Zakaj je bilo vredno prenehati vpiti na otroke

Mica Škoberne
Četrtek, 25. september 2014, 5:03
Image
hands free mama1

Moj otrok bi se danes verjetno odzival čisto drugače, če se ne bi tistega dne odločila, da preneham vpiti …

Objavljamo še tretji članek na temo starševskega vpitja – po članku Je vpitje sodobna šiba? In Kako naj preneham vpiti na otroke? objavljamo pričevanje ameriške specialne pedagoginje in mame dveh otrok, Rachel Macy Stafford, ki na svojem blogu in v knjigi Hands Free Mama opisuje svojo preobrazbo iz nevrotične, odstotne, prezaposlene mame v "mamo prostih rok":

 Nadvse cenim sporočilca, ki mi jih napišejo moji otroci – pa naj gre za čačke na rumenem samolepilnem listku ali za umetelna pisemca na črtastem papirju. Pesmica, ki mi jo je napisala najstarejša hčerka od zadnjem materinskem dnevu, pa se me je na poseben način dotaknila.

Zaradi prve vrstice pesmi mi je zastal dih in so mi po licih spolzele solze.  

Kar mi je pri moji mami pomembno, je to … da je vedno tam zame, tudi kadar zaidem v težave.

Ker, namreč, ni bilo vedno tako.

Nekje sredi svojega prezaposlenega življenja sem privzela novo navado, ki je bil precej drugačna od mojega obnašanja pred tem. Začela sem vpiti. Nisem vpila pogosto, kadar pa sem, pa je bilo res skrajno – kot prenapihnjen balon, ki nenadoma poči in vse okrog sebe napolni s strahom.

 

hands free mama3

Nekje sem se pač morala sesuti. Zato sem se raje sesuvala doma, za zaprtimi vrati v družbi ljudi, ki mi pomenijo največ.In kaj sta moji 3-letnica in 6-letnica počeli takšnega, da se nisem uspela več obvladovati? Je šlo za to, da je takrat, ko se nam je mudilo, na vsak način ena hotela steči proč, da vzame še tri dodatne ogrlice in svoja rožnata sončna očala? Je šlo za to, da si je poskusila pripraviti kosmiče, pa je po nesreči raztresla celo škatlo po pultu? Je šlo za to, da je razbila mojega najljubšega steklenega angelčka na parketu, čeprav sem ji rekla, naj se ga ne dotika? Je šlo za to, da ni hotela zaspati ravno takrat, ko sem najbolj potrebovala mir in tišino? Je šlo za to, da sta se mali dve prepirali zaradi trapastih stvari, kot na primer, katera bo prej izstopila iz avta ali kdo je dobil večjo kepico sladoleda?

Ja, šlo je za takšne stvari – običajne nezgode in tipične stvari, ki jih počnejo otroci, in to je privedlo do tega, da sem izgubljala nadzor nad sabo.

Tega mi ni lahko zapisati. Niti mi ni enostavno pripovedovati o tem obdobju mojega življenja, saj sem se v tistih trenutkih sovražila. Kaj je postalo iz mene, da sem morala kričati na dva dragocena majhna človeka, ki sem ju imela raje od vsega na svetu?

Naj vam povem, kaj je nastalo iz mene?

Stvari, ki so me obremenjevale.

Pretirana uporaba telefona, preveč obveznosti, dolgi spiski zadolžitev in stremenje po popolnosti, vse to me je požiralo. Vpitje na ljudi, ki jih imam rada, je bila neposredna posledica izgube nadzora, ki sem jo čutila v svojem življenju.

Nekje sem se pač morala sesuti. Zato sem se raje sesuvala doma, za zaprtimi vrati v družbi ljudi, ki mi pomenijo največ.

Do nekega dne.

In takrat sem uvidela – strah v njenih očeh, ko se je pripravljala na mamino jezno tirado.Moja starejša hči je od nekod privlekla pručko in se stegovala proti nečemu v kuhinjski omari, ko je po nesreči raztresla celo vrečo riža na tla. Ko so tisoči majhnih zrnc padali na tla kot dež, so se oči mojega otroka napolnile s solzami. In takrat sem uvidela – strah v njenih očeh, ko se je pripravljala na mamino jezno tirado.

Boji se me, sem pomislila v največji bolečini. Moja 6-letnica se boji moje reakcije na njeno nedolžno napako.

hands free mama2

Z globokim obžalovanjem sem se zavedela, da nisem niti mama, ob kakršni bi si želela, da moji otroci odraščajo, in da niti ne živim tako, kot bi si želela preživeti preostanek življenja.

Ko sem se poslovila od svojih notranjih in zunanjih motenj, sta se v meni nakopičena jeza in stres počasi razblinila. Tako razbremenjena sem se lahko na otroške napake in nagajanje odzivala bolj mirno, sočutno in razumno.Nekaj tednov po tem se mi je zgodil zlom in preboj – trenutek bolečega zavedanja, zaradi katerega sem se podala na pot prostih rok, na pot osvobajanja od vsega, kar me je pretirano obremenjevalo, in na pot osredotočanja na to, kar je zares pomembno. To je bilo pred tremi leti – tri leta, od kar se postopno upočasnjujem in trudim osvoboditi od prekomernih in od elektronskih motenj iz svojega življenja … Tri leta, kar se počasi poslavljam od nedosegljivih standardov popolnosti in družbenega pritiska k temu, da »zmorem vse«. Ko sem se poslovila od svojih notranjih in zunanjih motenj, sta se v meni nakopičena jeza in stres počasi razblinila. Tako razbremenjena sem se lahko na otroške napake in nagajanje odzivala bolj mirno, sočutno in razumno.

Rekla sem recimo: »Saj je samo čokoladni sirup. Pobriši ga in pult bo spet kot nov.«

(Namesto, da bi besno pihala in zavijala z očmi.)

Ponudila sem se, da bom držala smetišnico, ko je morala pomesti morje razsutih žitnih obročkov po tleh.

(Namesto, da bi stala ob njej z očitajočim pogledom in očitno nejevoljo.)

Poskusila sem razmišljati skupaj z njo, kam je odložila svoja očala.

(Namesto, da bi jo očitajoče karala, kako je lahko tako neodgovorna.)

In kadar sta gola izčrpanost in neprestano sitnarjenje grozila, da me spravita ob pamet, sem šla v kopalnico, zaprla vrata za sabo in si dopustila nekaj trenutkov, da zadiham in se opomnim, da so samo otroci in da otroci pač delajo napake. Tako kot jih delam sama.

Sčasoma se je strah, ki je nekoč zrl iz oči mojih otrok, ko so bili v težavah, razblinil. Hvala Bogu sem jim postala zavetje v času težav – namesto da bi bila sovražnik, pred katerim morajo bežati in se skrivati.

hands free mama4

Hvala Bogu sem jim postala zavetje v času težav – namesto, da bi bila sovražnik, pred katerim morajo bežati in se skrivati.Verjetno se ne bi lotila pisanja o tej svoji globinski preobrazbi, če se mi ne bi med končevanjem pisanja knjige zgodil incident. V tistem trenutku sem spet občutila, kako je, ko te vse preplavi in je želja po kričanju tik pred tem, da butne na plano. Ko sem se bližala urejanju zadnjih poglavij, je moj računalnik zmrznil. Popravki, ki sem jih vnesla v vsa prejšnja poglavja, so izginili pred mojimi očmi. Ni bilo niti varnostnih kopij. Hotela sem jokati, še bolj pa besneti.

A nisem mogla, ker sem morala po otroka v šolo in potem z njima na trening plavanja. Z veliko mero samoobvladovanja sem mirno zaprla računalnik in se opomnila, da obstajajo še veliko hujši problemi kot je ta, da moram še enkrat spisati tista poglavja. Rekla sem si, da v tem trenutku ne morem storiti prav ničesar za reševanje tega problema.

Ko sta hčerki sedli v avto, sta takoj ugotovili, da je nekaj narobe. »Kaj je narobe, mama?« sta vprašala ob pogledu na moj bledi obraz.

Hotela sem zakričati »Pravkar sem izgubila četrtino knjige!«

hands free mama6

Najraje bi začela butati s pestmi po volanu, saj je bilo sedenje v avtu zadnja stvar, ki bi si jo v tistem hipu želela početi. Hotela sem iti domov in se čim prej spet lotiti knjige – ne pa da moram voziti otroke na trening, ožemati mokre kopalke, razčesavati zavozlane lase, pripravljati večerjo, drgniti posodo in se ukvarjati z večernim uspavanjem.

Namesto tega sem mirno rekla: »Zelo težko govorim v tem trenutku. Izgubila sem del knjige. Ne morem se pogovarjati, ker sem tako vznemirjena in potrta.«

»O, žal nama je,« je rekla starejša hči za obe. In potem sta bili, kot da bi vedeli, da potrebujem svoj prostor, tiho vso pot do bazena. Dan je tekel kot običajno, le malce tiše kot ponavadi, nisem kričala in na moč sem se trudila, da ne bi preveč razmišljala o knjigi.

Končno je bil dan že skoraj čisto pri koncu. Najmlajšo hčerko sem že spravila v posteljo in sem ležala ob starejši hčerki za večerni klepet.

»Misliš, da boš lahko dobila nazaj izgubljena poglavja?« me je tiho vprašala.

In takrat sem začela jokati – ne toliko zaradi izgubljenih poglavij, za katera sem vedela, da jih lahko ponovno napišem – zlomila sem se predvsem zaradi izčrpanosti in vseh frustracij, povezanih s pisanjem in urejanjem knjige. In tako blizu koncu sem že bila. Da se mi je takole v hipu izmaknil, je bilo veliko razočaranje.

Moj otrok se takšnega sočutnega odziva ne bi naučil, če bi sama ostala pri svojem vpitju. Ker vpitje prekine komunikacijo; poškoduje vez; povzroča ločevanje med ljudmi – namesto zbliževanja.Na moje presenečenje je hčerka stegnila svojo roko in me začela nežno božati po laseh. Govorila je tolažilne besede, kot »računalniki so včasih tako smotani« in »lahko pogledam v varnostno kopijo, če se je slučajno kaj ohranilo« in nazadnje: »Mama, ti to zmoreš. Si najboljša pisateljica, kar jih poznam. Pomagala ti bom, kakorkoli lahko.«

V času mojih težav je bila tam zame, potrpežljiva, sočutna in polna spodbud; ki ne bi niti pomislila na to, da me lahko potisne še globlje.

Moj otrok se takšnega sočutnega odziva ne bi naučil, če bi sama ostala pri svojem vpitju. Ker vpitje prekine komunikacijo; poškoduje vez; povzroča ločevanje med ljudmi – namesto zbliževanja.

hands free mama5

 

Danes se lahko odločimo za mirno odzivanje.

 

"Kar mi je pri moji mami pomembno, je to … da je vedno tam zame, tudi kadar zaidem v težave ..." Moja hčerka je to napisala o meni, o ženski, ki je šla skozi težko obdobje, na katerega ni ponosna, ampak se je iz njega veliko naučila. In kot pravi moja hčerka, vidim upanje tudi za druge.

Pomembna stvar je … da ni nikoli prepozno, da prenehamo vpiti.

Pomembna stvar je … da otroci odpuščajo – še posebej, če vidijo, da se oseba, ki jo ljubijo, poskuša spremeniti.

Pomembna stvar je … da je življenje prekratko, da bi se razburjali zaradi raztresenih kosmičev in nepospravljenih čevljev.

Pomembna stvar je … da ne glede na to, kaj se je zgodilo včeraj, danes prihaja nov dan.

Danes se lahko odločimo za mirno odzivanje.

In na ta način lahko svoje otroke naučimo, da mir gradi mostove – mostove, ki nam pomagajo premostiti tudi čas težav.

Vir: handsfreemama.com

Foto: osebni arhiv Rachel Macy Stafford 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana