Osrečiti otroka ni isto kot preprečiti njegovo nesrečo. Če mu kupimo igračko, bo srečen. Če pa je nesrečen in mu kupimo igračko, zato da ne bo več nesrečen, je to nekaj povsem drugega. Vendar ravno to starši pogosto počnemo: skušamo preprečiti, da bi bil otrok nesrečen, v resnici pa s tem zadovoljimo le svojo potrebo po miru, otroku pa s tem celo škodujemo.
Če jih umirimo, nam ne bo treba poslušati izbruha razočaranja, joka, jeze. Otroci pa potrebujejo ravno to: doživeti in izraziti tudi ta čustva. In tako jih namesto izražanja naučimo, da ta čustva niso dobra in da jih morajo potlačiti. Vendar pa bolečina ne izgine, le potlačena je in nekje globoko dela nered. Ko se otrokom nabira in nabira, vedno bolj iščejo izgovore, da bi sprostili stres, napetost in nagrmadena čustva. Mi pa jih proglasimo za težavne in sitne, da iščejo pozornost, izsiljujejo in prav iščejo meje …
V resnici pa smo mi tisti, ki ne razumemo, da so tudi žalost, jeza, razočaranje in bolečina del življenja. Ne tlačimo jih in si jih dovolimo najprej izraziti sebi, prav tako pa tudi otroku.
Otrok pade in se udari
Slab odziv:je že dobro, sej ne boli, nehaj jokati, izvoli bonbonček.
Boljše: bodimo sočutni. Udaril si se, to boli … in dovolimo da se izjoka, kolikor pač potrebuje. V strahu, da ne bi vzgojili cmeravega otroka, starši postanemo prav nestrpni in želimo, da čim prej neha jokati. Tako jih skušamo zamotiti, podkupiti s čokoladicami in hrano (ste že kdaj pomislili, od kod navada, da se odrasli tolažimo s hrano, cigaretami, alkoholom?). S tem ko ustavimo jok, preprečimo da bi otrok izrazil vso svojo žalost, ki se potem nakopiči v njem in otrok postane siten in cmerav.
Otroku umre domača živalca
Slab odziv: sej je samo muca, ti bom kupila drugo.
Boljše: to pa je res žalostno, rad si imel to mucko, bi rad, da jo zakopljeva skupaj na vrtu?
Otroku nekdo vzame igračko in ta ga v jezi udari
Slab odziv: to se ne sme, kako se pa obnašaš, petminutni odmor, da se ohladiš, in potem se mu opraviči.
Boljše: hud si, ker ti je vzel igračo, ko si se igral z njo. Če ga udariš, ga boli, kako mu lahko to poveš z besedami? Bi rad, da grem s teboj, da mu to poveva?
Potlačena negativna čustva
Ker se nam je odraslim težko spopadati z lastnimi negativnimi čustvi, nam je še težje soočati se z otrokovimi in zato jih učimo, da jih tlačijo in ne izražajo. Tako nabrana čustva pa se v otroku kopičijo. Otrok postane agresiven, cmerav, siten … pravimo, da prav išče, da bi jih dobil, in ne razumemo, da le potrebuje priložnost, da se znebi svoje prtljage.
Spomnite se kako se vam kdaj nabere: problemi doma, naporen dan v službi, siten šef, gneča na cesti in potem je potrebno nekaj čisto malega (ponesreči razbijete kozarec) pa izbruhnete v jok.
Zaradi kozarca? Ne, ampak zato ker vas skrbi kako boste rešili probleme doma. Otroci delujejo po istem principu. Bolečina, ki je ne uspejo takoj izraziti, izjokati, spi pod površjem in čaka na priložnost, da izbruhne na dan. In tako ob nerazumni zahtevi in našem odločnem »ne« izbruhne.
Če tega pojava ne razumemo, potem smo nanj hudi, ga proglasimo za razvajenega, sitnega ali ga celo kaznujemo, ignoriramo ali pa zaradi ljubega miru ugodimo vsem njegovim nerazumnim zahtevam dokler nam enkrat ne prekipi.
Če pa to razumemo, ostanemo trdni v svojem »NE«, potem pa ponudimo sočutje in pozornost. Dovolimo mu, da izlije kar se je nabralo.
Otroci so opremljeni s sijajnim mehanizmom »pucanja«. In če dovolimo, da se izjočejo, tulijo, brcajo in pri tem le pazimo, da ne poškodujejo sebe ali drugih, bomo imeli po takem izbruhu pred seboj zadovoljnega in srečnega otroka, s katerim je veselje biti.
