Zakaj je otrok v določenih obdobjih tako »zahteven«?

Torek, 4. junij 2013, 5:26
Image
stubborn-little-girl

Možgani se pri človeku razvijajo po stopnjah – ne linearno. Obdobjem, ko so možgani še posebej občutljivi na zunanje vplive in se tudi hitro razvijajo, pravimo kritična obdobja zorenja možganov.

Kritična obdobja zorenja možganov

V kritičnih obdobjih zorenja možganov otrok razvija določene nove spretnosti, način razmišljanja, način, kako se bo znašel v odnosih, način dojemanja stvari … Zaradi vsega novega je tudi veliko bolj negotov.

V kritičnih obdobjih zorenja možganov so le-ti še posebej občutljivi na zunanje vplive in se tudi hitro razvijajo.

To negotovost starši pogosto doživljamo, kot da je otrok na nek način bolj »zahteven«. Za premagovanje te negotovosti seveda najbolj potrebuje starše. Oni so tisti, ki ga v tej stiski lahko najbolje začutijo in mu ob tem pomagajo razumeti, kaj se z njim dogaja. Potrebuje jih, da ga kot odrasli, ki imajo zrelejše možgane,  naučijo, kako naj se v določeni situaciji znajde, kako se lahko pomiri, kaj naj reče, da se ne bo počutil osramočenega …

Starše otrokova negotovost plaši

Na žalost pa se pogosto zgodi, da se staršem prav v tem obdobju otrok zazdi prezahteven, skoraj nemogoč. Posledično z otrokom zelo težko poiščejo stik, saj se jim zdi, da pretirava, jih izsiljuje, manipulira … Pa vendar otrok v kritičnih obdobjih še posebej močno potrebuje starše, ki bi zmogli vztrajati z njim v iskanju in ohranjanju čustvenega stika, ki je v tem obdobju še posebej globok.  

Krivica za starše in za otroke

Otrok v kritičnih obdobjih še posebej močno potrebuje starše, ki bi zmogli vztrajati z njim v iskanju in ohranjanju čustvenega stika.

Če starši ne uspejo vztrajati v iskanju stika z otrokom, se mu godi krivica, saj starši nad njim na nek način »obupajo« oz. se ga ustrašijo. Poleg tega do neke mere zamudi priložnost za zdrav in poln razvoj.

Prav tako je to tudi krivica za starše, saj nehote izgubijo priložnost za globlje razumevanje otroka. Ta izguba je krivična predvsem zato, ker bi bil stik, ki bi ga z otrokom poiskali v tem obdobju, še posebej globok in močan prav zaradi narave razvoja samega. Krivična je tudi zato, ker je posledica starševskega strahu in nemoči, ki se je navadno ne zavedajo.

Nove priložnosti

Če starši ne uspejo vztrajati v iskanju stika z otrokom, se krivica zgodi tako otroku kot staršem.

Pogosto se zgodi, da otrok v naslednjem kritičnem obdobju ponovno preveri, ali ga sedaj lahko v tem istem čutenju vzamemo zares ali ne. Iskanje stika je možno, vse dokler ga ne najdemo, le da je kasneje navadno napornejše. V prvem obdobju življenja otroka nam namreč pri iskanju stika močno pomagajo hormoni, ki se sproščajo ob dojenju, pestovanju, gledanju otroka (oksitocin, vazopresin, serotonin) in se kasneje v življenju v tem odnosu ne izločajo več v takšnih količinah.

Ne glede na to imamo starši ob vsakem otroku posebej vedno možnost prepoznavati svoje pomanjkljivosti, napake, zmote. Če jih začutimo in si jih priznamo, imamo vedno možnost, da z otrokom poiščemo nov in globlji stik, ter se ob njih razvijamo.

Starši se življenja z otrokom učimo na lastnih izkušnjah in tudi napakah.

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem