Ker sem sama naredila več resnih napak, ki so seveda najbolj prizadele mojega otroka, bi rada to delila z drugimi, da ne bi ponovile mojih napak.
Napaka št.1:
Verjela sem, da bo mož prevzel enakovreden del gospodinjskih opravil in logistike okoli otroka, ko se bo rodil. VELIKA napaka. Nekje do zanositve je moj mož enakovredno (ali celo še bolj od mene) skrbel za gospodinjstvo, potem pa (skoraj kot bi kdo zamahnil s čarobno palčko) se kuhinje ali česarkoli doma skoraj dotaknil ni. Ker sva se v istem času preselila iz mojega v njegov kraj, je začel jesti pri svoji mami, domov je prihajal pozno popoldne ali zvečer, vedno se mu je nekam mudilo, postajal je čedalje bolj nestrpen in hladen. Ko se je otrok rodil, se je izogibanju pridružilo še dnevno kričanje name, da sem slaba mama in nesposobna itd (otrok se ni mogel umiriti, slabo je spal in mučili so ga krči). Energično je zahteval, da skrb za otroka prevzame njegova mati, ki je edina sposobna rešiti situacijo. Vsak dan je hodil k svojim staršem z najbolj nenavadnimi izgovori ter se vračal obtožujoč in glasen. Pred temi dogodki sem se s taščo odlično razumela, veliko sva se pogovarjali, veliko sem ji zaupala. Skoraj se mi ni zdelo možno, da se mi kaj takega lahko zgodi. Vendar se mi je in kolikor sem razbrala iz knjig na to temo, to sploh ni tako redko. Zato – punce pozor! NE se selit iz svojega v njegov kraj, ne glede na to, kako sladki so mož in njegovo sorodstvo, ko vas silijo v to.
Napaka št. 2:
Zahtevna altruistična služba za malo denarja. NE podajajte se v kariero, ki je časovno in duševno izjemno naporna, če nimate močne podpore s strani svoje matere ali koga njej podobnega. Sama sem se naivno odločila za izjemno naporno izobrazbo in poklic praktično brez podpore, ne da bi se zavedala, koliko škode bom s tem naredila svojemu otroku. Zaradi tega sem bila prisiljena sklepati neugodne kompromise z možem in njegovimi starši, kar ni bilo dobro ne za otroka ne zame.
Napaka št.3:
Visoki krediti. Mož je na vsak način želel takoj po poroki investirati v drago nepremičnino blizu svojih staršev. Sama sem bila proti, vendar sem pod pritiski in v izogib maltretiranju popustila. Posledično si nisem mogla privoščiti skrajšanega delovnega časa otrokova prva tri leta, kar bi bilo za otroka skoraj nujno, glede na to da je spal največ 2 -3 ure na noč in bil neprestano bolan. Iz istega razloga si tudi nisem mogla privoščiti varuške, ki bi morda izboljšala situacijo.
Kar bi rada povedala, je tole:
1. punce, ne zaupajte slepo možu in njegovemu sorodstvu ne glede na to, kako krasni se vam zdijo zdaj. Lahko da bodo tudi po porodu super, ampak fino je imet varnostno mrežo, če se slučajno to ne zgodi.
2. Ne zakreditirajte se čez glavo.
3. Imejte dober odnos s svojo mamo in ne se selit preveč daleč od nje. Če to ni možno, si vsaj glede službe olajšajte življenje in se usmerite v nekaj takega, kar ima plačo, delovni čas in nivo stresa, ki je še sprejemljiv za samohranilke.
4. Imejte se rade!!! to je bila moja največja napaka. Mislila sem, da so vsi drugi bolj pomembni od mene in da moram vedno druge upoštevat bolj kot sebe. Žalostna resnica je ta, da se bo vašemu otroku godilo tako dobro, kot se vam. In če ste v sorodstvu na dnu “prehranjevalne lestvice”, se bo žal na istem mestu znašel tudi vaš nič kriv otrok, ve pa boste morda po porodu prešibke, da bi se lahko učinkovito postavile zase in ščitile interese otroka.
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev, ki nam svoje izkušnje pošljejo na [email protected].
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
hm?
hm… zdaj ne vem, al je samo meni čudno al je pa to res čudn tekst. mislim, da je bil tvoj problem, draga avtorica, predvsem to, da se nisi mela rada, ne tolko, da je bila njegova družina čudna.
če je odnos zdrav in ok, se da s partnerjem tudi pogovarjat, ne? se potemtakem ni dalo pogovorit o nobeni izmed stvari? ker nasvet, da ne it k njegovim, je malo čudn. in to zato, ker če s partnerjem držita skup (če je pa partner mamin sinko, pa tako ali tako nič ne bo pomagalo, ker je očitno ženska potrebovala takega partnerja, ker ma neke vzorce iz preteklosti in “she can handle” (pardon, v slovenščini ne poznam dovolj dobrega izraza) moškega, ki je samozavesten, zrel in se ma rad.
Če daš na stanovanje kljuko in staršem jasno poveš, da sta vidva družina (kar načeloma naj ne bi bilo tako težko, sklepam pa iz tega, da se mi zdi, da sta prej že živela skupaj) in potem vidva tudi držita skupaj, pol… ne vem, zakaj bi bli problemi.
Ti članki postajajo vedno bolj subjektivno naperjeni… Ka je tašča kriva, če je ženska brez hrbtenice in se nima rada?
– Hočem rečt, da mi je žal za vse, kar si pretrpela, samo ne morš pa vseeno kr tak napisat, da se NE selit k njemu… Kot eno in edino možno sprejeto teorijo o odnosih…
Bistvo je v zadnjih nekaj stavkih: imet se rad-a in znat poskrbet zase je ključno za dobro materinstvo! Ne glede na kraj bivanja…
S člankom se ne strinjam. Midva sva zgradila hišo na parceli zraven vikenda njegovih staršev. Tast je umrl kmalu po najini poroki in tašča je ostala sama z majhno penzijo in veliko najemnino v precej oddaljenhem mestu. In smo sklenili, da se priseli k nama.
Moram povedati, da se pred poroko z njegovo mamo nisem dobro razumela. Bila je prepričana, da nisem dovolj dobra za njenega sina, karkoli sem naredila ali rekla je bilo narobe. In moje mnenje o njej, oblikovano na podlagi tega odnosa, je bilo… saj si lahko mislite.
Zdaj, ko že nekaj let živimo skupaj, pa sva se nekakoo ujeli. Vsaka malo popusti, kakšno stvar presliši, pa gre. In tudi, če je včasih res težko, malo stisnem zobe, ker se mi zdi za otroke res neprecenljivo, da imajo doma varstvo in to nekoga, ki jih ima res rad, si vzame čas zanje in jih ni treba navsezgodaj metati iz postelje in voziti 30 km v vrtec.
vse kar si povedala o odnosu z možem, vključno s tem da si v izogib maltretiranju privolila v nakup parcele :0 nam lahko pove samo to da očitno nisi niti malo razmišljala preden si se poročila. tvoje tri nasvete bi tako lahko gladko zreducirali na enega samega in sicer, punce ne se poročiti. enako butast, ampak hkrati bi celo bolje rešil tvoje težave kot tvoji trije nasveti.
lep pozdrav od moža čigar žena se je preselila k njemu in ji zaradi tega ni niti malo žal.
Osebno razberem iz članka naslednje:
– velika nesposobnost sprejemanja lastnih odločitev ali pa sposobnost sprejemanja odločitev, za katerimi avtorica ni sposobna stati (čeprav me preseneča vzporedna sposobnost vztrajati pri naporni izobrazbi).
– nesposobnost tempiranja svojih želja, se pravi nepotrpežljivost, nepopustljivost glede določenih stvari in hkrati totalna popustljivost glede drugih. “Raje malo slabše, pa da gre po planu, kot pa da priznam poraz na področju odnosov.”
