Vsega krive mame

Foto: Canva

Mame se poleg vsega lepega, česar smo deležne v besedah, spopadamo tudi s popolnim nasprotjem tega. Včasih smo vsega krive.

Krivda ni prijetno čustvo. Z njo se srečamo na mnoge različne načine. Lahko gre preprosto za to, da ga na tak ali drugačen način polomimo in zavestno vemo, da smo z nekim dejanjem povzročili večjo ali manjšo neprijetnost. Velikokrat ima krivda globje korenine, ki se jih sploh ne zavedamo.

Včasih si krivdo po nepotrebnem pripišemo sami. Včasih pa nam jo pripišejo drugi, kar tako. Ker jo nekomu pač morajo.

Nerodni začetki, ki mi zdaj prikličejo nasmešek na obraz

Pred leti sem nekoč moji prvi, še čisto majceni, dojenčici strigla nohtke. Saj veste, kar naprej so dolgi in ostri kot nož. Vsake par dni je imela na glavi spraskano celo porečje, če sem le za kak dan zamudila striženje.

No in zgodilo se je najhujše, kar se pri negi majhnega dojenčka lahko – ranila sem jo. V ključnem trenutku je zabrcala, jaz je pa nisem trdno držala in… pokazala se je kri. Jok in pogled, ki je govoril – mamica, kako si mogla. Ti, ki ti trdno zaupam, ti, ki si (zaenkrat) moje vse … saj ni treba pisati, kako v takih trenutkih stiska mamo, kajne?

Ko se je pomirila, najedla in zaspala, sem poklicala prijateljico. Nekomu sem morala povedati. »Veš kaj groznega sem ravnokar naredila? – Vem, s škarjicami si jo urezala! – Kako veš? – Ah, saj je logično!«

Rana je čez dva dni čisto izginila, punčke že davno ni nič več bolelo, mene pa je še kar glodala krivda. Zdaj je ni več, je le še prizanesljivost do tiste negotove mamice, kakršna sem bila v prvih mesecih materinstva.

Krivda, ko otrok ne napreduje … kot »bi moral«

»A tvoj že sedi? Že kaj jeste? Še ne spi celo noč? A ti pa ne dojiš? Kaj, ga še vedno dojiš? Oh, mi pa že dva meseca nimamo pleničk. Še nič ne govori?«

Vsakršno primerjanje, tekmovanje in slaba vest ali obsojanje je podobno, kot bi jabolku, ki dozori 14 dni pozneje od drugega, dokazovali, da je z njim nekaj narobe.

Saj poznate te stavke, kajne. Na vsakem koraku jih je polno. Teh stavkov in tistih, ki izrabijo sleherno priložnost, da nam jih servirajo.

Med vrsticami se ti stavki glasijo – »Verjetno je kaj narobe z motoriko tvojega otroka, ti pa ne odreagiraš! Ne znaš nič pametnega skuhati otroku! Ne znaš ga uspavati, prepričati, nahraniti, da bo spal! Ne znaš …, ne upaš …, ne zmoreš …, nisi sposobna …, nisi tako talentirana …, premalo (mu) bereš, se igraš, pogovarjaš z njim, premalo investiraš vanj, slaba mama si …«

Neizgovorjeno boli enako kot besede. Pri svojem stiku z mamicami se vedno znova sprašujem, kdo in kako je v nas naselil to veliko negotovost.

Kje in kdaj se je izgubilo zaupanje v naravo in v to, da smo, ko dobimo otroka, samice, ki smo opremljene z vsem, kar je mladičku potrebno za zdrav razvoj?

In zakaj si ljudje na splošno s tako lahkoto lastimo pravico do sojenja in tekmovanja?

Spanje in izločanje otroka

To sta področji, kjer so obsojanje, tekmovanje in frustracije mamic največje. Mnoge mamice bi dale skoraj karkoli na svetu za eno samo prespano noč. Kaj noč, da bi po dolgih mesecih vsaj štiri ure spale v enem kosu!

Zato malo nevoščljivo opazujejo in poslušajo sorodnice in prijateljice, katerih otroci ponoči spijo in so praktično od vedno spali.

Tudi sama imam to izkušnjo. Moja prvorojenka je bila ponoči hitro zadovoljna in se od starosti dveh mesecev ni več prebujala. Jaz sem bila nase skrivaj ponosna in – priznam – prepričana, da obvladam. In to že pri prvem otroku.

Danes me je kar malo sram tistega ponosa in verjetno tudi neprevidnih besed kakšni mamici, ki ni imela take sreče, da bi naokrog hodila naspana in spočita.

Mamice potrebujemo védenje, da na vse ne moremo vplivati, in potrditev, da je trud, ki ga vlagamo, vreden in spoštovan.

Za napuh sem bila nagrajena z izkušnjo z drugim otrokom, ki me je postavil na trda tla. Debela tri leta me ponoči ni pustil spati, kljub temu, da sem vendar »znala«.

Podobno zgodbo imam tudi z opuščanjem plenic. Zato se je moja »pamet« spremenila v modrost. Mame imamo presenetljivo malo zaslug in presneto malo krivde pri nočnem zbujanju otrok in straniščnih vajah. Otrok to naredi v svojem tempu in na svoj način.

Vsakršno primerjanje, tekmovanje in slaba vest ali obsojanje je podobno, kot bi jabolku, ki dozori 14 dni pozneje od drugega, dokazovali, da je z njim nekaj narobe.

Krivda … ob stiku z zdravstvenimi ustanovami

Vsem nam torej želim kar najmanj tovrstnih izkušenj. Pa vendarle se skoraj vsakemu slej ko prej zgodi, da mora z otrokom obiskati zdravnika ali bolnišnico …

Pogosto pa se začne že v porodnišnici, ko se mamice vnaprej prepričuje, da nimajo dovolj dobrih bradavic in potrebujejo nastavek, da nikakor (še) nimajo dovolj mleka, ko se dvomi v mamino skrb za dobrobit otroka, medicinsko osebje z bežnimi pripombami pa spodkopava njeno krhko samozavest.

»Nisi dovolj dobra. Še za otroka ne znaš poskrbeti! Kakšna mama pa si!« In mamica, ki se trudi po svojih najboljših močeh, ki je še vsa utrujena in zmedena od poroda in velikih sprememb v telesu, ne more uživati v veliki ljubezni, ki se rojeva med njo in dojenčkom. Vse kar zmore, je nemočen jok in dvom in krivda.

Prihod domov pogosto ne prinese olajšanja. Patronažne sestre in izkušenejše sorodnice so lahko v pomoč, velikokrat pa le še povečajo zmedo in sram.

»Je otrok zbolel? – Ja, kaj ste pa delali z njim?« »Tako kašlja? – Ja, kje ste pa bili toliko časa?« »Še dojite? Saj ni čudno, da ne pridobiva na teži!« »Vneta ušesa? Ja, a ne znate čistiti noska?«

Še naštevam? Je dovolj, kajne. Vsaka mama ima na zalogi kakšno lastno cvetko iz zdravstvenih logov. In na koncu vsakega takega namigujočega vprašanja stoji neizgovorjeno – mamica, ti si kriva.

Zmoremo drugače?

Od odraslih, ki so ob nas, mame potrebujemo predvsem veliko ljubezni, razumevanja, pravih informacij in podporo. Potrebujemo védenje, da na vse ne moremo vplivati in potrditev, da je trud, ki ga vlagamo, vreden in spoštovan. In da je občutek krivde primeren samo tedaj, ko zavestno uresničimo slabe odločitve.

Mame ne potrebujemo medalj za hrabrost. Ne potrebujemo javnih priznanj. Žareči nasmeški in slinasti poljubi so nam povsem dovolj.