Vzdržnost do poroke

Thumbnail

Kar nekaj časa nazaj sem na forumu sodelovala v temi o spolnosti … Dolgo nisem vedela, ali naj zapišem osebno izkušnjo ali raje ne … toliko sramu in bolečine se porodi, ko samo pomislim na to. Danes pa sem si rekla – zakaj pa ne? 

Če bi lahko še enkrat živela, bi celotno zadevo zastavila nekoliko drugače. Predvsem bi mi bila »vzdržnost do poroke« velika vrednota. Saj mi je bila, ampak bolj kot super ideja, malo težje izvedljiva v praksi.

Ko sem vstopila v svet zaljubljenosti in ljubezni, sem bila lačna potrditev, ki jih nikoli ni bilo. Lačna pohvale, občutka, da je nekomu mar, da sem pomembna, ljubljena, zaželena … potrebovala sem občutek varnosti. Vsak fant je bil nova priložnost, a nihče nikoli ni zapolnil praznine, ki je bila v meni. Leta so tekla, sama sebi sem se zdela že precej stara … 

Za fanta, s katerim sem izgubila nedolžnost, sem verjela, da je pravi … obenem pa sem bila stara 21 let in že močno radovedna. Kasneje sva se zaročila, določen je bil datum poroke, začele so se priprave na veliki dogodek in vse naj bi se srečno izteklo.  

Pa se ni! Nekje na poti sem naredila veliko napako – prevarala sem ga. Jaz, ki sem tako trdno verjela, da si lahko popolnoma zaupam, da imam meje, vrednote … odpovedala sva poroko in ostala sem sama … z obžalovanjem, občutki krivde, sramom, ki presega besede. In brez možnosti popravnega izpita.  

Ko bi vsaj prej vedela … in ravno zato, ker ne veš, mislim, da je bolje, da počakaš. Ko se zaljubiš in te preplavijo potrebe, se ti zamegli pogled in skušnjava te lahko hitro premami. Vem, da fant, s katerim sem se želela poročiti, ni bil pravi zame. Ampak to vem sedaj, ko lahko na vse skupaj gledam od daleč. Zavedam pa se, da če z njim ne bi imela spolnih odnosov, do odločitve za poroko sploh ne bi prišlo. Ko pa sem enkrat nekoga spustila tako blizu sebe, si nisem znala predstavljati, da ga sploh še lahko izpustim … 

Ampak zgodba se tukaj še ne konča. Razočaranje, krivda, sram, osamljenost so me dušili in le še povečevali praznino, ki je zevala v meni. In v obupanih poskusih dobiti vsaj nekaj ljubezni, vsaj malo varnosti, sem se zapletala z novimi in novimi fanti. Kdaj bom začutila vse tisto, kar tako iščem? Bila sem le še senca sebe …  

Vsi okoli mene so bili strašno pametni in mi solili pamet, da se preveč sekiram. Da je to samo seks in da je čist normalno, da imaš pri teh letih spolne odnose – po možnosti še z več partnerji. Kako pa boš dobila izkušnje? Se izživela? Samo bedaki se postijo …  

Ja in kaj dobiš na koncu te svobodne spolnosti? Rane … globoke rane, ki jih nihče nikoli več ne bo mogel zaceliti. Spolnost je premočna stvar, preveč intimna stvar, da bi se lahko igral z njo na tako plehek in neodgovoren način … in s tem ne mislim na nevarnost bolezni in nezaželene nosečnosti.  

Želim si, da bi mi kdo bolj “težil” v mladih letih … da bi mogoče slišala kakšno pričevanje, ki bi mi dalo misliti, ki bi me streznilo in bi znala vztrajati do poroke. Potem bi mi bilo sedaj veliko lažje … pa moram živeti s tem in ne mine dan, da ne bi obžalovala. Ob misli na vse dogodke se prav gnusim sama sebi. In tudi tolažba, da sem še vedno pod povprečjem, mi nič ne pomaga …  

Pravijo, da nikoli ni prepozno … sedaj imam fanta, ki je sprejel vso nesnago moje preteklosti … stoji mi ob strani, pomaga mi hoditi naprej – korak za korakom. Ravno ob njem oziroma zaradi njega mi je bilo najbolj hudo, da nisem počakala, da nisem čakala nanj …  

Spremeniš pa lahko le sedanjost in skupaj sva se odločila, da kljub vsemu počakava do poroke! Pot ni enostavna. Včasih se mi je zdelo, da nisem vredna, da sem tako ali tako umazana, da je brez pomena čakati … a ni! 

Vsak dan se počutim bolj vredna, počasi pridobivam samospoštovanje … spoznavava drug drugega, nameniva ogromno časa pogovoru. Učim se ljubiti sebe, svojemu telesu vračam vrednost, lepoto, ki sem jo prej metala stran … in čutim da me tudi moj fant resnično spoštuje in ceni. Počutim se varno in ljubljeno. Naučila sem se, da to ni posledica odnosa, ampak je pogoj, da odnos sploh lahko je.  

Čakati je težko, tega ne zanikam. A je vredno truda. In verjamem, da bova na najino poročno noč drug drugemu dala vse, dušo in telo, tako kot bi moralo biti. In kljub vsem “izkušnjam” bom šele takrat spoznala spolnost!

Tina

© Copyright iskreni.net

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Pozdravljena, jaz sem v zakonu z moškim, ki mi je bil prvi in edini, pa imava velike preiskušnje,….ne vem če je razlog tvojih notranjih bolečin ravno spolnost. Imam občutek, da ti je v mladosti primanjkovalao občutka da si ljubljena, zaželjena, da te sprejmejo ljudje tako kot si,…ko sem prebirala tvojo zgodbo sem se našla v njej,… želim ti da bi bila srečna

    1. Ja se strinjam da ni vedno vse v spolnosti. Vendar mislim da če človek išče sprejetost, pripadnost, ljubezen v spolnosti preden se svojih “težav” zaveda, se o njih pogovori- je lahko zelo boleče. Jaz namreč nisem prispevka dojela kot da se avtorica ne zaveda svojih težav in zakaj je tako funkcionirala. Saj sama omeni da je bila lačna potrditev. Samo pot ki jo je izbrala jo je prizadela in ranila. Jaz verjamem da se mora vsak sam odločit in da nobena odločitev ni napačna če sta oba v tem 100% in se pogovarjata o svojem notranjem doživljanju. Čudovita zgodba in srečno naprej!!

  2. Mi2 z možem sva počakala do poroke, čeprav sva hodila dobrih 5 let. Če bi bila še enkrat pred to odločitvijo, bi se odločila enako. Vzdržnost je lahko naporna, a je velik blagoslov. Imava čudovit zakon in tega ne bi zamenjala za nič na svetu.
    Mlada mamica, mogoče morata z možem k svetovalcu?

    1. Ne vem zakaj svetuješ mladi mamici svetovalca? Lahko mogoče razložiš, zakaj ga svetuješ?

      Tudi meni je možprvi in edini partner, intimna sva bila pred poroko in ni nama žal, zakaj bi nama bilo? Imava zelo lepe spomine na dneve, ko sva jih preživela skupaj kot punca in fant, lepe dneve ki jih preživljava kot mož in žena,…

      Ne vem zakaj naj bi bila vzdržnost pogoj za srečo, jaz jo ne vidim. Vsak ve za sebe kaj ga dela srečnega, nobena odločitev ni pravilna niti napačna!

  3. Mladi mamici sem svetovala strokovno pomoč, ker je rekla, da imata z možem velike preizkušnje. Mogoče jima lahko strokovnjak pomaga prebroditi le-te?
    Ne strinjam se, da nobena odločitev ni pravilna ali napačna – ni vse relativno. Vsaj za tistega, ki je veren ne. In tudi drugi imajo vest. Vsaka odločitev ima posledice, dobre ali slabe. In nobena nima popravnega izpita. Mogoče bi ti prav prišel ogled monodrame G. Čušina Jona – besni prerok. Res super – toplo priporočam!

  4. Pozdravljena Anonimnež…no pa da se še jaz oglasim 🙂

    Z možem imava preiskušnje, katere niso povezane z spolnostjo, ne z najinim odnosom, ampak z dogodki, ki sva jih doživela skupaj …tukaj nam svetovalec ne more kaj dosti pomagati, ker se z možem znava pogovoriti, slišat in si pomagati in sva najboljša svetovalca eden drugemu.

