Zakaj se otroci staršem upirajo?

Foto: Canva

Dobro se spominjam obdobij svojega otroštva, ko sem veliko »jezikala« in se upirala staršem. Občutki, ki sem jih doživljala v takšnih situacijah, pa niso bili izraz želje, da bi obveljala moja beseda.

Občutek sem imela, da so me starši s svojo prošnjo ali zahtevo prekinili bodisi v moji zunanji dejavnosti bodisi v mojem razmišljanju, kontemplaciji, sanjarjenju.

Otroci se ne upirajo zato, ker bi želeli prevladovati

Kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld pravi, da je prepričanje, da se otroci upirajo zato, ker želijo prevladovati nad starši, ker želijo, da bi obveljala njihova beseda, torej, da bi bili nekakšen šef, zmotno. Neufeld trdi, da gre pri tem za starševsko projekcijo.

Namesto, da bi starši prepoznali svojo nemoč za konstruktivno obvladovanje situacije, v otroku vidijo dominantneža, ki želi, da je vse po njegovo.

Starši se na otrokovo upiranje pogosto odzovemo z … uporom

Na otrokovo upiranje se starši pogosto odzovemo na enak način, kot otroci na naše prošnje in zahteve – z jezo, vpitjem, včasih celo z užaljenostjo. Na nek način postanemo tudi mi uporniki.

Upremo se otrokovemu upiranju. Tako namesto, da bi prišlo do konstruktivne rešitve situacije, pride do spopada med dvema »upornikoma«.

Da se temu boju starši lahko izognemo, moramo vedeti, čemu je uporništvo otrok pravzaprav namenjeno.

Uporništvo – orodje individuacije

Otrok začne svoje življenje kot skrajno nebogljeno bitje, popolnoma odvisno od drugih. Tako, kot moramo poskrbeti za njegove fizične potrebe, moramo poskrbeti tudi za njegove psihološke potrebe.

To v prvi vrsti pomeni, da odgovorimo na njegovo potrebo po navezanosti. Otroku moramo dati možnost, da se na nas varno naveže.

To slednje je nujna podlaga za zdrav psihološki razvoj. Cilj otrokovega naravnega razvoja pa je notranje motivirani posameznik, ki je sposoben samoobvladovanja, in ki poseduje lastno, pristno in avtentično notranjo voljo.

Ta dolgi prehod iz otroštva v odraslost se začne s postopnim ločevanjem otroka od njegovih staršev na psihološkem nivoju. Tako se prvo uporništvo kot orodje procesa individuacije, začne že pri malčkih.

Zid, zgrajen iz NE-jev

Otrok v bistvu okoli sebe zgradi nekakšen zid, sestavljen iz NE-jev. Za tem zidom, otrok spoznava svoje lastne preference, kaj mu je všeč in kaj ne, ne da bi ga volja staršev popolnoma preplavila.

V obdobju najstništva uporništvo služi istemu cilju. Mlademu človeku torej pomaga razrahljati njegovo psihološko odvisnost od družine in staršev.

Na otrokovo upiranje se starši pogosto odzovemo na enak način, kot otroci na naše prošnje in zahteve – z jezo, vpitjem, včasih celo z užaljenostjo.

Kadar je otrok varno navezan na starše, uporništvo ne postane problematično

Kadar je otrok zdravo navezan na starše, torej, kadar njihov čustveni odnos temelji na toplini, ljubezni in spoštovanju, bo otrok uporništvo, kot inherenten element psihološkega razvoja, še vedno doživljal, vendar to ne bo postalo problematično.

Varno navezan otrok bo namreč voljo staršev hitreje sprejel in jo upošteval, kot otrok, ki ni varno navezan, preprosto zato, ker staršem zaupa. Otrokovo zaupanje staršem je namreč eden izmed ključnih sadov, ki ga varna navezanost obrodi.

Razumevanje uporništva ne pomeni popuščati otroku v vsaki situaciji

Razumevanje pomena uporništva ublaži naše čustvene reakcije, kadar smo soočeni z iracionalno trmo in kljubovanjem otroka, ki sta praviloma negativna in nas lahko psihično izčrpujejo.

Vendar pa spoštovanje in razumevanje uporništva ne pomeni, da otroku popuščamo pri vsaki naši zahtevi ali prošnji. Pogosto otrokov upor namreč ni konstruktiven in je včasih celo nevaren.

Otrokovega uporništva ne smemo zamenjati z otrokovo močno voljo

Ker se njihov otrok močno upira, so mnogi starši prepričani, da ima močno voljo. V resnici pa je ravno nasprotno. Otrok, ki se močno upira, svoje lastne volje še nima razvite; gre za reakcijo in ne za ravnanje na podlagi svobodnega in zavestnega procesa izbiranja in odločanja.

Povedano z drugimi besedami, bolj, kot se otrok upira, šibkejša je njegova lastna, avtentična volja.

Upiranje starejšega otroka – dragocena priložnost za poglobitev odnosa

Ker iz lastne izkušnje vem, da za vsakim uporom in kljubovanjem stoji določen notranji občutek, neko določeno doživljanje. Hčerko, ki je že sposobna racionalne refleksije, vedno vprašam, kateri notranji občutek ali katera misel je vzrok njenemu izbruhu ali kljubovanju.

Skoraj vedno se iz tega razvije pogovor in ker je hči po naravi zelo iskrena, tako dobim vpogled v njeno notranje doživljanje. Včasih pa je njen odgovor tudi: »Tega nočem storiti, ker se mi ne da.«

V takem primeru zahtevam, da mojo prošnjo izpolni, enostavno zato, ker je del naše skupnosti – družine, in kot taka ima dolžnost prispevati k njenemu konstruktivnemu delovanju. To je, do sedaj, še vedno delovalo. Seveda ne brez njenega godrnjanja.

Varno navezan otrok bo voljo staršev hitreje sprejel in jo upošteval, kot otrok, ki ni varno navezan, preprosto zato, ker staršem zaupa.

Varna navezanost ublaži iracionalno kljubovanje malega otroka

Pri mlajšem otroku je spopadanje z uporništvom seveda težje, iz preprostega razloga – ker otrok ni vedno sposoben ubesediti, kaj v svoji notranjosti doživlja. Pogosto pa tudi še ne more razumeti naših zahtev.

Za konstruktivno postopanje v teh primerih pa je, poleg seveda varne navezanosti, nujno potrebno, da starši svojega otroka dobro poznamo – njegov značaj, njegove psihološke značilnosti in notranje mehanizme. Med starši in otrokom mora torej obstajati tesen stik.

Moj štiriinpolletnik, ki je zelo čustven in občutljiv, je lahko tudi neskončno trmast. Besedica »ne« ga neznansko vrže iz tira. Sledi seveda glasen jok in vpitje.

Vendar imava z možem pri tem tudi srečo. Sin je precejšen samotar, kar pomeni, da se zelo rad sam igra, posluša pravljice in ko je npr. utrujen se samoiniciativno zapre v sobo, da si odpočije. Podobno je, kadar je soočen s frustracijo.

Tudi takrat želi biti sam. Potrebuje svoj prostor, da se izjoka. Njegova varna navezanost na naju, zaradi katere našemu odnosu daje pečat tesen stik, sinu omogoča, da na podlagi zaupanja, o katerem je bilo govora zgoraj, potem, ko se izjoka, sprejme meje, ki sva mu jih postavila.

Za konec

Pomembno je, da se starši zavedamo, da je uporništvo orodje procesa individuacije, preko katerega se otrok razvije v zrelo in avtonomno osebo.

Če starši otroku omogočimo, da postane sam svoja osebnost in negujemo njegove potrebe tako po navezovanju, kot tudi po avtonomiji, je napredek v otrokovemu razvoju zagotovljen.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja