Zakaj bi se dušila pod masko?

Mica Škoberne
Torek, 21. februar 2012, 0:20
Image
maske
Danes je čas za maske. Jutri ne bo več. A zakaj jih Slovenci tako težko snamemo?

Simpatično je opazovati veselje in igrivost malih maškar, ki se dobro počutijo v svoji preobleki, očarljive so njihove hitre preobrazbe. Ko bo velika, si želi postati baletka – in vsaj danes že lahko živi svoje sanje. Mali pa bi bil rad mojster Miha – in danes »bomo zmogli«! Morda se bosta zvečer od kostuma težko poslovila, a slej ko prej bosta spet čisto doma v svoji koži. Srečna znata biti z masko ali brez. Kaj pa vidva, njuna starša?  

Hodita tudi vidva z masko naokrog? Sta jo morda nadela svojemu odnosu? Kaj se skriva pod njo? Ranljivost, bolečina, rane, strah, hlad, ljubosumje, nezvestoba, zavozlan klobčič čustev, težka prtljaga iz preteklosti? Vaju maska duši, razdvaja, ubija intimo? Jo sploh kdaj upata odložiti?

A morda pustni torek še ni pravi čas za to. Danes je dan veselja, norenja, norčavosti, dan neverjetnih možnosti. In vsaj danes lahko svojo običajno masko zamenjata za kako lepšo, vznemirljivejšo, bolj optimistično. Danes je lahko dan za že pozabljeno veselje, dan za obuditev odpisanih sanj. Kdo sta želela postati takrat, ko sta kot par še skupaj sanjala?  

Jutri pa … Jutri pa bo čas, da maske padejo. Jutri drug drugemu snemita maski. Tako tisto trpko vsakdanjo kot veselo pustno. Jutri bo čas za soočenje s tem, kar v resnici danes sta. Morda pogled ne bo prijeten. Morda bo bolelo. Si vseeno upata?    

Čisto preveč je namreč parov, ki vse dni v letu hodijo naokrog z maskami. Ker jih ne upajo sneti. Ker ne vedo, kaj bi s tistim spodaj. Ker o tem nihče ne govori, ker o tem le redki poučujejo in pričujejo.Čisto preveč je namreč parov, ki vse dni v letu hodijo naokrog z maskami. Ker jih ne upajo sneti. Ker ne vedo, kaj bi s tistim spodaj. Ker o tem nihče ne govori, ker o tem le redki poučujejo in pričujejo.

Ste že opazili, kako težko je v naši družbi priznati, da ti je v nekem trenutku v odnosu težko? Kako težko je paru v družbi priznati svojo ranljivost, o svoji stiski spregovoriti prijateljem (že svojim, kaj šele skupnim), družini, kako težko se je razgaliti na zakonski skupini, kako težak (za mnoge šele zares obupan) korak je poiskati strokovno, terapevtsko pomoč?

Zakaj vendar? Vse to ni poraz in ni stigma. Vse to je odlaganje bremen, je iskanje in sprejemanje pomoči, je prečiščevanje in je prostor za rast. Zakaj bi se vendar dušili pod maskami, če pa je mogoče živeti in svobodno dihati brez njih? In zakaj bi se mučila sama, če ne veva niti, kje to čiščenje začeti, če nimava pravih pripomočkov ali jih sploh ne znava uporabiti? Zakaj je tako težko poiskati in sprejeti pomoč?

Če sta tudi vidva in vajin odnos ujetnika teh nesrečnih slovenskih mask … Jih bosta upala jutri sneti, v tem postu počistiti pod njimi in končno zadihati v svoji koži? Si upata zaživeti – ne le danes, vsak dan –  to, o čemer sta nekoč sanjala?

Nenazadnje tega ne dolgujeta le sebi – to dolgujeta tudi mali balerini in malemu mojstru Mihu, ki se ob vama učita, kdaj je čas za maske in kdaj je čas za iskren, prečiščen in ljubeč pogled.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.