Zakaj ima večina družin največ dva otroka?

Povprečna velikost slovenske družine je družina s tremi člani. Številka nas seveda lahko šokira, saj število otrok na družino drastično pada.

Po podatkih Statističnega urada Slovenije imajo slovenske družine povprečno samo 1,18 otroka, če upoštevamo samo družine, v katerih so tudi otroci (tri od štirih družin), pa 1,56 otroka.

Dokler sama nisem imela otrok, nisem razumela, zakaj ima toliko družin samo enega ali dva otroka.

Dokler sama nisem imela otrok, nisem razumela, zakaj ima toliko družin samo enega ali dva otroka. Tudi v moji družini in v večini družin naših sorodnikov in znancev je bilo tako. Pozornost so mi bolj vzbujale družine s tremi ali več otroki. Sanjala sem o tem, da bom imela tri otroke.  

Takrat nisem razumela realnosti materinstva. Nisem vedela, kaj pomenijo nosečniške slabosti. Nisem se zavedala, kako je nosečnost lahko tudi težka, rizična in naporna. Nisem vedela, kaj pomeni prebedeti  noči z novorojenčkom, ko te zjutraj »zbudi« ves naspan in poln energije 2- ali 3-letni prvorojenec. Nikoli nisem razmišljala o tem.

Mislila sem, da je odločitev o otrocih odvisna od finančnih razmer in klime, ki v splošnem vlada v družbi.

Nato sem sama dobila otroke.

Ko enkrat dobiš otroke, se življenje kar naenkrat popolnoma spremeni.

Pri prvem otroku sem čutila neskončno ljubezni. Kljub temu da je bil od vseh treh najbolj »zahteven«, nisem čutila utrujenosti, saj sem vsaj takrat, ko je on počival, lahko v miru počivala tudi sama. In kot večina mamic pri prvem otoku sem tudi sama želela poskrbeti, da bo vse »popolno«. Brala sem mu knjige, mu pela pesmice, se z njim igrala »starosti primerne« igre, posebej zanj pripravljala obroke, hodila z njim na plavanje za dojenčke, preživela dneve na dolgih sprehodih in prebrala ogromno knjig o vzgoji, da ja ne bi kaj »sfalila« in ga tako zaznamovala za celo življenje. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da sem v marsičem pretiravala.

Ko enkrat dobiš otroke, se življenje kar naenkrat popolnoma spremeni. Življenje ni več samo tvoje. Zdaj si odgovoren za novega človeka in kar naenkrat moraš sprejemati odgovorne odločitve. In ob koncu dneva nikoli ne veš, ali si ravnal prav. Tako se ti hitro zgodi, da se počutiš, kot da si ponovno začel s šolo, samo da je gradivo, ki ga moraš preučiti, veliko zahtevnejše, kot si ga bil vajen.

Čez dobri dve leti je sledil nov naraščaj. In to je številka, ko se pri večini družin povečanje družine tudi zaključi. Seveda bodo mnogi naštevali številne razloge, ki so vsekakor pomembni, npr. finančni, težavne nosečnosti …  Pa vendar je glavni razlog verjetno drugje. 

Saj veste, dojenčki so tako sladki, ljubki in nedolžni in če nimaš ravno smole s krči ali kakšnimi drugimi težavami, ki jih tarejo, so to zadovoljne osebe, ki se ne pritožujejo. Potem pa kar naenkrat shodijo in postanejo samosvoji. Kar naenkrat imajo svoje mnenje in svojo voljo, ki jo želijo uveljaviti. Kar naenkrat imajo v javnosti izpade vpitja, se mečejo na tla, plezajo na vse mogoče in želijo početi ravno tisto, kar jim ne dovoliš.

Ravno tedaj se družini pridruži nov dojenček. In kot nalašč si za vrhunec svoje budnosti izbere nočne ure. Medtem pa je njegov starejši sorojenec v sosednji sobi prespal svojih 12 ur in se ob 6.00 zbudi pripravljen na nove adrenalinske podvige. Le kako ne ve, da ste uspeli zaspati šele ob 5.30?

In če se  resno vprašamo: Kdo bi si želel, da se takšen scenarij ponavlja in ponavlja? Utrujeni ste, neprespani in imate čez glavo vsega. Rekli si boste: Že za dva ne znam poskrbeti,  nisem dovolj dobra mama, ne bi bilo fer, če bi jih imela še več. Ne predstavljate si, da bi ves preostanek življenja izgledal tako …

Če mi je bilo prej težko iti po nakupih z enim samim otrokom, zdaj to precej enostavno opravim z vsemi tremi.

Pa vendar vse to mine. Morda se nam pri enem ali dveh otrocih zdi nemogoče, da bi zmogli več. Hkrati pa vidimo, da se z vsakim otrokom spremenimo in vidimo stvari na drugačen način.

Če mi je bilo prej težko iti po nakupih z enim samim otrokom, zdaj to precej enostavno opravim z vsemi tremi. Če sem prej na vožnje vzela celo goro igrač, da bom ja lahko vsakih pet minut z drugo igračo zamotila našega navihanca, ki se nikakor ni maral voziti, se zdaj odpravimo brez njih. In če sem pri prvem otroku imela občutek, da ne zmorem brez pomoči moža, sem pri dveh že vse lahko opravila sama, pri treh pa imam včasih občutek, da lahko s sabo vzamem še kakšnega sosedovega. 🙂

In ko sem po neprespani noči na moč utrujena, si rečem, da bo še prehitro prišel čas, ko bodo otroci spali “do kosila” in ko bom pogrešala njihove vesele nasmehe navsezgodaj zjutraj, ko vsi naenkrat planejo na posteljo in zbudijo svojo mamico.