Svojemu vnučku sem namesto darila ponudil doživetje!

Vir: Shutterstock

Opazil sem, da imajo današnji otroci veliko – po mojem preveč – razne krame v obliki igrač, knjižic, igric. Pa sem štiriletnemu vnučku dal za god potovanje z vlakom in kepico sladoleda. Kar bon sem mu pripravil, kjer sta bila natisnjena vlak in sladoled. Vnuček se je darila razveselil, četudi se mi zdi, da ni prav dobro vedel, kaj to darilo v resnici pomeni.

Vlak, predori … in tisočkrat ‘zakaj’

Sin mi je svetoval, naj se peljeva samo eno ali dve postaji in nazaj – češ, kaj pa otrok ve, kako dolgo je potovanje z vlakom. Midva sva se kljub temu »dobronamernemu« nasvetu odpravila na Bled. Lahko bi sicer izstopila že v Lescah, pa sva se raje peljala preko Jesenic, kjer je bilo treba presesti na drug vlak in tudi vožnja z vlakom je bila daljša.

Mali je užival že, ko sva vstopila v zgradbo železniške postaje v Ljubljani, še bolj pa na peronu, kjer je stalo ali se premikalo veliko vlakov. Z zanimanjem je opazoval velike »pošasti«. Kmalu sva se udobno namestila na vlak in kar ni mogel dočakati odhoda.

V najinem primeru sem mu podaril en dan svojega časa, en dan je bil vnuk glavni, en dan možnosti, da podelim z njim nekaj svojih izkušenj, en dan veselega druženja.

Ko je vlak končno le odpeljal, sem mu dal vozovnico, mu razložil njen pomen in sprevodniku jo je sam ponosno vsakič pomolil. Ob tej priliki se zahvaljujem vsem sprevodnikom na poti, ki so se do mladega potnika obnašali zelo prijazno in spoštljivo. Ta dan ga je zanimalo vse v zvezi z vlaki, postajami, zarjavelimi vagoni, parkiranimi okoli postaj, pa tudi rekami, gorami, stavbami, ki sva jih srečevala na poti. Doživel sem kakih tisoč ‘zakaj’ vprašanj in lahko rečem, da je bila moja že prislovična nepotrpežljivost v veliki nevarnosti, da se zmanjša. Morda pa se je za malo …

Mali je bil navdušen nad tem, da je najin vlak kar po vrsti prehiteval avtomobile, ko smo vozili vštric. Še bolj so ga navduševali predori, najbolj oni pri Blejskem vintgarju, ki je dolg več kot kilometer. Prav nič se ni bal, ko smo zapeljali v temo, in bil na to ponosen.

Na Bledu sva se s postaje spustila do jezera, malo počoftala z rokami po precej hladni vodi, podila račke in opazovala skupino mladcev, ki so eno deklico kar oblečeno vrgli v vodo. Ona se nekako ni mogla odločiti, ali ji je bilo kopanje na tak način všeč ali ne. Pozornost fantov ji je očitno godila, kopanje v hladnem jezeru pa ne preveč. Vnuku pa tak način obnašanja mladcev ni bil všeč in je glasno protestiral.

Pojedla sva obljubljeni sladoled, se povzpela tudi na grad, kjer sem moral odgovoriti na še precej »zakajev« o tem, zakaj so gradili grad na tako visoki skali. Plezala sva po ogromni podrti bukvi v parku in v trgovini nakupila malico. Bilo nama je sicer zanimivo, a vnuk je večkrat vprašal, kdaj bo že čas, da greva spet na vlak … Prvič že kmalu po tem, ko sva stopila dol z vlaka. Ja, vlak in tuneli so bili glavna atrakcija tisti dan.

Podarimo otroku svoj čas in skupno doživetje

Še sedaj, dva tedna po vožnji, me vnuk kdaj spomni na vlak in kaj se je dogajalo na njem. Če bi mu dal za god nekaj plastične krame, sem prepričan, da bi že ležala pozabljena kje v kakšnem kotu. S takšnim preprostim doživljajskim darilom pa otroku pravzaprav podarimo svoj čas, ki je danes velika vrednota. Tudi dedki in babice ga nimamo prav veliko. 🙂 V najinem primeru sem mu podaril en dan svojega časa, en dan je bil vnuk glavni, en dan možnosti, da podelim z njim nekaj svojih izkušenj, en dan veselega druženja. Z vnukom sva se tudi nekako notranje povezala in – opazim – sedaj se drugače pogovarjava. Imava namreč skupno doživetje in skupno izkušnjo.

Pa vseeno še par besed o materialnem, o cenovnem vidiku: ta dan sva skupaj zapravila 19,35 €, od tega je bila povratna vozovnica zame 13,18 € (za vnučka nič – dobil je le vozovnico), ostalo sva zapravila za hrano v trgovini in za dve kepici sladoleda. V odnosih očitno vendarle lahko velja, da je možno tudi »veliko muzike za malo denarja«.