Zadela nas je princesomanija

Thumbnail

Naša 5-letnica je v obdobju princesk. Ah, ne samo princesk – po hiši vse frči od roza barve, balerin, bleščic, perlic, tiar, kristalov, namišljenih ponijev, princev, zakletih gradov, čarobnih paličic, letečih vil …

Čemu in kdaj se je “princesomanija” pri nas pričela, ne vem. Kakšno knjigo na to temo sva res prebrali, a bolj kot posledico in ne kot vzrok. Najbrž nekaj k temu prispeva vrtec in družba. Prepričana pa sem, da je nekaj skritega tudi v deklici sami. Nekatere se raje igrajo z bagri in ne marajo roza barve. Za druge se zdi, da brez dojenčkov, roza barve in vsega, kar sodi zraven princesomanije, skoraj ne bi preživele! Julija npr. celo v navadnem kamnu vidi kristal in v preprosti školjki školjko, ki je odpadla s princesine tiare …

Kadar govorim s kakšno prijateljico, odkimava z glavo in trdi, da tega svoji hčerki že ne bo dovolila. Resnici na ljubo sva se tudi midva z možem veliko pogovarjala o tem. Ali igro: “Nisem Julija, princeska sem!” dovoljevati, spodbujati ali omejevati? 

Nadute princeske, katerih najpomembnejša lastnost je, da so lepe (Sneguljčica, Trnuljčica …), niso všeč nikomur. A omejevanje se mi ni zdelo modro. Prepričana sem, da bo obdobje minilo in da bi z omejevanjem dosegla veliko žalosti, a ničesar drugega.

Izzivalo me je: Ali lahko princesomanija postane priložnost? 

Prvič sem njeno igro za spodbujanje primernega obnašanja uporabila povsem spontano. Pri kosilu je bila princeska, a nekje na sredi obeda je na to pozabila in začela plezati po stolu, napol ležati na mizi … “Hej, si ti še vedno princeska?” sem jo vprašala. Ker je pokimala, sem ji povedala, da princeske zelo lepo jedo. Pokazala sem ji držo telesa in način hanjenja. Bilo je zabavno in še vedno me kdaj spomni, naj sedim bolj vzravnano. 

Ko sem na dopustu v knjigi Anselma Grüna Kraljica in divja ženska (žal samo začela … nadaljevanje me še čaka) prebrala zelo dobro utemeljitev tega fenomena, sem se umirila. Od tedaj naprej ji povsem dovoljujem biti princeska. Ampak naša princeska sme biti včasih jezna, drugič vesela. In včasih tudi joka in včasih ji je pri oblačenju potrebno pomagati. A tudi posodo iz stroja pospravi kot princeska. In se umije kot princeska.

Vedno seveda ne “vžge”, a ni boljšega, kot če mami reče: “Princeska Julija, za vas smo danes pripravili posebno kosilo: zlate špagete s kraljevskim brokolijem, princesino omako in za povrhu kompot iz jagod s cesarskega vrta!”  

Kaj je zapisal Anselm Grün?

Princesk se je kratko dotaknil v poglavju o tem, kako je v vsaki ženski skrita tudi kraljica (ne boste verjeli, taka ženska zna celo stranišče pomiti kot kraljica). Gre za samozavest, da smo vredne, da smo močne. Ne govorim o prevzetnosti in zahtevah, da drugi skrbijo za nas, ampak o zavedanju lastne vrednosti in dostojanstva.

In vse to hrepenenje, da bi imele svojo vrednost, svoje dostojnastvo, bile spoštovane v svoji ženskosti, je položeno že v deklice in se najmočneje izraža prav v igri princesk. 

Ja, to je to, sem si rekla. Tudi sama si želim, da bi se hčerka zavedala, da ni samo moja in moževa hči. Da je Božja hčerka in je zaradi tega neprecenljiva. Da ni potrebno storiti ničesar in ima svoje dostojanstvo že samo s tem, da je.

A tudi princeskam ni vse dovoljeno!

Preden me kdo napade, naj še enkrat poudarim: tudi princeske imajo svoje omejitve – zato, ker jih ima njihova mati kraljica neskončno rada in ne želi, da bi zašle v težave. Včasih se morajo za kakšno neumnost prav lepo, po princeskino opravičiti, čeprav je težko. In včasih morajo kakšno stvar premisliti v svoji sobi, da jih nihče ne moti. In pogosto ji povem, da imam najrajši mojo najbolj navadno Julijo in mi je čisto vseeno, kaj ima oblečeno in koliko pentljic ima v laseh.

Ne vem, če v vzgoji delam vse prav. Trudim se. In zaenkrat se mi zdi, da skozi tole obdobje kar dobro krmarimo. In pri tem se še zabavava. Vedno znova me preseneti eksplozija domišljije, ko se po pokvarjenem telefonu pogovarja s svojim princem Aleksom, ko njeni poniji spregovorijo in ko s prijateljico rešujeta ugrabljene princese …

Kar se trudim omejevati (čimbolj neopazno seveda), pa so podobe “disneyevih princes” – pretirano vitkih, visokih, naličenih, nenaravnih deklic. Tako sem ji v obdobju, ko je želela pobarvanke, princeske raje risala sama ali pa sem na spletu poiskala preproste podobe. Kolikor je pač v moji moči – seveda ne skrivam njenih sestavljank disneyevih princes, ki jih je dobila v dar. 

Kralj Ati in princeska

Ati je malo manj “domač” s princeskami. Mislim, da ima celo alergijo na bleščice, ki se z oblačil (ki jih jaz sicer ne kupujem ravno zaradi tega, jo pa drugi radi razveselijo s kakšno zelo bleščečo majčko) sipljejo vse povsod. Posamezne bleščice se zasvetijo na najinih oblačilih, med lasmi, na tleh (in ne, ni dovolj, da jo posesaš s sesalcem. S cevjo jo moraš direktno napasti, da se odlepi od tal!). Te bleščice pri njemu izzovejo spontano reakcijo godrnjanja in brundanja.

Ati se znajde v igri princes samo, kadar mora postati njen poni. A ni je boljše zabave kot neskončno žgečkanja, grizenja in premetavanja po kavču. Takrat princeska izgine in sliši se samo še renčanje in krohot.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja