Zakaj se starši jezimo na otroke

Maja Vovk
Piše: Maja Vovk
Sobota, 23. april 2016, 5:27
Image
angrymom

Ljubka mala bitja, ki v spanju izgledajo kot angeli, nas lahko v trenutku spravijo na obrate, nam parajo živce ali kravžljajo lase. Ampak ene stvari pa ne zmorejo: nas razjeziti.

Da, prav ste prebrali. Otroci nas v resnici ne morejo razjeziti. Lahko pa v nas vzbudijo občutke nemoči, zaradi katerih se počutimo, da smo kot starši odpovedali, da smo nesposobni.

Obrnimo občutke nemoči ob otrocih sebi v prid

To, da se počutimo nesposobne, ni nujno nekaj slabega. Če občutke nemoči obrnemo sebi v prid, so lahko velik motivator za učenje drugačnih pristopov. In z malo truda bodo občutke nesposobnosti zamenjali občutki usposobljenosti.

Če dobro pomislite, ste se prav vseh stvari naučili na ta način. Od branja in pisanja, igranja športov, vožnje avtomobila, do komunikacije in vzpostavljanja odnosov. Pa vendar je starševstvo področje, kjer se zdi, da je občutek nemoči veliko hujši in pomembnejši od ostalih področij.

Noben otrok se ne rodi z navodili za uporabo. In vsak je edinstven. Zato se moramo osredotočiti na individualne potrebe vsakega otroka in dopustiti otroku, da nas nauči, kako biti starš prav njemu.

Zakaj pride do jeze in zakaj je jeza problem?

Do jeze pride, ko otroka obtožimo, da je on kriv za naše občutke nemoči in nesposobnosti.

Za nekatere starše je že jok dojenčka znak njihove nesposobnosti, namesto da bi v njem videli izražanje neke otrokove potrebe. Nesposobnost, da otroka potolažimo, je po mnenju psihologov, eden glavnih razlogov za nasilje nad otrokom.

Otroci nas v resnici ne morejo razjeziti. Lahko pa v nas vzbudijo občutke nemoči, zaradi katerih se počutimo, da smo kot starši odpovedali, da smo nesposobni.

Jeza je avtomatski odziv, ki se sproži, ko se počutimo ogrožene. V takem stanju pogosto ravnamo nerazumno. Jeza tako ni vezana na inteligenco posameznika, pač pa na to, kako ranljivi smo. Če je naša samopodoba zelo slaba, nas številne stvari vznemirijo in razjezijo. Če sebe cenimo, nas žalitve in frustracije težje spravijo iz tira.

Če imate slab dan ali se samo počutite neupoštevani, boste ob pogledu na razmetane čevlje, pomislili: »Ti leni in neodgovorni otrok.« Če pa je za vami dober dan in se počutite sijajno, boste ob pogledu na razmetane čevlje le pomislili: »Oh ta moj otrok ...« in v naslednjem trenutku že pozabili nanje.

Razlika med obema reakcijama je torej povsem vaša in nima veze z otrokovim obnašanjem. Odvisna je le od tega, kako se sami počutite. V prvem primeru je otrokovo vedenje negativno vplivalo na vašo samopodobo in ste ga v jezi kaznovali za to. V drugem primeru otrokovo vedenje ni vplivalo na vaš občutek vrednosti, zato ni bilo potrebe po jezi.

Otroci nas opazujejo – v trenutkih jeze še posebej pozorno

Verjetno ste že opazili, da se otroci ne učijo tako, da bi vas poslušali, kaj govorite. Učijo se s tem, ko vas opazujejo, ko vas posnemajo.

V trenutkih, ko so sam jezni, se tudi oni počutijo slabo. Zato se morajo naučiti regulirati svojo jezo, naučiti se morajo ceniti sebe tudi v trenutkih, ko so v stresu. In tega se lahko naučijo le z opazovanjem vas.

Foto: momsmagazine.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.