Včasih zna biti time-out vseeno dobrodošel vzgojni prijem

Foto: Canva

Priznam, prav težko mi je napisati, da je eden od vzgojnih prijemov, ki se ga poslužujem pri vzgoji srednjega sina, time-out. Vem, da ga mnogi strokovnjaki ne odobravajo, tudi razvojni psiholog Gordon Neufeld, ki je meni tako blizu, je do njega zadržan. A pri nas deluje, brez da bi škodoval otroku.

Velik občutljivec

Moj pet in pol letni sin je zelo občutljiv fantek. Njegov največji izziv je toleriranje frustracije, kadar tistega, kar si želi, ne dobi takoj. Ampak res takoj. Primer: Ravnokar mesim testo za kruh. Sin pride in me prosi za kozarec vode. »Takoj dobiš, samo da si umijem roke,« mu odgovorim. Kar sledi, je neizmerno kričanje in metanje ob tla.

Ko je bil mlajši, sva z možem takšne izbruhe seveda sprva poskušala pomiriti na zelo nežne načine. Z objemom in izražanjem razumevanja njegove frustracije. Na najino grozo se je še bolj začel dreti. Ko je bil malo večji, sva ga spraševala tudi o tem, kaj čuti. Pa je bil njegov odgovor vedno znova: »Ne vem.« Jok in metanje ob tla pa nič manjša.

Ko objemi, razumevanje in razlaga ne delujejo

Nekega dne rečem možu: »Po mojem sin občuti tako močno frustracijo, da je objemanje in spraševanje in razlaganje čisto brez veze. Nesiva ga v sobo, pa vidiva, kako bo reagiral.« Rečeno, storjeno. Nesla sva ga v sobo in mu rekla, da lahko pride ven, ko se bo pomiril.

Po dveh minutah v sobi zavlada tišina, nato pa se zasliši zgodbica. Po petih minutah se prikaže iz sobe in reče: »Mami, sem že.« In steče nazaj v dnevno sobo k mlajšemu bratcu.

Time-out ni vedno bav-bav

Pred časom je bil sprejet sloviti zakon, ki prepoveduje telesno kaznovanje, nasilje nad otroci pa opredeljuje tako, da bi v kategorijo nasilja lahko padel marsikateri do sedaj sprejeti vzgojni ukrep, npr. od otroka zahtevati, da pospravi sobo, odvzem telefona, nenazadnje tudi time-out.

V redu, sem si rekla, pa poskusimo spet brez time-outa. Mogoče bo pa sedaj šlo. Presneto sem se uštela, kajti situacija se ni niti za kanček spremenila. Neskončno kričanje in metanje ob tla, kadar sin v trenutku ni dobil želenega. Dolgo, dolgo se je vleklo to obdobje brez time-outa, ko sin v času enega takšnega izbruha komaj izdavi: »Mami, zakaj ne smem v sobo? Rabim mir!«

»Seveda greš lahko v sobo,« začudeno, a hkrati olajšano izdavim. In je šel. Za pet minut. Potem pa pridrvi iz sobe in med tekom vpije bratcu: »A se greva spet igrat?«

Kar je za enega otroka škodljivo, za drugega lahko pomeni pravo rešitev

Verjetno je time-out za večino otrok nekonstruktiven. V njem naj bi otroci doživljali negativne občutke in s tem razvijali negativne vzorce obnašanja.

Za mojega sina očitno ni. Njegove reakcije jasno kažejo na to, da v sebi doživlja zelo močne občutke, ki jih ne more obvladovati drugače, kot da se izdere in izjoka. Ko tako do polnosti izrazi svoja čustva, brez dodatnih zunanjih dražljajev, ki ga samo dodatno razburijo (tu imam v mislih moje objemanje, spraševanje, razlaganje), spet lahko začuti svoj notranji mir.

Potrebno je poslušati otroka

Osebno menim, da je osnova zdrave in konstruktivne vzgoje spoštovanje in ljubezen, ki jih starši gojimo do svojih otrok. Pomembno je, da vzgojni »ukrepi« niso izraz naših lastnih frustracij in negativnih čustev.

Poznati moramo tudi otrokovo naravo: njegov značaj in temperament, njegov način dojemanja sveta, njegove strahove in druge negativne občutke, kaj mu predstavlja izzive, pa tudi njegove močne plati, kaj ga veseli in kaj ga pozitivno nagovarja.

Vse to nam omogoča, da otroka lahko kar se da optimalno vzgajamo. Pa četudi do pičice ne sledimo priporočilom strokovnjakom in tu pa tam uberemo lastno pot.