– nagovarjanje ostalih k sprejemanju bede avtorice. “Če meni ni uspelo, pa sem izobražena, vztrajna, zagnana, imam vse po regelcih, potem predvidevam, da bo tudi drugim dekletom v odnosu šlo po mojem kopitu.” V glavnem- punce ne nasedajte moškim, vsi so isti, vsi starši so isti.
Odnos zreduciran na nekaj, kar je v bistvu skoraj neizvedljivo.
Ne razumem, zakaj napadate avtorico in jo obsojate kot nesposobno. Ljudje smo različni in nekako nimajo vsi enakih danih možnosti, v odnosih pa smo tudi različno dominantni ali popuščajoči. Vsekakor se mi pa zdi, da je nagraditev priznanja avtoričine ranljivosti zadnje, kar si zasluži tako buren in svetohlinski napad.
Sama se bližam poroki, vendar sem ogromno morebitnih problemov pri ustvarjanju novih odnosov z obojimi starši predvidela prav na podlagi takšnih in podobnih težkih zgodb – in ne boste verjeli – zaenkrat nama je z zaročencem uspelo ustvariti dokaj varno območje suverenosti pri najinih odločitvah.
Skratka – ob zaupanju v poštenost in podporo svojega (bodočega) moža v dobrem in slabem se vseeno v veliki meri strinjam z zapisanimi nasveti glede naivnosti ob vključevanju v priženjeno družino in glede odpovedovanja svojim pričakovanjem na račun drugih.
svetohlinski napad? :angry:
torej začnimo pisat članke v stilu. zadnjič sem se vozil z avtom in bil udeležen v nesreči. moj nasvet VSEM LJUDEM je da ne vozite avta :s
če ima avtorica težave sočustvujem z njo. če pa poziva vse ženske naj ne nasedajo moškim in njihovim obljubam sem pa osebno napaden! od kje avtorici pravica da me enači s svojim za odnose nesposobnim partnerjem, ki ima infatilen odnos do svojih staršev, ki partnerice ne dojema kot enakopravne osebe v odnosih ampak neko nižje bitje, katero je osebno odgovorno če otrok zboli, ima vročino, joka ponoči(…), ki ne zna z ženo enkopravno odločat o investicijah, kraju bivanja, pač pa o vsem odloča sam “po pravilu močnejšega”, avtorica pa se mu iz strahu pred maltretiranjem podreja, kako me lahko enači z nekom ki več kot očitno ne zna držati svoje besede in je nedorasel zakonskemu življenju?
če si avtorica jemlje pravico “šuntanja” žensk name in meni podobnim, potem imam sam vso pravico da jo označim za nezrelo in očitno nesposobno reševati lastne težave, kaj šele da bi lahko z nasveti drugim solila pamet.
če bi govorila iz lastnega primera brez pozivov h križarski vojni zoper moške bi bilo zame OK. ob “vojni napovedi” pa se bom tudi ustrezno odzval.
Jaz pa mislim, da imaš zlate nasvete.Punce držte se jih…ista situacija iste stvari…škoda da te prej nisem prebrala:))
Drži se amazonka…pozdrav od amazonke:)
mislim, da vem od koga je ta članek, zato avtorico lažje razumem. celo opažam nekaj podobnosti.
tudi moj mož mi je v drugi nosečnosti in sedaj po porodu “ušel” v svojo vas kjer gradiva hišo. najin odnos se je precej zaostril, ker sem jaz videla samo njegovo delo na hiši, name je pa pozabljal. tudi meni ni všeč, da ne delava hiše na drugi parceli, ki pa žal ni zazidljiva in sem sprejela kompromis, da greva v njegovo vas. mi na začetku vasi, tašča na koncu :cheer: tudi jaz sem oddaljena od svoje mame preveč, da bi se vsak dan vozila k njej in ji prepuščala otroke v varstvo, kar je glavni problem, če rabiš čas zase, za študij. tudi jaz imam vsega preveč nad glavo in ne morem povsem uživati v materinstvu. pa saj to so mi že rekli, a sem mislila, da bo zmogla.
do nedavnega sem mislial, da imam ok taščo, a ne morem verjeti, da se je tako dobro skivala za fasado. ko sem ji ubupana potožila (ko sem prišla domov iz porodnišnice), da naj še ona kaj reče svojemu sinu (mojemu možu), da res rabim njegovo pomoč, ne pa njegove slabe volje in nepomoči. seveda mi je potrdila, da bo. potem pa mi mož pove, da je rekla, da se naj kar ločiva, če nisva za skupaj. to me je tako prizadelo, da sem dva dni jokala. pa povejte, če se tako dela s porodnico, ki je šibka tako telesno kot tudi psihično?! pričakovala sem razumevanje ženske, ki ve kako je to, ko prideš domov iz porodnišnice in rabiš pomoč. pa veliko sama naredim, četudi ne bi smela, samo kaj hočem. mož se je sicer opravičil, še preden je tašča mu sploh kaj rekla in se malo poboljšal, pa vendar ga moram skoz opozarjat, da pozablja na družino. on a to razume kot teženje. sicer se ne postavi ne na mojo niti na taščino stran, jemlje nas kot babnce, ki vreščijo druga na drugo.
zdaj vem, da nikoli več ne bo tako kot je bilo. žal mi je edino, da tašče ne bom mogla prositi za varstvo, čeprav sedaj pazi starejšo hči. mož ne razume, da mora zadeve, ki se tičejo njegovih staršev, urejati on, jaz pa se dogovarjam s svojimi starši, ker je čisto drugače, če on reče svoji mami nekaj kar moti mene, kot pa če to naredim jaz.
razumtite avtorico, da je zelo razočarana, pa vam bo vse jasno.
Žal mi je punce, če ste šle skozi takšno žalostno izkušnjo, tako avtorica kot EricaKane. Se pa strinjam z vsemi, ki so pisali, da je očitno odnos med vama čist mimo, da se avtorica očitno nima rada itd. Ko sem brala, sem bila zgrožena!!! Če je to tvoja izkušnja in si jo podelila z nami – ful lepo, hvala, ampak da pa ostale nagovarjaš k temu, da bo življenje slabo, če bomo imele otroke, kot da smo determinirani…. Ej, hudo! Pa nimamo vsi tako bednega življenja kot ti!! Takšnih možev in tašč! Predvsem možje so pomembni. Če sta vi2 team, ti nihče ne more blizu! Ampak to je treba pa razčistit pred poroko. To kar ti on dela, ni normalno, verjemi. Mi2 imava 3 otroke, pa mi že ves čas stoji ob strani 100%. Veliko moških je v redu. Če imaš pač ti takšnega, je delno problem tudi v tebi – kaj si se pa poročila s takšnim! Ne pa zdaj strašit drugih. Jaz imam takšno sestro, ki ves čas na podlagi svojih slabih izkušenj in predvsem črnogledega pogleda na svet in dramatiziranja, straši druge. Se mi kar pritisk dvigne, če slišim (ali preberem) take ljudi.
Avtorica, vzemi se v roke!
Meni se pa zdi čudno, da nekdo mora skozi takšne izkušnje, da pride do takih sklepov.
Sama se npr. ne bi preselila v prizidek k njegovim staršem, prav tako ne bi hotela, da se on priseli k mojim staršem. Nevtralno območje. Kot rečejo: “Par mora živeti nekje, kamor starši ne morejo priti v copatih.”.
Kar se tiče kreditiranja, prav tako. Raje imam malo manj, kot pa nov avto, najnovejšo televizijo in hišo, ki je ne bom mogla odplačati do konca življenja. Če pa moj bodoči mož gleda tako na stvari (in to se hitro opazi), je pa samo še moj bodoči bivši. Osebno bi raje dala nekaj na stran za svojega otroka, pa naj ima pri 25-ih svoje lastno stanovanje.
Meni je pa všeč, da je objavljena tudi kakšna taka zgodba. Od srca čestitam avtorici za iskrenost in pogum. Če bi bilo vse zlato kar se sveti? Pa daleč od tega, da se strinjam z vsemi “napakami”, ki naj bi jih naredila avtorica.
Avtorici in vsem s podobnimi izkušnjami želim, da najdejo rešitev. Rešitev vedno je in navadno zelo blizu.
Ni problem v zgodbi. Če bi bila predstavljena le kot njena osebna zgodba, bi jo vsi pomilovali in jo bodrili. Ona pa piše opozorilo za vse – kriza kaj se zgodi, če imaš otroka, če živiš v bližini tašče, moški so zločinci prve vrste ipd.
Nimajo vsi take izkušnje in posploševanje je mimo!
Tudi jaz se moram strinjat s Saro. Članek naj bi bil strokovno napisano besedilo – kar pa neka slaba (in hudo enostransko napisana) osebna izkušnja vsekakor ni.
S pisko izkušnje se ne strinjam, sploh ne z njenimi ugotovitvami – sem pa vesela, da jo je zapisala, ker se lhko ob njej tudi sami veliko učimo.
Nikakor pa ne razumem recimo kritične, ki govori, da bi moral biti članek osebne izkušnje strokoven?? Halo – osebna izkušnja je osebna izkušnja in nima veze s stroko. Meni je dala misliti v pozitivnem smislu.
Eno je članek eno pa osebna izkušnja. In ja, trdim, da tako napisana oz. na tak način izpovedana osebna izkušnja ne more biti dana v javnost na prvi strani nekega portala. Zakaj ne?
Prvič – ker namen avtorice ni bil deliti osebno izkušnjo z bralci, ampak je sestavek napisan v smislu: “Jaz sem se opekla, zdaj pa vam to povem, da boste vedele, da so vsi moški barabe.” To je vredno zapisa v nekem forumu, ni pa vredno prve strani portala.
Drugič – ta sestavek je napisan tako zelo ozkogledno (vsi so barabe, jaz sem pa ubogo dekle, ki je moralo vse to prenašati). Verjamem, da je bila izkušnja avtorice boleča in žalostna. Ampak zato še ni nujno, da bo vsaka izkušnja katere koli ženske na tem svetu boleča in žalostna.
Prav je, da povemo tudi slabe strani družinskega/zakonskega življenja, ampak ne na tak način in ne na tem nivoju.
Pozdravljena avtorica “osebna izkušnja” in vsi ostali
Priznam je mene ko sem prvič prebral tvoj članek tudi malce pogrelo (sploh tista zadnja 2 stavka pri napaki št.1 😉
Ampak sem ga nato prebral še enkrat in še enkrat in začutil da gre za čisto lep članek (razen tistih dveh nesrečnih stavkov) in pomoje ne zasluži take kritike kot si jo dobila v nekaterih komentarjih.
Verjamem da so bili tvoji nameni plemeniti in iskreni in si želela deliti svojo izkušnjo in opozoriti da se včasih ljudje v drugem okolju (in drugem času) lahko začnejo obnašati drugače.
No vseeno pa sem prepričan da bi se našlo tudi ogromno primerov, kjer pa so take selitve lepo uspele in se je vzpostavilo lepo medgeneracijsko sodelovanje tudi pri varstvu in vzgoji otrok.
In primerov, da če že pride do kakšne iskrice med ženo in taščo (saj veste pri ženskah se še hitreje kaj zaiskri 😉 mož potegne z ženo (celo če se mu zdi da ima mama bolj prav).
Lep pozdrav vsem
PS: da pa se človeku lahko včasih ob kaki slabi izkušnji uide kakšen napačen stavek ali beseda ali mnenje, pa ni verjetno nič takega kar se nam nebi vsem že kdaj pa kdaj zgodilo, ane :whistle: 😉
hm
Na iskreni.net vedno pridem z željo ‘učiti se’. Z veseljem prebiram članke, ker me vedno bogatijo. Tukaj ni bebavih nasvetov in vodičev v smislu “v petih korakih do popolne veze” kot v večini revij. Cenim ustvarjalce, ker posredujejo res prave vrednote, ki so dober temelj za gradnjo odnosa in družine.
Iz vseh naštetih vidikov je ta zapis veliko razočaranje.