    Sej iz enega stavka, ne moreš razbrati kakšne preizkušnje imava, vsekakor so pa dobro vplivale na najin zakon in potrdile da sva dva človeka skupaj katera se imata resnično rada in katera skupaj rasteta, se spoznavata, vsi pa imamo take ali drugačne težave v skupnosti pa če si jih priznamo ali ne, vsak ima svojo zgodbo iz otroštvo, ki je drugačna od partnerjeve…

    Vse dobro ti želim, pa vsekakor Sandra verjemi da anonimnež ni mislil nič slabega z svojim nasvetom o svetovalcu!

    Še vedno pa sem mnenja, da je razlog avtorjevih notranjih bolečin nekje drugje in ne v spolnosti!

    lep sončen dan vsem

  5. Anonimnež ni vse v spolnosti!

    Lej poznam pare, kateri so se držali tako kot ti vzdržnosti do poroke in so se ločili kasneje, pare ki so tako kot ti vztrajali z vzdržnostjo do poroke in so sedaj nesrečni,….poznam pare ki so pred poroko imeli spolne odnose in so nesrečni,…ni vse v spolnosti!

    Spolnost je samo pika na i.

    V odnosu je pomemben pogovor, slišati se, razumeti, pomagati si, biti vreden zaupanja, spoštovati partnerja in njegovo družino,….veliko tega je potrebno.

    Medva sva bila intimna pred poroko in za sedaj (že trkam v les) lahko rečem, da smo srečna družina, da se znamo poslušati, pogovarjati, da se spoštujemo,….

    Tudi jaz se strinjam z mlado mamico, da težave niso v spolnosti, ampak nekje drugje,…

  6. Glede vzdržnosti pred zakonom: se strinjam s Sandro. To ni garant za srečo v zakonu!
    Z možem sva bila 6 let vzdržna, se poročila, imava 3 otroke,..Mislila sem, da potem pride želja po spolnosti sama od sebe, pa ni bilo tako – večinoma me je mož prepričal v spolnost. Po 10 letih zakona ugotavljam, da moža nikoli nisem dovolj ljubila, skozi vzdržnost pred zakonom pa sem dejansko zanemarila telesni vidik, ki tudi mora biti prisoten v paru.
    Že eno leto se mi dogaja, da me totalno privlači sodelavec – prijatelj, s katerim se lahko tudi pogovorim drugače, kot sva se z možem uspela kdajkoli do sedaj. Zdaj vem (vsaj približno), kako bi morala zgledat zveza, da je taprava. A kaj naj naredim sedaj? Nimam volje in želje delat na najinem zakonu. Ne varam, ne upam pomisliti na ločitev…srce pa je drugje. Nimam rešitve.

    1. Razumem da ti je težko, ampak tvoje težave niso povezane s tem da sta se odpovedala spolnosti ampak da se nista pogovarjala. Saj če ti nisi čutila želje po spolnosti pred poroko, če ti ni bilo težko zdržat brez, če te takrat fant ni privlačil tudi telesno – nekaj hudo narobe… in v takem primeru je vzdržnost seveda beg od problema in metanje peska v oči. Ampak to ne pomeni da ni vzdržnost dobra pot!

  7. re:

    [quote=marica]Glede vzdržnosti pred zakonom: se strinjam s Sandro. To ni garant za srečo v zakonu!
    Z možem sva bila 6 let vzdržna, se poročila, imava 3 otroke,..Mislila sem, da potem pride želja po spolnosti sama od sebe, pa ni bilo tako – večinoma me je mož prepričal v spolnost. Po 10 letih zakona ugotavljam, da moža nikoli nisem dovolj ljubila, skozi vzdržnost pred zakonom pa sem dejansko zanemarila telesni vidik, ki tudi mora biti prisoten v paru.
    Že eno leto se mi dogaja, da me totalno privlači sodelavec – prijatelj, s katerim se lahko tudi pogovorim drugače, kot sva se z možem uspela kdajkoli do sedaj. Zdaj vem (vsaj približno), kako bi morala zgledat zveza, da je taprava. A kaj naj naredim sedaj? Nimam volje in želje delat na najinem zakonu. Ne varam, ne upam pomisliti na ločitev…srce pa je drugje. Nimam rešitve.[/quote]

    Srce lahko tudi vara. Tako kot si najprej mislila, da je tvoj mož oh in sploh, sedaj misliš za tega sodelavca. Če z čas bo drug pa spet drug. Ko te to prime – je normalno, se večini ljudi vsaj 1x v življenju zgodi in izgleda tako resnično, tako lepo in pravo, a ni- se pač zadrži. Bo minilo in šele takrat boš ugotovila, kakšno bogastvo si hotela vreči stran za “grad iz peska”, ki bi se ti razblinil takoj, ko bi ga zagrabila. Vztrajaj!!

    Meni pomaga, da v takšni situaciji ne mislim nase in na svoja varajoča čustva. Pomisli na svojega moža. Skuhaj mu dobro kosilo, povabi ga ven na sprehod, večerjo, skupaj poglejta kakšen film, se pogovorita o kakšni zanimivi temi… Delaj dejanja ljubezni do njega in skušnjava bo sčasoma minila. In vajina veza bo postala močnejša, postala bo čudovita!!

  8. Tina… Občudujem te! Uspelo ti je. Tudi sama imam zelo podobno izkušnjo. Ni ravno ista. Ampak jaz sem v fazi trpljenja in iskanja sebe. Rada bi imela kakšen kontakt s tabo. če mi lahko kako pomagaš… saj že pogovor o tem je veliko.
    Lp.

  9. Živeti vzdržno pred poroko ni isto kot neseksati… ampak to je tako težko dojet. Vzdržnost je hitro lahko pretveza za nepristen odnos… in če je tako, nič ne doprinese srečnemu odnosu po poroki…

  10. Ja itak da vzdržnost ni samo to da se odpoveš spolnim odnosom – tudi vsem ostalim oblikam zadovoljevanja se je treba odpovvedat. In predvsem veliko časa namenit pogovoru, tudi o telesnem vidiku odnosa, o tem da nama je težko, da si želiva tega in tega… in potem še enkrat pogovor, pogovor in pogovor – da ne ostaneš samo na površini in govoriš o navideznih stvareh ampak prideš do bistva, razviješ globoko zaupanje in ustvariš globoko intimo… potem pa vzdržnost nikakor ni več pretveza za nepristen odnos…
    To sem tudi želela predstavit kot svojo izkušnjo. Sama sem imela namreč v prvem odnosu občutek da sva si zelo blizu, ker sva imela pač odnose.Pogovarjala sva se tudi, a ko zdaj gledam preveč na površini… vsak odnos, vzdržen ali nevzdržen je lahko nepristen.. vsak ima svojo izkušnjo, svojo pot. Jaz sem hvaležna za mojo izkušnjo, ker sem lahko v predzakonskem času res zgradila zaupanje, samospoštovanje, intimo,… in sedaj nama je lepo. Pa znava se pogovarjat, česar žal veliko ljudi danes ne zna!

    1. Lep prispevek! Se me je zelo dotaknila ta zgodba. Ker se je, kot vedno ko se govori o vzdržnosti, tudi tu razvnelo – za ali proti? – bi rada samo še to napisala. Sama vem kako težko se je v navalu hormonov, zaljubljenosti odpovedati potešitvi strasti. Vsi vemo da mladi vedno bolj zgodaj okušajo spolnost, preden sploh kaj vedo o svojem telesu, kaj šele o odnosih med dvema. Imam prijatelje ki so za razliko od naju zagovarjali, da če si za skupaj lahko imaš odnose že prej. Seveda ne želim trditi da je vzdržnost edina prava pot ali garant za srečo kasneje, vendar so pari ki sem jih omenila veliko časa namenili prav spolnosti, saj je to nekaj lepega, nudi veliko užitka, žal pa daje tudi občutek lažne intime. Midva sva se samo pogovarjala. Kot je nekdo pred mano napisal da je pomemben pogovor – da pogovor in sicer ogromno pogovora. Tudi o temah ki niso tako zelo privlačne in kjer se najina mnenja krešejo. Hodila sva na pripravo na zakon h Gostečniku, kjer sva dobila iztočnice in se na poti domov pogosto tudi sprla. Pustila sva da pridejo na dan bolečine iz najinih družin, najine razlike, napake, rane, itd. Tako sva se res v globine spoznavala. Čudna sva bila kajne? Ukvarjala sva se z nekimi brezveznimi problemi, kot sva pogosto slišala. Med tem ko so se najini prijatelji resnično zabavali. Par ki se je nameraval tudi poročiti sva povabila v to skupino, vendar jima je že po enem obisku ni bilo preveč všeč – ker naj bi Gostečnik videl samo probleme. Saj midva nimava teh težav in se znava čisto OK pogovarjat.
      Ko sva se poročila je za naju poročna noč predstavljala tisto kar v starih časih. :0 Nekaj novega, neznanega. Malo živčna sva se pogledovala na poti do spalnice 😆 Bilo je čudovito, seveda ne v smislu ognjemetov in neverjetnih občutkov. Ampak zreti nekomu v oči, se mu predati z dušo in telesom, z zavedanjem da sta združena. Jokala sem kot dež. Bilo je tako zelo čustveno. In od takrat naprej je najina spolnost vsak dan boljša, zadovoljujoča, orgazmična :woohoo:
      PAr ki se je poročil skoraj istočasno z nama ima sedaj po dveh letih velike težave. Razlike prihajajo na dan, mož ne razume kaj žena od njega pričakuje, drug drugemu mečeta pred nos svoji družini. Hudo nama je priti na obisk, saj je vedno čutiti napetost, nerazumevanje in veliko stisko.
      Tako, zelo na dolgo sem predstavila svojo/najino zgodbo. Vzdržnost do poroke, vzeta ne kot neka žrtev ampak globoka priprava na zakon, je lahko čudovita izkušnja. Za tiste ki imajo velike in majhne težave iz otroštva. Do določene mere jh imamo vsi. In ta čas do poroke nam nudi možnost da res odkrijemo kdo smo, kam želimo in zakaj. Skupaj z nekom. Gradimo temeljena katere potem lahko postavimo marsikaj.
      Par ki sem ga dala kot primer ni zato, da bi pokazala da nevzdržni potem niso srečni – le pri njiju se je to tako dobro pokazalo. da sta pozabila na pogovor. Ne se počutit ogrožene, če ne mislite tako, se ne strinjate s tem. Poskušajte razmisliti o plusih ki vam jih to prinaša. Kajti če bi se vsak človek tako odgovorno pripravljal na zakon, bi bilo veliko manj ločitev. Imejte se radi in predvsem naj vam nikoli ne zmanjka moči za pogovor!

    2. težave iz otroštva – kar smo bolj ali manj vsi. Je to blagoslovljen čas odkrivanja drug drugega, samega sebe- kdo sem in kam grem. Kaj si želim? Ko enkrat uspeš odpreti vrata sebe drugemu – in ne v telesnem smislu, in on tebi. Ko si popolnoma zaupata.
      Želim da ne takoj obsojate in iščete opravičil zakaj ta pot itak ni ok in da imajo taki ljudje nepristne odnose in neželjo po telesnem stiku. Ni res. Na obeh straneh so taki in taki. A v svojem bistvu je ideja vzdržnosti do poroke čudovita in dobra pot. Od posameznika pa je odvisno kaj s tem naredi. Jaz čestitam avtorici za pogum da je kljub vsemu sprejela odločitev. Ravno to, da si daš čas da spoznaš, vzljubiš sam sebe, si oprostiš, se počutiš vrednega – in se nato tak podariš drugemu – je najlepše! Molim da vama uspe to vez negovati celo življenje!

  11. Tina hvala, da si podelila svojo zgodbo z nami. Tudi sama si zelim, da bi imela vec znanja o vzdržnosti pred poroko v svojih najsniskih letih.
    Sama sem zacela prebirati Sveto pismo pri svojih 20 letih in nasla veliko pomembnega vzdržnosti Božjega ucenja in tudi svoje zivljenje predala Bogu. Moje mnenje je, da ni vsa pomembnost vzdržnosti v tem, kaksne so nase izkusnje in posledice ampak predvsem v poslusnosti Bogu. Bog nam je dal svojo besedo, Sveto pismo, kjer govori o spolnosti, kot zdruzitvi moza in zene. Mislim, da je res pomembno, da poznamo bozjo besedo in jo upostevamo, zato ker tako pravo Bog. On nas je ustvaril in on ve za nas najboljse. Zakaj ne bi popolnoma zaupali njegovim navodilom za nas. Verjamem, da Bog za nas zeli le najboljse, saj smo njegovi otroci.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja