Zakaj sem emancipirana ženska, čeprav me finančno podpira mož

Eva Markovič
Četrtek, 17. november 2016, 5:49
Image
financna odvisnost
Po definiciji SSKJ-ja je emancipirana ženska tista, ki ima enakopraven položaj kot moški. Ali to pomeni, da mora enako zaslužiti? Se enako obnašati? Biti neodvisna?

V zadnjih letih ne zaslužim več toliko kot mož. V službi namreč preživim precej manj časa. Moja »kariera« je zaradi otrok omejena na 20 ur na teden – seveda takrat, kadar nihče ni bolan. Moji dohodki ne pokrijejo več polovice družinskih potreb. Kar v praksi pomeni, da sem odvisna od moževih nakazil.

Ali nižji dohodki pomenijo, da sem neuspešna ali podrejena?

Pa vendar se imam za emancipirano žensko. Emancipirano zato, ker sva z možem v enakopravnem položaju. V medsebojnem dogovoru se je on svobodno odločil, da bo dobršen del svoje energije in časa posvečal službi. Jaz sem se svobodno odločila, da želim večji del časa preživeti z otroki, dokler so majhni. Na srečo se nam družinski proračun kljub takšni razdelitvi (in precejšnji meri skromnosti) nekako izide.

Kljub znatno nižjim dohodkom se nimam za nesamostojno, podrejeno ali neuspešno. Najine dohodke dojemam kot skupni družinski proračun.

Kljub znatno nižjim dohodkom se nimam za nesamostojno, podrejeno ali neuspešno. Najine dohodke dojemam kot skupni družinski proračun, v katerega nekdo prispeva več denarja in drugi več časa. Kar se mi zdi čisto pravično.

Resnična emancipacija – živeti po lastnih vzgibih

Podrejeno bi se v resnici počutila, če bi mož in okolica od mene pričakovali, naj na vsak način zadostim vsem zahtevam »sodobne ženske«. Da moram biti torej skrbna mati, predana žena, uspešna poslovna ženska, z lično urejenim domom in sveže pečenim pecivom. Zahtevam, ki si jih nisem izbrala sama.

Res je, da eksistencialna stiska mnoge ženske prisili v delo in obremenitve, ki si jih ne izberejo same. Prav tako je res, da številne ženske rade opravljajo svojo službo, kar jim od srca privoščim. Številne druge ženske pa zaradi pritiskov okolice preprosto ne morejo slediti svojim lastnim željam, ampak preštevilne vloge, ob katerih dnevno izgorevajo, opravljajo z občutkom dolžnosti, ker se to od njih pač pričakuje.

Tiste, ki se vendar odločijo slediti svojim željam, pa so prepogosto deležne obsojanja okolice ali kar same sebe, češ: »Saj ne delam nič pametnega, samo doma sem.«

V zakonskem življenju je mož vedno odvisen od žene, žena pa od moža.

Zakaj ne damo vrednosti materinstvu?

Seveda, ženska, ki ostane doma z otroki, dela polovični delovni čas, je brezposelna ali se zaradi družine odpove napredovanju, je breme. Breme za moža, ki jo mora finančno vzdrževati. Breme za državo, ker ne plačuje (toliko) davkov. Breme za pokojninsko blagajno.

Nihče se ne vpraša, koliko denarja takšna ženska prihrani zdravstvu, ker njeni otroci niso toliko bolni, ker jim ni treba hoditi k zdravniku zaradi vsake viroze, ker se lahko zdravijo doma z medom in limono, namesto da bi jemali antibiotike. Nihče se ne vpraša, koliko denarja prihranijo občine, ker gredo njeni otroci kasneje v vrtec. (Veste, koliko občino stane leto vrtca za enega otroka?) Nihče ne pomisli, da v primeru, ko ima par več otrok od slovenskega povprečja, na ta način prispeva v pokojninsko blagajno: otroci, ki jih par vzdržuje, bodo nekoč delali za pokojnine vseh nas.

Nihče ne pomisli, koliko takšna ženska (ali moški, zakaj pa ne) prihrani družinskemu proračunu, ker vsak dan sama skuha kosilo, pridela nekaj zelenjave, posuši sadje za zimo ali otrokom sešije hlače. Finančni prispevek takšne osebe je v resnici enakovreden zaposlenemu, čeprav ni nikjer uradno zabeležen!

Znak resnične emancipacije je, da se ženska lahko odloči o svoji usodi.

Žena, odvisna od moža. Mož, odvisen od žene.

V sodobnem svetu ne maramo biti odvisni, saj nam to daje občutek ujetosti in nesvobode. A v resnici je ravno obratno. V zakonskem življenju je mož vedno odvisen od žene, žena pa od moža. Svojo zgodbo pišeta skupaj, saj sta »eno meso«. Morda je žena finančno odvisna od moža, on pa je odvisen od njene vzgoje otrok, kadar njega ni doma. Ali obratno. Ne eno ne drugo ne pomeni, da sta vredna več ali manj od drugega.

Za takšno razmišljanje je seveda potrebna precejšnja mera zaupanja – v sozakonca, v zakrament zakona in nenazadnje v Boga, ki nam obljublja, da bo poskrbel za nas. Hkrati pa je pisanje skupne zgodbe, pri čemer se odpovemo želji, da bi sami držali v rokah vse niti, neverjetno osvobajajoče.

Zavejmo se lastne vrednosti!

Družba, ki stremi k uspehu in produktivnosti, ženskam, ki se odločijo za drugačno pot, ne daje vrednosti. Država tudi ne. Zato se moramo svoje vrednosti zavedati ženske same, ne glede na to, za kakšno poklicno pot se odločimo. Ozavestiti moramo svoje poslanstvo in odločitve. Tudi takrat, ko smo doma, ko smo »delovno neučinkovite« in se ne moremo pohvaliti z zavidljivo kariero. Postavile smo si prioritete in se same odločile o svoji usodi. Kar je – mimogrede – znak resnične emancipacije.

Foto: dailymail.co.uk, scarymommy.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.