Zapomnimo si, ko se vedejo najslabše, v resnici najbolj potrebujejo našo ljubezen.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Waw Alenka čestitam za kvaliteten članek! Prav uživala sem ob branju. Še enkrat hvala.
Se strinjam, da je treba ubesediti čustva. Vendar ne samo negativna čustva, tudi pozitivna. Ne smemo pa pzabiti, da smo najpomembnejši zgled izražanj čustev prav mi starši – mož in žena. Otrok srka njun pogovor, reakcije, obnašanja…- pogled na težave, reševanje problemov.
Negativna čustva pa otrok najboljše kanalizira preko pravljic. Tu vedno zmaga dobro nad zlim in vsakič nekdo trpi, se mu godi krivica. Otrok se poistoveti z osebo iz pravljic in se vživlja vanj s svojo bolečino. Na koncu se vedno razreši in obrne na dobro. Tako kot v vsakdanjem življenju. Zato je nujno, da starši berete in berete otroku pravljice, ne pa, da se obremenjujete, kako hudo je bilo danes za vašega otroka, koliko negativnih čustev je doživel.
Članek, ki ste ga napisala mi je zanimiv le malo pripombo bi imela glede padcev. Res je razlika kako boleč padec je, vendar tu bi povdarila da naj otroka ne pomilujemo, ker bi nekateri otroci jokali kot, da bi mu odpadla glava in ta jok je lahko v nedogled. Otroka vzgajamo osebo, ki se v življenju mora boriti, ne odpovedati že ob manjšem padcu – to je vzgoja; priprava na življenje.
Spoštovani bralci,
po nesreči smo ob objavi izpustili zadnji del članka.
Za škrata se opravičujemo tako avtorici, ki nas je prijazno opozorila, kot tudi vam bralcem.
“Zapomnimo si, ko se vedejo najslabše, v resnici najbolj potrebujejo našo ljubezen.”
To trditev pa ne morem sprejeti. Ko se otrok tako obnaša, kot pravite – najslabše, se je potrebno vprašati- kako sedaj – to je vzgojni problem. Res lahko v majhnih primerih pomaga, da otroka stisnemo in ga pocrkljamo. Največkrat pa je otroka v takih primerih treba ustaviti – ne dovoliti neprimernega obnašanja.
Dragi starši otroka je treba usposobiti, da čustva obvladuje.
Poznam športnika, ki je ob negativnem odzivu metal loparje po tleh in njgova mama komentira:” Žal mi je, ker ga nisem naučila brzdati čustev.”
To je naša naloga staršev. Ni enostavno, a nujno.
Draga Stefi, gotovo je boljše, da se otrok nauči čustva utapljati v alkoholu, iskati uteho v vseh mogočih dejavnostih, itd., kot pa da bi bil pristen in bi se tak pokazal staršem, ki bi ga bili sposobni sprejeti in ovrednotiti, kajne?
Verjamem, da mami ob pogledu na sina, ki meče loparje po tleh, ni bilo prijetno. A če bi uspela pogledati preko sebe, torej njega, bi videla, da hoče s tem povedati nekaj čisto drugega kot pa uničevalnost do loparjev. Očitno se razočaranja nad neuspehom ni naučil izraziti na primeren način. Kar pa ne pomeni, da mu taka čustva ne pripadajo! Ja, upravičeno je razočaran, in vsak ima pravico čutiti pristno.
Mislim, da s kazanjem sočutja avtorica članka ni mislila, da mu pustimo uničiti vse okoli sebe, ampak preprosto to, da ga poslušamo do konca, ne glede na to, kakšna čustva ima za izraziti. Pomagamo mu jih poimenovati in izraziti na primeren način, če pa ga bomo le cenzurirali, jih bo kanaliziral morda na zelo neprimerne načine.
Otrok, ki utaplja čustva v alkoholu je zagotovo posledica prenizke samopdobe, nezmožnosti ubesedenja negativnih čustev – to je strokovno utemeljeno.
Mamica ki pa je žalostno gledala odraslega otroka 20- letnika kako meče loparje ob slabši igri, pa je na žalost delala prav to kar zagovarja ga Alenka. Obvladovanje čustev se začne v najmlajših letih. Tudi v zakonu, AMPAK tega obvladovanja te naučijo starši – najprej z zgledom, potem z besedami. Če te tega ne nauči družina te toliko bolj kruto uči svet.
Iz izkušenj vam moram povedati da negativna čustva kanaliziramo s pravljicami. Starši, ki imajo za otroka toliko časa, da jim vsak dan berejo pravljice, verjemite, tak otrok se bo naužil bližine, topline, sprejetosti staršev. Starši,ki si vzamejo za otroka dovolj časa nimajo težav, da bi otroci ob majhnem padcu tulili v nedogled, ob manjši praski brcali okrog….
Starši ob pogledu na odrasle otroke vidijo kako jim je uspelo vzgojiti otroka. To vam povem iz izkušenj. Tudi jaz sem šla čez vse to.
Jaz imam pa za vse eno vprašanje – kaj pa če mama samo zatira čustva in jih otrok tudi v odrasli dobi ne zna izrazit. Imam moža, ki je sicer moje veliko sonce, a ko ga kakšna stvar zelo, zelo močno razjezi brcne, boksne, udari… v steno, vrata…
To je redko, ampak blazno grdo in čudno za videt. Nikoli ne udari mene ali otrok, vedno se sprosti v nek predmet. Mene pa kljub temu prizadane, pa ne vem zakaj. Kako naj bi pravilno izrazil jezo? Preklinjanje tudi ni rešitev. Včasih si mislim, da je bolje tako (čeprav se včasih kaj tudi odlomi), kot pa, da bi vse potlačil v sebi.
HM?
Ni negativnih in pozitivnih čustev
Živjo,
članek mi NI kvaliteten. Sicer je v njem vidna dobra volja in želja po preseganju neumosti, a že podnaslovi in poimenovanja pripeljejo do vzroka, katerega avtomatska posledica so ravnanja staršev in otroko.
Mislim, da človek iz psihološke stroke NE SME govoriti o POZITIVNIH in NEGATIVNIH čustvih, kajti VSA SO DOBRA IN POZITIVNA. Vsako čustvo meni in drugim sporoča kaj se v meni dogaja, kaj doživljam. Če jih že v štartu nekatera pojmujem negativna, pomeni, da jih hočem preprečiti, zatreti, potisniti pod masko sreče in veselja.
Čustva se ne sme vrednotiti, ker potem dobiš čustveno zavrte in hinavske ljudi. Vrednotiš dejanja in odzive. Človek nima svobode, da izbira kakšno čustvo bo čustvoval.
1. Lahko pa pripravi pogoje, da se bo eno večkrat pojavljalo, drugo manjkrat.
2. E – MOTION (čustvo) je motivator dejanj. Tako je človek odgovoren za svojo svobodno izbiro ODREAGIRANJA na čustvo.
tina, odgovor tebi:
jeza se lahko izrazi tako, da ne poškoduje predmetov ali človeka, tako čustveno kot fizično. najbolj preprosto je, da človeku rečeš: ne z udarci, povej z besedami, kaj rabiš in kaj hočeš. ko res v polnosti izrazimo svoje potrebe običajno tudi jeza popusti. potem seveda sledi iskanje rešitev sprejemljivih za vse.
kar pa se moža tiče: nihče ni popoln, prav pa je, da poveste možu, da vas to moti in da želite, da na manj destruktiven način izraža jezo. s tem je model in otroci to vidijo in lahko reagirajo isto.
in še odgovor pavlu:
drži, da čustva niso negativna in pozitivna, naša doživljanja ko občutimo določena čustva so neprijetna, boleča ali pa prijetna odvisno od tega ali čustva sporočajo, da so naše potrebe zadovoljene ali pa ne. prav tako pa je naše izražanje lahko tako, da poškoduje druge in tako da jih ne.
še nekaj o temu, da mu [b]dovoliš da se izrazi [/b]:
izbruhne v jok in noče, da ga vzamemo v naročje, tuli, brca … če ga ustavimo pri izražanju, označimo za nevzgojenega (to se ne dela), ustavimo izražanje čustva … predlagam, da ne ustavimo tak izliv, ampak pazimo da v svojem izruhu ne poškoduje sebe ali drugih (tudi jaz ne dovolim da meče stvari, da tepe druge!) ne govorim pa mu, da mora nehat se jeziti.
če bi bila jaz mama otroka, ki meče lopar, to že ne bi mirno gledala. to bi vsekakor preprečila ali ustavila (to pa je tudi vse!) ne bi pa rekla da se ne sme jezit.
to kar mislim da je narobe pri vzgoji je to, da enačimo vedenje in čustva in ko hočemo ustaviti vedenje ustavimo tudi čustvo, to pa otroku škoduje.
hvala za komentarje, zdaj vidim kje sem bila premalo natančna, mogoče pa sledi kdaj še kak prispevek samo o izbruhih.
Se strinjam s Pavlom.
Poleg tega je pa razlika med tem, da je človek zavrt in ne zna izražati čustev in med tem, da se obvlada.
Morda bi lahko članke pisali v posvetu še s kakšnim strokovnjakom?