Zakaj otroke šolajo doma?

Na zahodu, predvsem v ZDA, Kanadi in Veliki Britaniji je šolanje na domu v porastu. Družine, ki se za to odločijo, so pogosto deležne vprašanja »Zakaj?«. Eden od očetov odgovarja …

Močno tradicijo šolanja na domu imajo v ZDA, kjer se ocenjuje, da se doma izobražuje okrog 4 % šolarjev, v Veliki Britaniji pa jih je okrog 1 %. V ZDA naj bi od leta 1999 število teh otrok naraslo za 75 % in še vztrajno raste. V Sloveniji tovrstno šolanje zajema le majhen del otrok, okrog 100, v nekaterih evropskih državah pa skoraj ne obstaja oz. je prepovedano (Nemčija, Švedska).

V ZDA je dolgo veljajo, da otroke šolajo na domu predvsem močno verne družine ali družine nekje na odročnem podeželju, obojih pa se je držala nekakšna stigma. V zadnjem času pa opažajo velik porast družin, ki se za to odločajo iz povsem drugačnih razlogov.

Zakaj?

Razlogov je verjetno toliko, kolikor je družin, ki se za to odločajo. Kar je za nekoga ključno, drugemu morda sploh ni pomembno: učni dosežki, varnost, nezadovoljstvo s šolskim sistemom, sproščeni in prilagodljivi urniki, finančni vidik, verska vzgoja, povezanost z otrokom, oddaljenost, potovanje …

Vedno več pa je tudi različnih oblik šolanja na domu, uveljavljajo se novi koncepti – fleksibilno šolanje ali »flexischooling« (delno šolanje doma, delno v šoli), od-šolanje ali »unschooling« (radikalen obrat od koncepta učenja, kot ga pozna šola) ipd.

Šolanje na domu vsaj ponekod postaja bolj sprejeta in uveljavljena oblika izobraževanja, o kateri razmišlja vedno več staršev, tudi če se zanjo nazadnje ne odločijo.

Razlogi ene od družin

Še vedno pa so številni starši, ki se odločijo za ta korak, deležni številnih vprašanj in pomislekov.

Eden od očetov, ki v  ZDA na domu šola svoje tri otroke, dr. Greg Sherman, je takole naštel 10 razlogov, zakaj z ženo (oba nekdanja učitelja) otroke šolata na domu (skrajšana različica daljših dogovorov):

1. Učenje: najpomembnejši razlog je ta, da so najine vrednote, povezane z učenjem, precej drugačne od vrednot v šolah, kjer sva delovala. Z ženo verjameva, da bi vse učenje moralo biti smiselno in vredno truda; pridobljeno znanje bi zato moralo vključevati: 1) veščine, ki bodo uporabne v svetu zunaj šole, 2) veščine, ki so potrebne za to, da pridobiš še več veščin, 3) veščine, s katerimi obogatiš svoje življenje in 4) veščine, ki jih učenci sami zares želijo osvojiti. V lokalni šoli večina teh kriterij ne bi bilo izpolnjenih.

Poleg tega z ženo vidiva kup veščin, ki se nama zdijo pomembne za najine otroke, pa v šoli skoraj niso zajete, npr. sprejemanje dobrih odločitev glede lastne prehrane in gibanja, modro upravljanje z denarjem, reševanje sporov, soočanje z žalostjo, učinkovita komunikacija, ljubezen do Boga in bližnjega, skrb za živa bitja v okolju, vključevanje mnogih umetniških izraznih oblik v njihovo izražanje, kritična analiza novic, kuhanje, vrtnarjenje … Ne verjameva, da je mogoče vse te veščine dobro osvojiti poleg obiskovanja šole. Poleg tega se nam vsak dan odpirajo nova pomembna področja veščin.

2. Način poučevanja: Za učinkovito dosego učnih ciljev ali osvojitev veščin so potrebne različne učne strategije in različna učna okolja, česar večina šol in učiteljev ne obvlada in ne zagotavlja.

3. Čas: Če bi moral z eno besedo povzeti, zakaj šolamo na domu, bi preprosto rekel, »ker je šola izguba časa«. Ne pravim, da se v njej učenci ne učijo pomembnih stvari ali da je popolna izguba časa. Menim samo, da je zaradi zgornjih dveh razlogov v šoli izgubljenega veliko dragocenega časa otrokovega otroštva. Zaradi neučinkovitosti dela v šoli morajo otroci veliko nadoknaditi v času po šoli, doma, zaradi česar so prikrajšani za druge pomembne dejavnosti in področja učenja, ki bi se lahko zgodila v domačem okolju.

4. Identiteta in 5. Nadzor: Želiva, da najini otroci razvijejo jasno podobo o svojih intelektualnih identitetah in da vedo, kako v polnosti izkoristiti dejstvo, da sami nadzorujejo in upravljajo svoje učenje. Mnogi moji učenci v šoli so bili najbolj zadovoljni s tem, da so izvedeli pravilne odgovore, namesto da bi sami razmišljali o znanstvenih problemih in možnih rešitvah. V učilnici so ustvarjalni miselni procesi pogosto zelo omejeni.

6. Socializacija: Zaskrbljenost glede socializacije je eden najpogostejših odzivov javnosti na šolanje na domu. Zdi se jim potencialno škodljivo, da otroka za več kot 30 ur tedensko izvzameš iz socialne izmenjave, ki se dogaja med vrstniki ob minimalnem nadzoru odraslih. Ljudje pa se najbolje učimo preko preizkušanja in vaj, na katere dobimo ustrezen odziv. Po mojih opažanjih otroci v tipičnem razredu pogosto niso najboljši učitelji drug drugemu, kako učinkovito in primerno komunicirati ter razreševati konflikte. Njihov osnovni nabor vedenj in socialna pravila so včasih precej kaotična. Doma skušamo otroke usposabljati za konstruktivno socialno interakcijo z ljudmi mlajšimi, enako starimi ali starejšimi od njih. Z ženo jim ponujava zgled (model) in odziv na njihove veščine, ki jim bodo lahko služile vse življenje. Pogosto se ljudje čudijo, kako zrelo se znajo najini otroci pogovarjati.

7. Varnost: Pogosto me ljudje sprašujejo, ali niso najini otroci preveč zaščiteni pred resničnim svetom. Pred resničnim svetov šol, ki je – nadlegovanje in izsiljevanje mlajših, neupoštevanje individualnih razlik, čustvene zlorabe zaradi drugačnosti, potrošniške vrednote, pomen gmotnega status, prehitro vstopanje v spolnost – jih več kot rad zaščitim. Vem, da se bodo s to resničnostjo slej ko prej srečali. Ampak ne še danes.        

8. Nadaljnje šolanje: Čeprav svojih otrok učno ne forsirava, verjameva, da jima s šolanjem na domu dajeva dobro popotnico za nadaljnje izobraževanje (na gimnaziji, fakulteti). Zavedava se, da jim bo dobra izkušnja višjega šolanja lahko odprla pot k poklicnim ciljem, ki si jih bodo zastavili. Pri tem pa jim bo v pomoč to, da jih s šolanjem doma usposabljava za učinkovito in samostojno upravljanje z vsemi vidik njihovih življenj. Za to ne bodo potrebovali zgleda in pritiska vrstnikov, ampak se bodo raje osredotočili na bistveno.

9. Družina: Eden najglobljih razlogov je želja, da zares uživamo v posvečenem družinskem času. Z ženo sva oba odraščala v prehitrem tempu neprestanih aktivnosti zunaj doma, kar naju je močno prikrajšalo za močno družinsko izkušnjo. Dejstvo, da se zjutraj, opoldne in zvečer lahko usedemo za skupno mizo priča o pomenu, ki ga dajemo družini, in upava, da bodo otroci odrasli s to zavestjo.

10. Vera: Na domu šolamo tudi iz verskih razlogov, pa ne, ker bi želela otroke zaščititi pred sekularnimi idejami ali ker bi hotela, da molijo, kadar midva tako hočeva. Vero dojemava na precej širok način, vpletena je v naše vsakodnevne rituale. Biti na razpolago drugim, moliti skupaj, in živeti po vrednotah, ki niso nujno najpomembnejše v družbi, to so pomembni vidiki naše vere. Najina izobraževalna filozofija se zelo lepo prepleta z najino versko potjo.   

Vir: homeeducator.com