Zakaj sem navdušena v dolgočasnem zakonu

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 7. november 2012, 0:08
Image
dolgocasna zakonca

Ko se je Lisa Smith Molinari po 19 letih zakona nekega večera zazrla v svojega spečega moža, jo je spreletelo: Je to moški, s katerim sem se poročila? 

Nekega napornega večera, ko so otroci že šli v posteljo, sem se udobno namestila v svoj kot kavča, da bi gledala televizijo in tako malce utišala svoje misli. 

»A ti verjameš temu tipu?« sem vprašala moža, ki je sedel v svojem najljubšem naslanjaču poleg mene. Ko ni bilo nobenega odgovora, sem pogledala proti njemu in uzrla znani prizor: globoko pogreznjen v blazine naslanjača je mož, s katerim sem poročena 19 let, trdno spal.

Običajno bi se zahihitala, ugasnila luči okrog njega in šla v posteljo – nekakšno maščevanje za to, da me je že n-tič na nek način takole »zapustil«. Potem bi se slej ko prej zbudil sam v temi in se odvlekel v zgornje nadstropje, kjer bi me našel, kako se trapasto režim pod najino odejo.

Tega večera pa sem buljila v svojega sanjajočega moža, kot da bi ta prizor videla prvič. Je to moški, s katerim sem se poročila?

Panika je zagrabila mojo dušo, ko sem se zavedela: Spremenila sva se. Sva utrujena, dolgočasna, predvidljiva. Po nama je.

Na začetku

Nekega večera leta 1992 sva bila z mojim bodočim možem v italijanskem kafiču v Pittsburghu, srkala sva vino in se zaljubljala.

»Tako si želim potovati,« sem rekla. »Jaz tudi,« je odvrnil on. »Želim si živeti nekje ob oceanu,« je rekel on. »Jaz tudi,« sem odvrnila. »Vseeno mi je za denar, želim si samo sreče,« je rekel on. »Jaz tudi!« sem vzkliknila. Bila sva si kot usojena in najini prihodnosti je bila namenja popolnost.

Če bi takrat razumela resničnost zakona, bi najin pogovor tekel drugače.Ampak, če bi takrat razumela resničnost zakona, bi najin pogovor tekel drugače. »Verjetno bom imela veliko strij,« bi morala reči. »V redu je, saj bova malo zatemnila luči,« bi morda rekel on. »Postal bom plešast, ampak, ironično, namesto tega mi bodo lasje zrasli v ušesih in v nosu,« bi moral reči on. »S pinceto sem zelo spretna,« bi morda odvrnila jaz. »Tehnično sem povsem nepodkovan in mi ne bo čisto nič nerodno, če bo žena skrbela za vsa popravila v hiši,« bi moral priznati on. »S tem ne bom imela nikakršnih problemov prvih deset let, potem pa sem bom tega počasi naveličala,« si srčno želim, da bi odgovorila jaz.

Ampak takrat res nisva razmišljala o zoprnih navadah, davkih in zamašenih odtokih. Preveč sva bila zaposlena z načrtovanjem najinega popolnega življenja, da bi se obremenjevala z resničnostjo.

Najina nerealistična pričakovanja sva ohranjala tudi še potem, ko sva se zaročila. »Ojoj, oprosti!« je kriknil zaročenec, ko se mu je ponesreči spahnilo. Čeprav je vztrajno zatrjeval, da on pa res ne bi nikoli izpustil kakršnega koli plina pred mano, ni bilo dolgo, da se je ta njegova jeklena volj razblinila. Danes je spuščanje plinov povsem vsakdanja zadeva in se zgodi še v istem trenutku, kot se pojavi potreba. Sredi stavka, pod odejo, v naslanjaču. »Zakaj moraš rigati, medtem ko se pogovarjam s tabo?« sem ga vprašala. »Saj nisem rignil,« je odgovoril in videla sem, da se tega povsem iskreno sploh ne zaveda.

Pred zakonom sem negovala in razvajala svojega zaročenca kot kak primat, izvajala sem manikuro njegovih nohtov, mu pulila odvečne dlake, da sem vzdrževala njegovo robato čeden izgled. Mislila sem, da bo ta opojna negovalna faza trajala vedno; nisem si predstavljala, da se bodo tiste odvečne dlake nekoč tako obilno namnožile, da se bodo morale najine seanse čiščenja kožuha odvijati v garaži, pri čemer bo treba uporabiti kar sesalnik za listje. Pedikura je postala povsem nemogoča, ker levi nožni palec mojega moža zdaj spominja na majhno kopito. Eden od otrok ga je pred kratkim vprašal, če ni mogoče lesen. Nekje sem pač morala potegniti črto.

Je konec z nama?

Kaj naj torej rečem? Je konec z nama nama, ker se najina predporočna pričakovanja niso izpolnila?

Tisti večer, ko sem gledala svojega dremajočega moža, sem se zavedela nečesa zelo pomembnega: nisva izpolnila svojih prvotnih pričakovanj, ker sva jih presegla. Takrat sva sanjala o romantičnem življenju, ki ga ne hromijo nobene odgovornosti, stres, staranje ... Nikakor nisva mogla doumeti kompleksnosti in globine zakonskega odnosa.

Osnova za trajno romanco pa je v resnici zaveza, tovarištvo in nudenje utehe.Takrat nisva razumela, da je prava romanca veliko več od večerje ob svečkah in pustolovskih potovanj. Osnova za trajno romanco pa je v resnici zaveza, tovarištvo in nudenje utehe.

Ko sem se tega zavedela, se je moj prvoten odpor ob pogledu na spečega moža spremenil v občudovanje. In ko sem pogasila luči in se izmuznila po stopnicah, da bi zgoraj počakala, da sem sam zbudil v temi, sem bila srečna, da je najin zakon na nepričakovani poti v raj.

Vir: Lisa Smith Molinari/circleofmoms.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid