi pripovedal, da je v samostanu pekel palačinke? Včasih med svojim delom v gospodinjstvu pomislim nanj,« je še dodala pozneje med pogovorom.

In res, spomnil sem se na svoje romanje pred leti v Španijo, s slovenskimi jezuiti, ko smo obiskali redovno hišo, kjer je bival bl. Francesco Gárate. Bil je redovni brat (ne duhovnik) in je opravljal vlogo vratarja ter pomagal pri drugih hišnih delih. Najbolj mi je v živo ostalo v spominu, ko nam je vodnik pripovedoval, kako je bl. Francesco pekel palačinke: “Vsakič, ko obrnem palačinko med peko, je to moja molitev.” (Zapisano po spominu, tako da me hagiografi prosim ne držite za besedo …)

Morda ravno podoba tega preprostega redovnega brata ponazarja to, kar me privlači ob srečevanjih z zakoncem Polono Vesel Mušič ter Lojzetom Mušičem.

Zakonci smo velikokrat, še posebej v času skrbi za otroke in še posebej če jih imamo več, pred velikim izzivom, kako živeti zakonsko, družinsko duhovnost. Pri Lojzetu in Poloni me je vedno nagovarjalo, da to duhovnost živita na preprost način, v vsakdanjem družinskem življenju, a obenem ukoreninjeno v izkušnji Svete družine, ki se nam na poseben način razodeva v teh prazničnih dneh.

Zato sem si želel, da bi nekaj tega lahko okusili ob letošnjem božiču tudi bralci iskreni.net.

Lojze in Polona sta poročena 17 let. Imata 5 sinov: Janez Pavel (16), Matej Pij (14), Tomaž Modest (12), Andrej Dominik (8) in Peter Alojzij (6). (Navedena so krstna imena, v odebeljenem tisku pa imena, ki jih uporabljajo v vsakdanji komunikaciji.)

Družina Mušič ob Matejevi birmi

Lojze prihaja iz Ljubljane (Jarše), Polona pa iz Sodražice. Z družino zdaj živijo v Štepanjskem naselju v Ljubljani.

Kako v vaši družini praznujete božič?

Polona: V praznovanje božiča vstopimo z adventno pripravo. Običajno izdelamo več adventnih venčkov: za našo družino, za Lojzetovega očeta in še za koga drugega. Ob venčkih se zbiramo, družimo in seveda molimo ter tako pričakujemo Gospodovo rojstvo.

Udeležimo se tudi obeh devetdnevnic: pred praznikom Brezmadežne (8. decembra) in seveda pred božičem. Lani smo imeli v družini birmanca in smo se udeleževali devetdnevnice še posebej s tem namenom. Letos imamo pa prvoobhajanca.

V šoli imajo otroci uprizoritev božične zgodbe in postavljanje jaslic. Prazničnemu času nas približajo tudi nastopi ali koncerti pred božičem, kjer sodeluje tudi kateri od naših otrok. V adventni čas sodi seveda tudi spoved, otroci gredo pri verouku ali pa že samostojno. Običajno pripravimo in pošljemo zelo veliko božičnih voščilnic, prek 100.

Pomembna je tudi neposredna priprava: priprava prostora, stanovanja, jaslic, božičnega drevesa, hrane. Fantje pomagajo Lojzetu pri pripravi prostora in jaslic, jaz pa prevzamem pripravo hrane. Rada spečem potico, običajno še kakšno več, da jo še komu damo in ga s tem razveselimo.

Obhajamo sveti večer: s kajenjem, kropljenjem z blagoslovljeno vodo, molitvijo, petjem pesmi. Fantje tudi že spremljajo s kitaro in drugimi inštrumenti. Skupaj se udeležimo otroške polnočnice, po njej pa si privoščimo božično večerjo, si kaj lepega povemo in preprosto uživamo v božičnem veselju in miru.

Lojze: Na sam božični dan se skromno obdarujemo. Darila so preprosta, z njimi želiva izraziti, da smo obdarovani, ker se je Bog rodil za nas. Vse, kar imamo, imamo v resnici od Boga. Skupaj se nato udeležimo svete maše. Fantje so ministrantje in tudi prek tega vpeti v božično dogajanje.

Veliko nam pomeni druženje na božični dan, to, da smo lahko za praznike skupaj. Res je malo bolj naporno, ker smo večji del dneva vsi skupaj :), je pa tudi zelo lepo. Pri božičnem kosilu se nam pridružita tudi moj oče (mama je že deset let pokojna) in Polonina mama (tudi njen oče je že pokojni, 8 let).

Ob domačih jaslicah na letošnji sveti večer

Kaj vama pomeni božič, kako ga doživljata?

Polona: Ne bom rekla, kaj je božič, ampak raje: kdo je božič. Božič – Bog je oseba, ki se skloni do človeka, do njegovega srca. Prihaja iz ljubezni, da z njo obdari vsakega človeka. Iz obilja ljubezni Bog prihaja v naš vsakdan, kot majhen otrok, in tudi nas vabi, da bi imeli z Njegovo pomočjo in ljubeznijo obilje življenja.

Božič zato ni samo družinski praznik, ampak je praznik vseh ljudi. Bog se skloni do vsakega, ne glede na njegov stan, status, starost … in mu želi darovati svojo ljubezen, pripravljenost roditi se v jaslih njegovega življenja.

Mi pa smo povabljeni, da to ljubezen sprejmemo in jo darujemo še naprej, drugim. V našem primeru je ta prostor darovanja družina, drugi pa imajo druge odnose in možnosti, kjer lahko ljubezen dajejo naprej.

Lojze: Božič je zame v resnici velika skrivnost. To, da se je Bog rodil kot človek, revnim in preprostim ljudem, v nekem zakotju, bi skoraj lahko rekli. Razodel se je preprostim in malim, ne pa mogočnim in vladarjem.

Kot je rekla Polona, Bog je namenjen k vsem, prišel je za vse, ampak najprej k najbolj ubogim in najbolj preprostim. Zato je potrebna pristna ponižnost, ponižnost v srcu, da si lahko deležen vse njegove veličine in ljubezni. Če ne odpreš svojega srca v ponižnosti, Bog ne more priti do tebe in te obdarovati. Lahko stoji poleg tebe, a k tebi ne more.

Polona: Božična skrivnost se dopolni v velikonočni. Težko je reči, kateri praznik je lepši ali večji. Vsak ima svoje poudarke, vsak je skrivnost Boga, skrivnost Njegove ljubezni.

Osebno vaju poznam že nekaj let in vedno znova me nagovarja, kako v vajinem zakonu živita to preprostost, ki se je razodela na božič, tudi čez leto, ne samo okoli božičnega praznika. V čem vaju nagovarja duhovnost svete družine in kako jo živita v vsakdanjem življenju?

Polona: Mogoče je še lažje živeti pristno duhovnost Svete družine ob čisto navadnih dneh in ne ob prazničnih. Tišina, preprostost, sodelovanje z Gospodom – za to se sama trudim vsak dan. Vsak dan grem k sveti maši in obhajilu ter tako skozi vse leto sledim bogastvu Božje milosti, ki jo lahko prejemamo prek cerkvenega leta, Božje besede in zakramentov. To mi daje moč, da lahko živim v odnosih, v katere sem poslana.

Sveta družina mi je blizu predvsem v realnosti življenja: izkusila je tudi nezaupanje, Jožefov dvom, Marijin molk … Hkrati pa me nagovarja popolna predanost, izročenost v Božje roke. Ne glede na karkoli, Gospod bo poskrbel, Gospod je blizu, Gospod je z nami. To izkušnjo Svete družine tudi sama izkušam v življenju vsakdana.

Sveta družina nam je blizu tudi v preizkušnjah. Blizu nam je kot družina begunka – za nami je recimo že 5 selitev, tudi v stanovanju, kjer živimo sedaj, smo podnajemniki, in mogoče tole stanovanje še ni končna postaja zemeljskih selitev. Ampak v vsakem trenutku nam je bila Sveta družina zgled in povabilo k predanosti – Gospod bo poskrbel.

Lojze: Mene nagovarjata, podobno, kot je že Polona rekla, Marijina predanost in veliko zaupanje. Marija je brezpogojno zaupala in sprejela Božjo voljo. Tudi midva se vedno znova učiva in hrepeniva, da bi živela to, kar Bog od naju pričakuje. To je pogosto težko, pridejo preizkušnje, dvomi. Je lepo, ampak včasih pridejo tudi težka obdobja.

Jožef pa mi je vzor moža, ki je potrpežljivo delal. V Svetem pismu ni zapisano, da bi kaj govoril, čeprav verjetno je kot mož in oče :). Delati za vsakdanji kruh in živeti preprosto v iskanju Božje volje – to me pri njem nagovarja.

Takšno življenje je rdeča nit, ki se pri naju vleče vse od poroke. Ko sva se poročila, sva za psalm imela besede: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« In dan po najini poroki je bila nedelja dobrega pastirja. (Čeprav tega nisva načrtovala in sva se zavedla šele potem.) V tem duhu zaupanja, da karkoli pride, Gospod poskrbi, živiva ves čas najinega zakona. In to se je že tisočkrat potrdilo.

Polona in Lojze pred poročnim križem

Polona: Meni je zelo blizu Marijin molk. Gre za skrivnost duše, ki se lahko popolnoma izreka samo pred Bogom. Človek lahko v sebi, v molku premišljuje tisto, kar mu je dano, kar doživi, kar sliši, kar prejme prek Božje besede in milosti zakramentov.

Sama zato malo govorim. Še največ na predavanjih, doma pa bolj malo :). S tem vstopam v prostorje skrivnosti, kjer poteka stalen dialog med nama z Gospodom. Sveto pismo pripoveduje, da je Marija premišljevala besede in dogodke v svojem srcu. Tudi zato mi je Marija tako blizu.

Kaj so bile za vaju najzahtevnejše preizkušnje?

Polona: Kaj bi izpostavila? Vsaka selitev je bila po svoje zahtevna preizkušnja. Nikoli nismo vedeli, kam bomo šli. Kjer smo stanovali, je bilo za določen čas, eno leto. Nikoli nismo vedeli, do kdaj bomo lahko, običajno smo morali vsako leto prositi za podaljšanje pogodbe. Neke osnovne varnosti ni bilo.

Spominjam se trenutka, ko sva čakala četrtega otroka – bilo je ravno pred božičem – in je poklicala gospa, ki nama je oddajala stanovanje. Napovedala je, da se bomo morali izseliti do srede septembra, sama pa sem imela v avgustu rok poroda.

Tiste božične praznike smo tako še prav posebej izročali Gospodu našo stisko glede iskanja stanovanja. Gospod pa je dal znamenje. Najprej smo našli eno rešitev in kmalu zatem še drugo.

Pristali smo v enoinpolsobnem stanovanju na Ježici, s štirimi otroki. Po tej selitvi pa se je kmalu najavil še peti otrok. S pomočjo sester Matere Terezije smo znova velikokrat skupaj molili, pa tudi one so molile za nas, konkretno za stanovanje.

V zvezi s tem se spomnim anekdote. Ena od sester me je nekoč spraševala, če je že kaj novega glede stanovanja, in mi je hotela dati za praznik svetega Jožefa eno rožo z njihovega vrta. Pa sem ji odgovorila, da še ni nič novega. In je dejala: »Potem pa sveti Jožef ne bo dobil rože, dokler ne uredi stanovanja!«

No, sveti Jožef je pomagal in dobili smo stanovanje, v katerem smo sedaj. To je prvo stanovanje, kjer piše na pogodbi, da je za nedoločen čas. Je dovolj prostorno, v Ljubljani, na solidni lokaciji, v Štepanjskem naselju, in v odlični, živi župniji Štepanja vas, ki jo vodijo bratje kapucini, s svojo duhovno oporo, molitvijo in pomočjo pa so močno navzoče tudi Marijine sestre. Prek vseh preizkušenj ob iskanju stanovanj smo videli, da je v ozadju delo Božje previdnosti.

V Grozdetovi kapeli na Zaplazu

Lojze, kako si pa ti doživljal te preizkušnje kot moški in mož, ki je na nek način poklican, da poskrbi za družino?

Lojze: Zame sta pomembna močna vera in zaupanje. Vera, da bo Bog poskrbel, da se bodo stvari uredile. S tem, da tudi sam koplješ in iščeš rešitve, pa ti potem Bog sam pride naproti ali pa pošlje nekoga kot angela, ki ti pomaga. Ljudje smo poklicani, da drug drugemu pomagamo in Bog v resnici deluje po ljudeh. Zelo smo hvaležni vsem našim dobrotnikom in vsem, ki molijo za nas, naj jim Gospod povrne!

Doslej je vedno bilo tako, da se je našla rešitev. V težki situaciji sva s Polono predvsem veliko molila, obenem pa tudi komu zaupala, kaj se nam dogaja, ga prosila, da je molil z nami. Ko govoriš osebno s človekom, se lahko tvoja zgodba dotakne njegovega srca. Ko nekdo začuti, da si v stiski, se potrudi in tudi sam začne iskati rešitev …

Polona: Navadno hočejo ljudje za vse poskrbeti zgolj sami. Druga možnost pa je, da naredimo, kar je v naših močeh, hkrati pa vse izročamo Bogu in dopustimo, da on poskrbi. Človek, ki je poln sebe, se težko izroči Bogu. Če je nekdo poln sebe, v njem ni prostora za Boga. To nam govori tudi božična zgodba: v prenočišču ni bilo prostora, zato sta Jožef in Marija šla drugam, da se je v jaslih lahko rodil Jezus.

Preizkušnje, ki jih doživljamo, ustvarjajo vzdušje vere, ponižnosti, potrpežljivosti, predanosti, zaupanja, hvaležnosti … V njih se zavemo, da morda na prvi pogled nimamo vsega, a nam hkrati nič ne manjka, ker smo z Gospodom, ki poskrbi za nas.

Rekla sta, da vama je bilo po ljudeh veliko dano. Kako pa dajeta naprej vidva? Je težko dajati, ko si v stiski?

Polona: Vedno smo se trudili, da smo tudi sami dajali naprej. Tudi, kadar smo imeli malo. Ne gre pa vedno samo za materialno plat, ampak za oboje, tako za materialno plat, kot za duhovni dar, molitev, pogovor z nekom.

Lojze: Pogosto sem se spraševal: Zakaj sem se srečal ravno s tem človekom? Zakaj sem spoznal ravno tega človeka, spoznal njegovo zgodbo? In prišel sem do spoznanja, da se je srečanje zgodilo ravno zato, da bom za tega človeka molil. Bog vodi naša pota in ne srečujemo se po naključju z nekom, ki je recimo na smrt bolan ali ima težave v zakonu.

V tem zavedanju, da sem jaz osebno obdarovan, in da smo obdarovani kot družina, sem dolžan, da tudi jaz dajem. Sam dajem tisto, kar zmorem. Ob praznikih se potrudiva, da koga tudi materialno obdariva, sicer pa sem jaz prišel do spoznanja, da lahko dam predvsem molitev.

Vsak dan, ko otroke peljem v šolo (iz Štepanjskega naselja v osnovno šolo Alojzija Šuštarja v Šentvid), so naša jutranja molitev vsaj tri desetke rožnega venca. Pred vsako desetko povemo namen. Tako molimo za ljudi, ki smo jih ali jih bomo srečali, ki jih imamo v srcu, za katere vemo, da so v stiski. Molimo tudi za dobrotnike, sorodnike, duhovnike, bogoslovce … konkretno naštejemo stvari, za katere molimo. Dodamo tudi potrebe otrok: če ima kdo kontrolko, če ga čaka spraševanje …

Polona: Sama pa grem z istimi nameni, skoraj istočasno, kot Lojze pelje otroke v šolo, k sveti maši. S tem začnem dan in izročam. Na nek način »zamenjam« vse to, kar živimo, za Gospodovo ljubezen, ki jo potem dajem naprej, kamor sem poslana.

Odgovor na klic živeti življenje kot dar se vidi tudi v vajini odprtosti življenju. Sprejela sta pet otrok in vsi so fantje! Kako je živeti v družini v petimi fanti? Kako se ob tem počuti oče?

Lojze: Zelo dinamično je, vsake toliko časa, ko izbruhne fantovska energija, kar malček divje. Verjetno je precej drugače kot pri družinah, kjer so samo dekleta. Ampak smo se navadili!

Iz dneva v dan bolj čutim obdarovanost. Že imeti otroka je dar – samo pomislimo, koliko parov ne more imeti otrok. Imeti pet fantov pa je v resnici fantastično, nezaslužen dar. Vsak od fantov je zaklad zase, vsak je nekaj posebnega, ima svoje talente, lastnosti, ki nas bogatijo.

Kako pa doživljaš pet fantov, ti, Polona? Kaj pogrešaš kakšno hčerko?

Polona: Imam veliko priložnosti za spoznavanje moške moči in energije :), za kar je potrebno kar nekaj potrpežljivosti.

Spomnim se, ko sem prvič vodila duhovne vaje za birmance, pa je neki izkušeni duhovnik rekel, ko je bila prva, zelo živahna noč, za nami: »Saj boš zmogla, doma imaš pet fantov!« Moško okolje z vsemi medsebojnimi merjenji moči, s tremi najstniki, je kar dobra priprava na delo, v katerega sem poslana.

Hčerke ne pogrešam. Nikoli nisem razmišljala o tem. Sprejemam, kakor mi je dano.

Je pa res, da včasih moško srce ni dovolj čuteče, da bi se lahko ženska izrekla do konca, povedala, kar čuti, ker se mogoče prehitro čuti ogroženo. Zato zelo razumem Marijin molk, o katerem sem prej govorila, molk, v katerem je Marija vse ohranila v sebi in premišljevala. In to počnem pred Gospodom tudi jaz, mogoče še bolj zaradi moškega okolja, v katerem živim.

Pred baziliko na Brezjah

Fantje imajo veliko energije, živite pa v mestu, v stanovanju, ki ni tako zelo veliko. Kako čez teden usmerjata njihovo energijo, kako jih zaposlita?

Lojze: Mlajša dva po šoli ostaneta v popoldanskem varstvu. Imajo učilnico v naravi, kjer se lahko razgibata. Starejši pa so zaposleni s popoldanskimi dejavnostmi. Štirje so že skavti. Hodijo tudi v glasbeno šolo. Kadar zmoremo, pa gremo tudi med tednom na sprehod. Živimo pod Golovcem in tako imamo naravo blizu.

Polona: Veliko je tudi sodelovanja v župniji. Fantje sodelujejo kot ministranti, animatorji, bralci, pri bendu …

Najstarejši sin je že v srednji šoli. Čeprav živite v Ljubljani in bi se v šolo lahko vozil do doma, ste se odločili, da gre v dijaški dom. Zakaj?

Polona: Starostnega razpona med fanti je kar veliko, 10 let. Vsak ima svoje potrebe, vsak potrebuje svoj prostor. Presodili smo, da bo za starejšega veliko boljše okolje za delo v dijaškem domu. Ni se mu treba voziti sem in tja, v dijaškem domu ima učne ure, določene dejavnosti, ki ga veselijo in svoje vrstnike.

Poleg tega pa je to v času odraščanja tudi velika priložnost za postopno oddaljevanje od doma, za zorenje v samostojnosti in odgovornosti ter s tem dobra priprava na nadaljnje življenje. Veliko več prednosti kot pomanjkljivosti smo videli v tej odločitvi. In izkazalo se je, da je bila odločitev prava.

Med tednom ste kar aktivni, tudi otroci so veliko naokoli. Kje najdete čas za stik, na kakšen način ga vzdržujete?

Polona: Ni samo fizičen stik, čeprav je tudi tega kar nekaj – ob jutrih, večerih, čez vikende. Je tudi duhovni stik. Najboljše vzgojno sredstvo je molitev, klicanje Božjega blagoslova na otroke. V molitvi lahko najbolje vstopamo v življenje drug drugega.

To vzgojno srečanje je najmanj vsiljivo in najbolj bogato. Če je molitev tista, ki vzgaja, in postavi temelje, so potem kakšne druge »vzgojne« besede, ki jih starši sicer uporabljamo, odveč. Res pa je tudi, da nimamo televizije, da je nikoli nismo imeli, kar ni kakšen poseben »recept« za srečo, vseeno pa pomeni nekoliko več časa in miru za naše medsebojne odnose.

Lojze: Ob večerih res posvetimo čas drug drugemu. Skupaj imamo molitev, razen če je Polona odsotna zaradi srečanj, ki jih ima po župnijah. Večerna molitev se pogosto spremeni v pogovor, ko naštevamo, kaj smo med dnevom doživeli, delimo vtise …

Kakšna pa je konkretno vaša družinska večerna molitev?

Polona: Molitev je sestavljena iz zahvale za dan, ki smo ga preživeli, prošnje za naslednji dan. Molimo za tistega družinskega člana, ki ga morda ni med nami. Potem pa očenaš, zdravamarija, včasih še kaj iz Svetega pisma. Ob koncu drug drugega pokrižamo.

Vama je družinska molitev dovolj ali si vzameta posebej čas tudi še za zakonsko?

Lojze: Da, vzameva si čas tudi za kratko zakonsko molitev, potem ko otroci gredo že spat. Zmoliva kakšno molitev k Mariji ali iz Magnifikata (molitvenika za vsak dan, ki redno izhaja vsak mesec) ali kaj iz Svetega pisma.

Govorili smo že o tem, kako preprosto živeti duhovnost božiča, duhovnost Svete družine v vsakdanjem družinskem življenju. Življenje in oznanjevanje evangelija pa je čutiti tudi v vajinem poklicnem delu – ne skozi neke velike projekte, ampak skozi preprosto, potrpežljivo delo. Lojze, po izobrazbi si likovni pedagog in akademski restavrator. Kakšno je tvoj delo?

Lojze: Delam kot restavrator, s statusom samozaposlenega v kulturi. To ima svoje prednosti in tudi slabosti. Prednost je, da si sam organiziram delo. Slabost je pa v tem, da si moram delo sam tudi priskrbeti. A tudi tu se kaže zaupanje v Božjo previdnost, saj vedno znova dobim delo, ko ga potrebujem.

Če si zaposlen sam pri sebi, tudi ni socialne varnosti, kar je pri tako veliki družini, kot je najina, kar težko. Kakšna stvar se včasih zavleče, včasih ni pravočasnega plačila, včasih je zaslužek premajhen, običajno je veliko dela vloženega, plačilo pa bolj tako tako …

Moje delo je specifično v tem, da gre za dolgotrajne postopke, ki zahtevajo veliko potrpežljivosti in natančnosti. Ne moreš kaj dosti prehitevati ali narediti nekaj na hitro.

Največ se ukvarjam z restavriranjem lesene plastike. Dobiš recimo 100 let star kip, ki je običajno ves načet od lesnih črvov, barva se lušči, vmes je bil že večkrat prebarvan … Po načelih restavratorstva iščeš original in odstranjuješ to, kar je bilo dodano, oziroma dodaš samo tisto, kar manjka (rekonstrukcija), vse z namenom čim bolj približati se prvotnemu izgledu. To so res dolgotrajni in zahtevni postopki.

Kje v svojem delu vidiš delo za Božje kraljestvo?

Lojze: Večinoma delam za Cerkev oziroma s kipi, ki stojijo v cerkvah. Po kipih, upodobitvah Jezusa, Marije, svetnikov Bog nagovarja ljudi. Vemo, da nihče ne moli kipa, lahko pa se po tej podobi približaš Bogu. Če so kipi urejeni, lepi, to prispeva k doživljanju Božje ljubezni in Božje veličine.

Če Lojze opravlja svoje delo v tišini in molku in potem »spregovori« po lepoti obnovljenih kipov, pa ti, Polona oznanjaš Božje kraljestvo z govorjeno in pisano besedo. Kako pa poteka tvoje delo?

Polona: Po izobrazbi sem teologinja. Podiplomski študij sem zaključila z doktoratom na temo birme in birmanske pastorale. V tem trenutku je to edina disertacija s tega področja v Cerkvi na Slovenskem.

Po zagovoru doktorata zdaj že peto leto aktivno delam na področju priprave na birmo. Razvila sem vsebino za različna srečanja za starše, botre in birmance, ki jih izvajam po župnijah. Gre predvsem za pričevanje o živem Bogu, Svetem Duhu in njegovi ljubezni do vseh nas, govorimo pa tudi o odraščanju, botrstvu …

Birma je namreč zakrament, ko se nam še posebej želi podariti Sveti Duh, ki je ljubezen sama, zato bi lahko rekli, da je tudi birma zakrament ljubezni. Gre za obdarovanost, za dar ljubezni oziroma gre pravzaprav za izmenjavo ljubezni: Božje do nas, naše do njega in medsebojne – kot pri božiču.

Priprava na birmo je zato predvsem priprava naših src, da se lažje odprejo Gospodu za njegove milosti, darove in predvsem za prijateljstvo, odnos z njim. Hvaležna sem za vsa povabila, da lahko oznanjam in tudi za vse, kar sem na tem področju do sedaj napisala in objavila. S pomočjo dobrotnikov je bilo namreč izdanih že pet knjig na to temo, kjer vsaka osvetljuje določene vidike zakramenta birme in priprave nanjo.

Polona na srečanju s starši in birmanci v Voličini

Birma je velikokrat osrednja stvar pri delu z mladimi v župniji, potrebe po pastoralnem delu na tem področju so velike. A kljub temu ni bilo zate možnosti za neko stabilno delo oziroma službo v Cerkvi, tudi ti delaš kot Lojze in si odvisna od sprotnih povabil in darov. Si kot nekakšen prerok, ki oznanja od vrat do vrat. Kako to doživljaš?

Polona: Službe na mojem področju ni mogoče dobiti, delo oznanjevanja v pripravi na birmo pa je zelo potrebno in zaželeno ter s strani mnogih tudi zelo dobro sprejeto, kar kažejo odzivi staršev in botrov s pomočjo anket. Mnogi me spodbujajo, naj vztrajam.

Je pa to delo, ki je sestavljeno iz duhovne, vsebinske, študijske in organizacijske priprave tako obsežno, da ob veliki družini ne zmorem opravljati še kakšnega drugega poklica. Če bi dobila službo na katerem drugem področju, pa ob vsej skrbi za družino ne bi zmogla še oznanjati (iti ob popoldnevih ali večerih na poti po Sloveniji in voditi razna srečanja). Ker sem spoznala, da je delo v pripravi na birmo zelo potrebno, v vsem zaupanju v Gospoda izročam sebe in darujem svoje talente, čas, ljubezen … za Cerkev na Slovenskem.

Razmišljala sem, da so v zgodovini primeri, ko so ljudje tako živeli, ampak so bili navadno samski oziroma redovniki, redovnice. Ljudje z velikimi družinami pa se običajno niso predajali oznanjevanju zgolj na način izmenjave prostovoljnih darov. A z veseljem delam za Gospoda in za ljudi in sem hvaležna za vsako pomoč na tem področju.

Čutim, kako me razjeda gorečnost za Gospoda (prim. Ps 119), ne morem tega zatreti, zanikati. Gre za »ogenj v kosteh«, kot pravi prerok Jeremija. To, kar mi je dano, dajem naprej – sebe, svoj čas, talente, ljubezen …

Ko sem končala študij in ko nisem vedela, kaj in kako bom delala, podpore s strani Cerkve pa ni bilo ali pa je bila samo simbolična, mi je bila večkrat dana naslednja Božja beseda iz knjige Sodnikov: »Pojdi z menoj v moj delež na vojsko proti Kanaancem; potem grem tudi jaz s teboj v tvoj delež.«

Njegov delež je delo oznanjevanja, še posebej izrazito pri zakramentih in pripravi nanje. Gospod me je povabil, da grem z njim v ta njegov delež, da pomagam drugim pri pripravi na zakramente, pri odpiranju srca njemu. Moj delež je pa družina. In rekel mi je: »Potem grem tudi jaz s teboj v tvoj delež.« Zdaj, ko že peto leto teče to delo, lahko rečem, da Gospod absolutno drži svojo obljubo in prihaja v naš delež, da je vedno z nami in nam pomaga.

Polona predava staršem in botrom na Ptujski gori

Ob novem letu si običajno izrekamo želje. Kakšne pa imata vidva za naslednje leto?

Lojze: Najpomembnejši so odnosi. Želim si, da bi imeli v družini lepe odnose, tako midva med seboj kot z otroki. Želim si, če Bog da, da bi bila še naprej zdrava, da bi lahko služila družini in delala tisto, kar naju veseli. To, da lahko delava, kar naju veseli, je velika milost.

Polona: Želim si, da bi še naprej doživljali Božjo ljubezen in bližino, okušali vsakdanjo skrivnost doživljanja Boga. In potem to preprosto delili naprej, kamor nas Gospod pošilja, najprej v družini, potem pa še drugje, kamor smo poslani in povabljeni.

Ob vstopanju v božično skrivnost in okušanju Božje učlovečene ljubezni v imenu naše družine vsem voščimo obilo notranje radosti, miru in povezanosti z Gospodom ter med seboj. Veselje, luč in mir božične noči, bližina Božje ljubezni ter obilen Božji blagoslov pa naj vas spremljajo tudi v letu, ki prihaja.

Foto: osebni arhiv