Zakaj vrstni red sorojencev pri dvojčkih ne deluje?

V družinah, kjer so med sorojenci tudi dvojčki, imamo opravka z družino znotraj družine. S celico, ki deluje sama zase, neodvisno od vrstnega reda rojstev.

Dvojčki se že zaradi svoje podobnosti in enake starosti skoraj vedno srečujejo z enačenjem in primerjanjem. Kar pomeni, da so kot posamezniki mnogokrat (ali kar skoraj vedno) spregledani, saj jih okolica dojema kot celoto. Pogosto se tako zgodi, ko starši za neko situacijo iščejo krivca, storilca ali ko jih naslavljajo med sorojenci (»to je od dvojčkov«).

Kot posameznike jih ljudje največkrat dojemajo predvsem, ko se pogovarjajo o njunih razlikah in ju primerjajo (kar je s psihološkega vidika zanju prav tako težko kot enačenje s celoto). Prav zato so dvojčki v družini, ki poleg njih šteje enega ali več sorojencev, nekaj posebnega. Morda zveni klišejsko, a na to lahko odgovorijo strokovnjaki, ki so se ukvarjali s psihologijo dvojčkov.

Vrstni red zaobide dvojčke

Kam po značilnostih otrok glede na vrstni red rojstva sodijo dvojčki? Nikamor. Zavzamejo popolnoma svojo vlogo in so »družina v družini«. Enota, ki deluje neodvisno od vrstnega reda sorojencev.

Če smo nedavno v prispevku Kako na nas vpliva vrstni red rojstva? brali o tem, kakšne značilnosti imajo prvorojenec, srednji otrok, najmlajši in edinec, smo se starši dvojčkov verjetno vprašali, kam uvrstiti svoja dvojčka? Odgovor je preprost, ni pa ga enostavno razložiti: Nikamor.

Kanadska terapevtka Alyson Schafer meni, da se dvojčki »odločijo« in prevzamejo določeno vlogo neodvisno od vrstnega reda, podobno kot se dogaja v družinah, kjer se vloge sorojencev glede na vrstni red prav tako ne razporedijo klasično, kot jih opisujejo strokovnjaki.

Gre za teorijo Alfreda Adlerja, pionirja študij o vrsten redu sorojencev, po katerem je vrstni red rojstva definiran s psihološkim in ne numeričnim (kdo se je rodil prvi, kdo je srednji otrok itd.) zaporedjem. Taki primeri so družine, kjer je najstarejši otrok bolehen in prevzame vlogo najmlajšega v družini in potem drugi otrok, ki vidi, da prvi otrok ne prevzema vloge najstarejšega, to vlogo prevzame nase, kot da zasede prazen prostor v družinski dinamiki odnosov.

»Vsak je rojen z določeno gensko zasnovo in temperamentom, ampak ni važno, kakšne karte dobiš na mizo, ampak kako igraš z njimi.«

»Imela sem primer mame trojčkov, ki mi je povedala, kako njeni otroci hodijo v šolo: eden vedno hiti naprej, drugi je zadaj, tretji pa je ob njej. Vsak je imel svoj način opravljanja iste preproste naloge,« razlaga Schaferjeva. Adler je verjel, da smo vsi rojeni z določeno gensko zasnovo in temperamentom, ampak ni važno, »kakšne karte dobiš na mizo, ampak kako se odločiš igrati z njimi«.

Družina znotraj družine

Dvojček se ne bo nikoli obnašal kot srednji otrok, čeprav je to po vrstnem redu, ampak kot prvorojenec ali najmlajši.

V primerih dvojčkov, ki vedno delujejo kot enota zase – povezani so že vse od spočetja in maternice naprej, kar jih zaznamuje za vse življenje –, lahko govorimo o družini znotraj družine. Enota, ki deluje neodvisno od vrstnega reda sorojencev. »Dvojček se ne bo nikoli obnašal kot srednji otrok, ampak kot prvorojenec ali najmlajši,« meni psiholog dr. Kevin Leman. Ker jih dojemamo kot enoto (pogosto jih tako tudi naslavljamo z »dvojčka«), se ločijo od tradicionalne družine in uživajo v svojem posebnem položaju.

Kaj pa vrstni red med dvojčkoma?

Tudi znotraj odnosa med dvojčkoma se običajno vzpostavi določena vloga. Vsak prevzame svojo: eden je vedno »starejši«, čeprav to ni nujno tisti, ki se je rodil prej.

Običajno (ne pa vedno) je prvorojeni dvojček vodilen, drugi pa bolj prilagodljiv, pripravljen slediti. Vzpostavi se red: vodilni in tisti, ki sedi.

Vodilni dvojček običajno prevzame vlogo prvorojenca in je bolj glasen in viden, po nekaterih študijah tudi večkrat perfekcionist in išče odobravanje avtoritet okrog sebe, medtem ko je dvojček, ki sledi, bolj tih in rad sodeluje, sprejema kompromise. Lahko je tudi bolj sramežljiv in tihe narave, zato pa lažje vzpostavlja odnose.

Dvojčki se pogosto srečujejo s težavami, kako razviti lastno identiteto. Nekateri zato prekomerno izstopajo, drugi se lahko skrivajo za identiteto »vodilnega« dvojčka, ne glede na ostale sorojence pa so znotraj družine svet zase.

Kot ima življenje v dvojini mnogo prednosti (na primer stalna družba za igro in globoko povezanost z dvojčkom/ico), ima tudi slabosti. Dvojčki lahko čutijo, da ne morejo nikoli zares razviti lastne identitete ali se skrivajo za identiteto vodilnega dvojčka. Zato lahko prekomerno kompenzirajo svoje pomanjkanje lastne enkratnosti in presegajo določene meje zato, da izstopajo. Na drugi strani nekateri ne zmorejo delovati neodvisno, če se preveč navežejo na brata ali sestro dvojčico. Težave z oblikovanjem lastne identitete se večkrat pojavijo pri enojajčnih dvojčkih.

Kaj lahko storijo starši?

Starši lahko dvojčkom najbolj pomagajo s tem, da ustvarjajo pogoje, s katerimi krepijo razvoj različnih značilnosti in krepijo otrokovo lastno identiteto.

V prvi vrsti je dobro, da spodbujajo iskanje lastne vloge dvojčka kot posameznika v družini in jih, kolikor je to možno (kar je v natrpanem vsakdanjiku življenja družine z dvojčki včasih zelo težko), čim manj enačijo in primerjajo, predvsem pa poznavanje vpliva vrstnega reda sorojencev prilagodijo svojim, posebnim okoliščinam. Če sta dvojčka prva med sorojenci, jima ne pripisujte prevelike odgovornosti, če sta druga, ne bosta oba borbena, če sta najmlajša, ne bosta »družinska klovna«.

Spodbujajte različna zanimanja tako med njima kot med njunimi sorojenci, ločujte njihove aktivnosti, pri samih dvojčkih pa se spodbujanje razvoja lastne identitete začne že pri tem, da ju ne oblačite (vsaj ne vedno) v enaka oblačila. Tudi pri dvojčkih velja tako kot pri zakonitostih vrstnega reda sorojencev: Ne »predalčkajmo«!

Viri: alysonschafer.com, parents.com, healthofchildren.com

Foto: telegraph.co.uk, tripletdadedinburgh.blogspot.com, allenrussell.photoshelter.com