Žan nama je izprosil dva prekrasna bratca

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 20. april 2011, 7:06
Image
angel4

Najina skupna pot se je začela pred 11 leti, poročena pa sva 6 let. Najin odnos in zakon sva že od začetka jemala resno in sva se nanj želela dobro pripraviti s pogovorom, molitvijo in zaročensko skupino. Ko sva se poročila, sva želela najprej utrditi najin odnos, zato da bi lahko otroke sprejela v varen in stabilen dom.

Po dveh letih zakona pa sva začutila, da sva pripravljena sprejeti novega člana. A Bog je imel drugačne načrte. Minil je mesec, dva, pol leta, a otroka ni bilo. Molila sva, da bi nama Bog naklonil bitjece, kateremu bi lahko dala vso ljubezen, ki sva jo imela v srcu. Po mnogih molitvah in razočaranjih sva po letu in pol končno zagledala plus na testu nosečnosti. Bila sva presrečna!

Nosečnost je potekala brez velikih zapletov in veselje in pričakovanje je raslo v nama. Z nama so se veselili tudi najini družini ter prijatelji.

Z vso ljubeznijo sva opremljala otroško sobo in izbirala oblačila. Sanjarila sva o najinem otročku, o tem, kako ga bova objemala, hranila in z njim hodila na sprehode, mu razkazovala svojo državo in svet.

Bližal se je konec nosečnosti, na vrsti so bili še zadnji pregledi pred porodom.

In nato je prišel 9. oktober, dan, ki naju je za vedno zaznamoval. Vsa pozitivna sva se zjutraj odpravila v porodnišnico, kjer sva bila naročena na rutinski pregled en teden pred rokom poroda.

Ker medicinska sestra z napravo za poslušanje srca ni našla utripa, naju je napotila na ultrazvok. Bilo naju je strah, a sva se mirila, da bo gotovo vse v redu. Upanja pa je bilo konec, ko je ginekologinja ob pregledu z vso resnostjo rekla, da se je zgodilo najhujše, da najinemu otročku srce ne bije več. Takrat se nama je podrl svet.

Spraševala sva se le zakaj, zakaj, zakaj? Zakaj midva, zakaj najin otrok, ko pa sva ga imela najraje na svetu? Čustvena bolečina je bila tako močna, da sva jo čutila po vsem telesu. Neutolažljivo sva jokala, vse se je zdelo kot nočna mora, popoln absurd.

Kljub neizmerni bolečini sva se odločila, da bova najinemu Žanu pripravila pogreb. Kupila sva mu grob v našem kraju in skrbno prpravila vse podrobnosti pogreba, na katerega sva povabila vse sorodnike in prijatelje, saj sva čutila, da Žan ni le najin, ampak je od vseh, ki so se ga veselili in nato žalovali za njim.

Pogreb je bil zmagoslovje ljubezniTisti dan in naslednje mesece sva se čutila neizmerno ljubljena, saj je veliko ljudi molilo za naju, da bi zmogla nositi ta križ. Spoznala sva, da bolečina, ki jo prejme eden tudi vse okrog počlovečuje, jih odpira in spodbuja sočutje.

Kljub razumevanju mnogih pa sva se srečevala tudi s takimi, ki so nama dobronamerno svetovali, naj čim prej spet zanosiva, naj čim prej pozabiva in živiva naprej. Take besede so neskončno bolele, saj je Žan za naju nenadomestljiv in sva z njegovo izgubo živela vsako minuto dneva. Žan je bil prva misel zjutraj in zadnja zvečer.

Kljub trpljenju pa sva ravno zaradi odnosa, ki sva ga gradila pred Žanovo smrtjo, zmogla iti naprej. Zavestno sva se trudila delati dejanja ljubezni drug do drugega in se s tem odpirala drug drugemu in odstrla se je še zadnja tančica med nama. Ostala je le ljubezen in edinost, popolna povezanost in enost.

twins2

Tako sva se počasi s trudom in molitvijo mnogih izvlekla iz te teme in po 5. mesecih začutila, da sva pripavljena sprejeti še enega otroka, ki pa ne bo nadomestek za Žana. Spraševala sva se, ali nama bo Bog naklonil še kakšnega otroka, in čutila sva, da morava popolnoma zaupati Bogu.

Že mesec zatem sva ponovno zagledala plus na nosečniškem testu, ki je pomenil, da je nastalo novo življenje. Bila sva ganjena in presrečna. Ta sreča pa se je še pomnožila po prvem pregledu, ko je ginekologinja presenečena rekla: dva sta. Žan je izprosil dva prekrasna bratca, ki sta sedaj stara 5 mesecev in v najino življenje prinašata ogromno sonca in veselja.

Katarina in Marko

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Sreda, 20. april 2011, 14:46

Vajino zgodbo že poznam ampak me vsakič znova stisne pri srcu... težka pot je za vama, občudujem vaju, da sta zmogla in vama res želim vso srečo pri vseh nadaljnjih korakih! Zdaj imata pa doma res dva prekrasna sončka in se veselim skupaj z vama!!

Četrtek, 21. april 2011, 16:54

Hvala!

Anonymous
Četrtek, 21. april 2011, 17:11

Iako znam za vas dogadjaj, ovo je prvi put da o tome citam u cjelini. Zan je sada andjeo cuvar cijele vase obitelji. zelim vam svu srecu! Ljubav i jedino ljubav moze pobijediti sve prepreke u zivotu!

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid