Poroka obstaja že od časov pred Kristusom. Njegovi starši so bili poročeni, in tudi nekateri apostoli. Slovesnost katoliške poroke, kot jo poznamo danes, izvira iz 16. stoletja.
Bili so časi, ko je nevestin oče pripeljal (privlekel) nevesto pred magistrat in jo zamenjal za določeno vsoto denarja (cena neveste), ki jo je plačal ženin. Kasneje je oče ni več “prodajal”, pač pa jo je »oddal«. Ta simbolika se je ohranila še do danes, ko se veliko parov odloči, da nevesto pred oltar pripelje oče in jo tam svečano izroči ženinu.
Kaj naredi zakon?
Da je krščanski zakon veljaven, morata biti ženin in nevesta zmožna prejeti zakrament. Ta sposobnost se razvija postopoma. Ko smo bili otroci, so nas starši učili velikodušnosti – najprej s stvarmi, kasneje z nami osebno. Naučili smo se deliti igrače, kolesa in rojstnodnevno torto. Malo po malo smo se učili deliti naš čas in samega sebe. To postopno učenje dajanja sebe je potrebna priprava na zakon. Oseba, ki ni uspešno prehodila poti k zrelosti in radodarnosti, ni sposobna pravega zakona, čeprav je lahko povsem sposobna deliti stanovanje ali spočeti otroka.
Obstaja veliko razlogov, zakaj dve osebi ne moreta zaživeti zakona. Za to ni vedno krivo pomanjkanje velikodušnosti. Včasih postane šele leta po poroki očitno, da zakon nikoli ni dejansko obstajal. Takrat govorimo o ničnosti zakona, kar je povsem nekaj drugega od razveljavitve zakona.
Zakrament zakona se ne more nikoli končati, saj je že v samem njegovem bistvu to, da je ljubezen med možem in ženo znak večne božje ljubezni do nas. Božja ljubezen do nas se nikoli ne konča z razvezo. Bog je zvest, tudi če mi nismo.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
