Zakaj moj dojenček kar naprej joka?

Foto: Canva

Ali vaš dojenček ne spada med »dobrovoljčke«? Se vam zdi, da pogosto joka in se pritožuje? Se sprašujete, kaj presneto delate narobe, da je otrok tako pogosto nezadovoljen?

Prehod v starševstvo je zahteven. Življenje se obrne na glavo in postane ena sama nepredvidljiva situacija. Da o neprespanih nočeh in neprestanem prilagajanju niti ne govorimo. Če imate poleg tega otroka, ki pogosto joka in je hitro nezadovoljen (običajno pravimo, da je »zahteven«), je še toliko težje. Tako se trudite, otrok pa je še vedno slabe volje!

Občutek nemoči in krivde – spremljevalec zgodnjega starševstva

Starši »zahtevnega« dojenčka preberejo kup nasvetov in razlag, zakaj dojenček joka. Belijo si glavo, ali se mama narobe prehranjuje, ali je kriv travmatičen porod ali nezrelo črevesje. Predvsem pa se obremenjujejo, ker vedo, da je za otroka najpomembnejše, da niso pod stresom, a se ob vseh skrbeh enostavno ne morejo sprostiti.

Pravilno in naravno je, da si želimo otrokov jok pomiriti. Zato je stiska, kadar nam ne uspe, toliko večja.

»Kako naj bom ob vsem tem sproščena?!« se upravičeno sprašuje marsikatera mama. Naloga res ni lahka. Navajanje na novo človeško bitje zna biti naporno, ljubeča podpora okolja redka, ogromno mamic je vse dneve samih z otrokom. Poleg tega pa še kup vprašanj in strahov, da nalogi ne bomo kos. Se ob tem sploh lahko sprostimo?

Zakaj dojenček joka?

Vzrokov je toliko kot dojenčkov in o najverjetnejših (lakota ali žeja, umazana plenica, utrujenost, potreba po stiku, bolečina, dolgčas …) ste se gotovo že poučili. Večina staršev se zaveda tudi tega, da dojenčkov jok nikoli ni sredstvo izsiljevanja, ampak edini način, s katerim nam sporoča, da se ne počuti dobro.

Pravilno in naravno je torej, da si želimo otrokov jok pomiriti. Zato je stiska, kadar nam ne uspe, toliko večja.

Dva razloga, ki jih pogosto spregledamo

Če vam dojenčka kljub trudu pogosto ne uspe umiriti, lahko razmislite še o dveh možnih vzrokih:

• Otroci se razlikujejo po značaju. Nekateri so veseli in dobrovoljni, drugi bolj čemerni. Tudi ko bodo odrasli, se bodo razlikovali. Karakterne lastnosti niso »boljše« ali »slabše«, preprosto so. In čeprav je za starše vsekakor lažje imeti dobrovoljnega otroka, to ne pomeni, da so starši »zahtevnega« otroka naredili kaj narobe oz. niso dobri starši.
• Otroci so različno občutljivi. Nekateri bodo ob rahlem zvijanju le zagodrnjali in spali naprej, drugi bodo naredili celo dramo. Visoko občutljivi otroci, ki jih zmoti vsaka malenkost, so namreč biološki fenomen, o katerem lahko preberete tukaj.

Koristno je, da se trudimo ozaveščati strah in svoje počutje ter biti čim bolj mirni. A počutje je treba tudi sprejeti, kadar ne moremo drugače.

Sprejeti, da včasih ne vemo in ne znamo

Starši otrok, ki veliko jokajo, poskušajo vse, kar jim pade na pamet: zamenjajo mu pleničko, ga preoblečejo, nahranijo, pocrkljajo, mu pojejo in ga zabavajo. A rezultata včasih preprosto ni.

Naše počutje ima gotovo vpliv na otroka. A starši moramo sprejeti dejstvo, da ne moremo biti vedno sproščeni. Nemogoče je. Kadar nas skrbi, nas skrbi. Kadar smo negotovi, smo negotovi.

Koristno je, da se trudimo ozaveščati strah in svoje počutje ter biti čim bolj mirni. A počutje je treba tudi sprejeti, kadar ne moremo drugače. Sprejeti moramo, da je naš otrok takšen, kakršen je, in ne tak, kakršnega imajo pri sosedih. »Nemirna sem, ker ne vem, zakaj dojenček joka. Strah me je, da je kaj narobe. Ne vem, kaj delam narobe. Tako si želim delati prav, vendar mi ne uspe.«

Dobra novica – z otrokom bo vse v redu

Vprašajte večino mam, ki so že »prerasle« najzgodnejše obdobje, povedale vam bodo isto: da so se enako počutile tudi same. Celo mame, ki so videti, da jim je nova vloga pisana na kožo, doživljajo stiske in dvome. Kaj šele mame, pri katerih ne gre vse po načrtih!

Dobra novica? Otrok zaradi tega ne bo utrpel trajnih posledic. Če ste ob njem in se trudite, je to dovolj. Ja, naredili boste napake. In kakšno stvar bi lahko naredili bolje. A če dojenček čuti, da mu izkazujete ljubezen in mu želite dobro, bo preživel vse spodrsljaje.

Če se vam zdi, da imate jokavega dojenčka, pa za jok ne najdete očitnega vzroka, je morda čas, da prenehate z iskanjem. Včasih je že to pravo olajšanje.

Kaj lahko vseeno storimo?

Če se vam zdi, da imate jokavega dojenčka, pa za jok ne najdete očitnega vzroka (kakršna sta npr. bolezen ali alergija), je morda čas, da prenehate z iskanjem. Včasih je že to pravo olajšanje. Otrok se pritožuje, zato ga imamo v naročju, poskušamo ga začutiti, a včasih njegovega joka pač nismo sposobni razumeti ali ustaviti.

Kaj pa lahko takrat vseeno storimo?

Dva čudežna pripomočka proti joku

Nobeden ni revolucionaren. Tradicionalna ljudstva, pri katerih dojenčki skoraj ne jokajo, niso nikoli pozabila nanje. (Članek o afriških dojenčkih lahko preberete tukaj.)

Prvi je dojenje. Če le imate možnost, svojega otroka dojite. Dojite ga vsakič, ko je siten, utrujen, jokav ali ko ne veste, kaj je narobe. Ne morete ga dojiti preveč ali prepogosto. Ne more biti prevelik. Ne more mu škoditi. Tudi če ste ga dojili pred petnajstimi minutami, ga lahko spet. Uživajte v trenutkih povezovanja in brezdelja ali pa v roke vzemite dobro knjigo. In odložite skrbi, da delate nekaj narobe. Če se dojenček umiri, je gotovo vse v redu.

Drugi je nošenje v nosilki. Otroke pomirjajo bližina, ritmično gibanje in varno zavetje. Za starše pa je pravo olajšanje, da imajo proste roke in manj bolečin v hrbtu. V traku lahko nosimo že novorojenčke, kar je še posebej dobrodošlo pri otrocih s krči. Nosimo lahko, da uspavamo, umirimo, gremo na sprehod ali opravimo hišna opravila. Še ena prednost? Idealno je tudi za očete in seveda za mame, ki ne morejo dojiti.

(Več o nošenju lahko preberete v članku Kako pravilno nositi otroka v nosilki. Nosilke si je v trgovini iskreni.net mogoče tudi izposoditi.)

Morda otrok kljub dojenju in nošenju ne bo kar čez noč nehal jokati. Morda se bo še naprej pogosto pritoževal. Vendar vam bo vseeno lažje. Če ne drugega zato, ker boste vedeli, da ste naredili, kar je bilo v vaši moči.