Zakaj so afriške mame ob otrocih tako mirne?

Ob izbruhih otroške trme se pritisk dvigne tudi nam, mamam. Le sekundo lahko traja, preden nekontrolirano izbruhnemo. Blogerka, ki živi v Keniji, pa opaža, da afriških mam otroci praktično nikoli ne spravijo ob pamet. Kako uspejo ostati mirne?

Kim Siegal je Američanka, ki z možem in dvema sinovoma živi v Keniji. Pri vzgoji so ji v navdih afriške mame, ki znajo tudi v stresnih situacijah ohraniti mirno kri in smisel za humor. O svojih opažanjih piše takole:

Večina »zahodnih« mam se verjetno lahko poistoveti z naslednjimi scenariji: Otroku poveste, da je čas za odhod domov, on pa zdrvi v nasprotno smer. Ali pa se zgrudi na tla in trdi, da mu »ne delajo noge«, kadar ga poskušate spraviti iz hiše. Morda se po neskončnem pregovarjanju le odloči, da bo pojedel nekaj žličk tiste zoprne večerje, ki ste mu jo skuhali, in nato kljubovalno izpljune grižljaj naravnost na krožnik – ogabno prežvečeno znamenje vaših prizadevanj.

V kritičnih trenutkih nas preplavi bes

To je bila zadnja kaplja v napornem dnevu. Čutite, kako se vam dviguje pritisk, telo se vam napne, razum pa pobegne neznano kam, ko vas popade brezglava jeza.

Spremenite se v mamo, ki je sploh ne prepoznate. Morda postanete:

a) Zastrašujoča tiha mama, pri kateri jeza brbota tik pod površjem. Vaše oči bliskajo, čeljust se stisne, grožnjo pa morda zasikate skozi napol priprta usta.

b) Pobesnela mama, ki na preplašenega otroka izkriči stvari, ki jih bo kasneje obžalovala.

Občutek imate, da je otrok tisti, ki vas je pripravil do takšnega obnašanja. Ni lahko biti mama. Izčrpavajoče je ves dan poskušati prepričati nerazumna mala bitja, naj počnejo to, kar jih prosimo, pri čemer nam največkrat spodleti.

Razen seveda, če ste kenijska mama.

Afriške mame skoraj nikoli ne eksplodirajo

V treh letih življenja v Keniji še nikoli nisem videla kenijske mame, ki bi se soočala s takšnimi odraslimi izbruhi jeze. Morda se kaj takega zgodi za zaprtimi vrati, toda Kenijke resnično redko eksplodirajo. Kadar pa se to že zgodi, nikoli popolnoma ne izgubijo glave. Nikoli niso videti, kot bi rabile »odmor«. Seveda včasih zakričijo ali zagrozijo s kaznijo, vendar ni videti, da bi jih to osebno prizadelo.

Videti je, kot bi se ukvarjale z določenim vprašanjem – zagrozijo, otroka zamotijo ali pa se celo odločijo, da otrok tokrat lahko »zmaga« – nato pa se ponovno lotijo tistega, kar so pač počele.

Afriško starševstvo je precej bolj sproščeno

Če sem iskrena, vem, da se nekatere kenijske mame soočajo z enakimi težavami kot evropske ali ameriške. Tako kot nekaterim zahodnim mamam uspe mirna vzgoja. A med njimi kljub vsemu opažam razliko.

V vsakdanjih situacijah lahko uporabim svoj smisel za humor. Lahko se odpovem želji po tem, da bi ves čas dobivala bitke.

Imam celo vrsto teorij o tem, zakaj materinstvo v Keniji ni videti tako frustrirajoče kot v zahodnem svetu.

V Keniji mamam ponavadi priskoči na pomoč razširjena družina. Na izbiro imajo precej manj starševskih teorij, med katerimi bi morale izbrati. Ne obremenjujejo se z urniki spanja, ki bi se jih morale držati. Starševski slog je bolj sproščen in prost. Starši niso pod pritiskom, da so glavni vir kratkočasja svojih otrok.

Spisek se nadaljuje. A obstaja še nekaj drugega, kar mi je najbolje pokazala Brandonova mama.

Kadar se Kenijke razjezijo, ob tem ne izgubijo glave.

»Oh, otroci!«

Brandonova mama je k nam prišla nenajavljena. S svojim dveletnim sinom Brandonom je hodila od vrat do vrat in iskala delo kot šivilja. Ker smo potrebovali zavese, sem jo povabila naprej. Medtem ko sva se dogovarjali o podrobnostih, sta se moj sin Caleb in Brandon zakopala v košaro z avtomobilčki.

Ko sva se končno dogovorili in je prišel čas za odhod, bi moral Brandon odložiti avtomobilček, s katerim se je igral. Fantiču to ni bilo niti najmanj pogodu. Začel je na ves glas vreščati in copotati z nogami. Prava predstava.

Kaj je storila njegova mama? Sproščeno in mirno se je poslovila od naju, si vzela čas, da je za lička uščipnila mojega otroka in pospravila svoje stvari. Nato je podivjanega slončka v sobi prosila, naj se umiri. Potem ga je poskušala zamotiti z drugo igračo.

Ni pomagalo.

Nato se je … zasmejala. To sploh ni bil živčen smeh iz zadrege, ampak smeh, ki je na otroško čustveno reakcijo pogledal s humorjem. Vzela je sina v naročje, se nasmehnila, zmajala z glavo in rekla: »Ah … watoto.« »Oh, otroci.«

Zahodni starši bijejo bitke in dajejo lekcije

Odziv zahodnih staršev bi bil mnogo bolj resen – kot bi šlo za bitko, ki jo je treba izbojevati, ali vsaj za malčka, ki se mora naučiti lekcije o lepem vedenju in deljenju igrač. Na koncu bi se morala mama verjetno soočiti s porazom. Počutila bi se osramočena, obupana, morda bi se ji zdelo, da jo drugi starši obsojajo, ali pa bi bila jezna na otroka.

Na vzgojo poglejte s humorjem!

Izmed vseh razlogov, zakaj kenijske mame lažje ostanejo mirne, obstaja eden, ki bi ga verjetno lahko uporabila.

Nimam razširjene družine, ki bi mi lahko priskočila na pomoč. Res imam polno glavo starševskih teorij, med katerimi se moram odločiti in nato o njih dvomiti. Moja vzgoja ne more biti popolnoma prosta in brez urnikov.

Lahko pa v vsakdanjih situacijah uporabim svoj smisel za humor. Lahko se odpovem želji po tem, da bi ves čas dobivala bitke. Če gledam kenijske otroke, bodo moji otroci tudi tako čisto dobro odrasli. Njihova mama pa bo med tem precej bolj zadovoljna.

Vir: incultureparent.com