Zakaj otrok za življenje nujno potrebuje tudi slabe izkušnje

Eva Strajnar
Sobota, 14. oktober 2017, 5:28
Image
ristanc
Bili smo na plaži. Otroci so našli rdeče kamne, z njimi na tla narisali ristanc in začeli skakati. Pridružil se jim je desetletni fant in igra je postala zanimivejša in živahnejša. Vsak je stal v vrsti in čakal na svoj met.

Številka pet je bila težka. Ko so risali kvadratke, je ta nastal nekoliko manjši in tako nenačrtno postal »ta težka številka«. Otroci so vztrajno metali in tisti, ki je uspel zadeti petico, je požel veliko odobravanja.

Medtem ko je vsak poskušal doseči zastavljeno, pristopi mamica desetletnega fanta. Opazuje. Fant zgreši, dvakrat. Brez besed prime kamen in nariše večji ristanc. »Tako, zdaj bo pa šlo.« Otroci najprej začudeno opazujejo. Saj je bila igra prej zanimiva in pravi izziv, a vseeno kmalu popustijo. Izberejo lažjo pot. A zaradi velikih kvadratkov hitro zmagajo in igro opustijo.

Vsako opravilo, vsako delo, vsaka igra je šola življenja

Morda bi na prvi videz lahko rekli, da je bila samo igra. Ki mora biti zabavna. Pa vseeno je bilo v tej igri veliko več kot le preganjanje prostega časa.

Preko igre otroci pridobivajo izkušnje. In mamica tega fantka ga je nevede prikrajšala za eno izmed njih, ki bi mu pozneje v življenju prišla še kako prav. Medtem ko je v krogu sovrstnikov vztrajno skušal doseči to, kar je bilo za vse vpletene težko in zapleteno, mu je vse skupaj olajšala in s tem nevede dodala neizrečeno sporočilo – napor ni potreben.

Seveda to ni storila namenoma. Želela je, da se ne bi trudil. Morda se je celo sama v sebi bala, da bo obupal. Zato je spremenila pogoje in mu prihranila razočaranje. A prav preko te igre se je njen otrok učil izjemno pomembnega sporočila – potrebno je vztrajati, se potruditi in šele, ko uspeš, pride veselje.

Kaj so tiha sporočila staršev? Da v življenju trud ni potreben. Da bodo vse naredili namesto tebe. Da se nikoli ni treba znajti.

Otroku moramo pustiti, da sam pride do spoznanj

Predstavljajte si, da mama ne bi narisala večjega ristanca. Morda fant dejansko ne bi zadel. Ali pa bi moral poskusiti večkrat, morda sedemkrat, osemkrat. Morda bi sam ugotovil, da potrebuje težji kamen. Ali pa manjšega. Morda bi ga to navdušilo, da bi pozneje večkrat poskusil, kako spreten je v metanju. Kaj vse bi lahko iz tega spoznal!

Predstavljajte si, da bi deček brez njene pomoči dejansko zadel nesrečno petico. Veselje bi bilo neizmerno, sporočilo, da zmore, pa neverjetna spodbuda zanj.

Vse mora biti samo lepo

Dandanes opažam, da starši pogosto otroke zavarujejo pred vsem – predvsem pred slabimi izkušnjami. »Saj veste, travme res niso potrebne, že tako je svet grozen in slab.«

Tako začnejo, z dobrim namenom, otrokom že zgodaj odvzemati možnost, da pridobijo izkušnje. Nič nenavadnega ni, da v vrtcu vidiš mamico, ki obuva petletnega otroka. Ali ga celo hrani. Na igrišču sledijo otroku na vsakem koraku, da bi preprečili vsak možen padec in ga na vsak način skušali obvarovati.  Šolarjem pripravljajo torbe, z njimi vadijo, za otroke pripravljajo šolske plakate. Na vse aktivnosti jih odpeljejo z avtomobilom tudi v najstniških letih, jim kupujejo telefone, da bodo vedno vedeli, kje so …

Kaj so ob tem tiha sporočila staršev? V življenju trud ni potreben. Vse bom naredil namesto tebe. Nikoli se ni treba znajti.

Ob tem, ko jim vse nosijo na pladnju pa dosežejo nasprotni učinek – otrokovo nezainteresiranost, apatičnost, pomehkuženost …

A kaj, ko je življenje vse prej kot pravljica. Prej ali slej se bodo otroci soočili z realnim svetom. In  najboljša popotnica bo ravno to, da si bodo zadali jasne cilje, ki jih bodo z  voljo in vztrajnostjo dosegli. In potrebovali bodo iznajdljivost, da vse skupaj pripeljejo do konca. A kako naj vse to pridobijo, če jim že od rojstva odvzemamo to možnost?

Iz slabih izkušenj se največ naučijo

V želji, da bi otroku omogočili največ, da bi bil vedno samo srečen, starši pogosto pozabijo na najbolj preproste resnice: vsa modrost in znanje sveta ne pomagajo, če nimamo poleg tega svojih izkušenj. Prvič, ko se zgodi kaj nepredvidljivega, ko pridejo resne preizkušnje, ko življenje obrne po svoje, takšni otroci obupajo. Vsa teorija in zanje v hipu padeta.

Vsa modrost in znanje sveta ne pomagajo, če nimamo poleg tega svojih izkušenj.

Ljudje smo bitja navad. In ko neko navado privzgojiš, ostane. Če otroka skušaš ves čas obvarovati, seveda ne bo pripravljen »za življenjski boj«. Vsak si želi početi izjemne stvari, a velikokrat pozabimo, kje se začnejo. Z majhnimi koraki od naših najnežnejših let. Navade so železne srajce, zato moramo ustvariti tiste, ki bodo dolgoročno otroku prinesle zadovoljstvo. S tem, ko ga bomo pred vsem obvarovali, mu samo škodujemo.

Odrekanja, napor in razočaranja so del vsakdanjega življenja. Prej ko se otrok z njimi sreča in se jih nauči obvladati, lažje mu bo. V otroštvu naleti na veliko preprek, ki jih lahko z vašo pomočjo uspešno osvoji. Če mu boste prepreke vedno umikali, pa ste mu onemogočili šolo življenja.

Glejmo dolgoročno, omogočimo otroku rast

Na kratki rok je to pogosto težko. Seveda je lažje otroku oviro umakniti, kot pa ga spodbujati in biti ob njem, da jo premaga. In gledati njegovo razočaranje. A dolgoročno mu bomo s tem omogočili, da osebnostno zraste.

Inteligenca mu ne bo pomagala nič, če je ne bo znal uporabiti na pravi način. Pustimo mu, da se nauči sprejemati odločitve, pa čeprav se kdaj z njimi ne strinjamo. Pustimo mu, da nabere izkušnje, čeprav se nam zdijo slabe. Predvsem pa se zavedajmo, da naš otrok zmore veliko več, kot si mislimo. In je sposoben, da doseže srečo v življenju.

Zato se zavestno premagajmo v trenutkih, ko otrokom hočemo vse olajšati in narediti namesto njih. Začnimo, ko so majhni. Spremljajmo, tolažimo in pomagajmo, da premagajo ovire.

Kaj kmalu bodo namreč stopili v svet in se bodo morali znajti sami. Od nas pa je odvisno, koliko popotnice jim bomo dali.

Foto: cocktails.si

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.