V vrtincu odločitve za četrtega otroka

Mica Škoberne
Ponedeljek, 16. november 2015, 5:31
Image
trije otroci

O tej temi ni enostavno spregovoriti, saj je zelo osebna in intimna. Običajno se odločitve, boji in veselje zgodijo in ostanejo v intimi starševskega para.

A iz pogovorov z drugimi razbiram, da občutki, ki sem jih sama doživljala, niso tako redki in nepoznani, pa se lahko v njih počutimo zelo osamljene, zato se mi vendarle zdi vredno o njih spregovoriti.

Spočet v odprtosti življenju in zaželen, a kljub temu postavil stvari na glavo

Naš četrti otrok je trenutno nekje na pol poti med trenutkom, ko je bil spočet, in dnem, ko pričakujemo njegovo rojstvo. A v tem kratkem obdobju je v meni prebudil že kopico občutkov in sprožil pravi vrtinec notranjega dogajanja. Res se čudim, kako edinstvena je vsaka nosečnost in kakšno moč ima neznatno majhno novo življenje, da svet odraslega lahko postavi na glavo.

Spoznanje o novi, četrti nosečnosti – čeprav na nek način zaželeni – je bilo tudi svojevrsten šok, pretres, krč.

Ne, četrti otrok se nama ni »zgodil«, ni bil nepričakovan, ni odpovedalo naravno načrtovanje družine, ni bil trenutek šibkosti. V to, da se možnosti spočetja odpreva, sva šla z dokaj jasnim zavedanjem. Pa vendar je bilo spoznanje o novi nosečnosti – čeprav na nek način zaželeni – tudi svojevrsten šok, pretres, krč. »A že?« »Pa kako bova to zmogla?« »A je zdaj res pravi čas?«

Prvi, drugi, tretji …

V hipu se je predvsem name zgrnilo kup vprašanj in dvomov. Sprejeti prvega otroka je bilo enostavno, čeprav nekaj zelo novega – bil je nadvse želen in pričakovan, imela sva občutek, da sva mu povsem na razpolago.

Podobno je bilo pri drugem otroku, čeprav so se že pojavljala vprašanja, kaj bo to novega prineslo v družino, kako bo spremenilo naše odnose, ali bova zmogla. Sprejetje tretjega otroka je bilo že malce bolj povezano tudi z dvomi in vprašanji, a še vedno ne pretežko ob mnogih zgledih, ki jih vidva v svoji okolici.

Še vedno se je vse skupaj zdelo dokaj naravno in normalno. Prve tri nosečnosti so bile v razmiku dveh let ali malce več in najina pripravljenost, da sprejmeva novo življenje, se je precej lepo skladala z mojim naravnim ritmom vračanja plodnosti.

Ko se mi je po tretjem otroku povrnila plodnost (po več kot letu in pol), pa sva prvič jasno začutila, da so odnosi in življenje, ki jih trenutno živimo, preveč zahtevni in midva preveč utrujena, da bi lahko v to sprejeli še enega otroka. Odločitev se je zdela dokaj jasna, bila sva usklajena.

Nemoč, utrujenost, strahovi … in hrepenenje po novem življenju

A ta nedvoumnost ni trajala tako dolgo, saj se je – v skladu z naravo naravnega načrtovanja družine, ki te drži v stalnem spraševanju in tehtanju – situacija počasi vendarle začela spreminjati in iz meseca v mesec je trdna odločenost pri enem ali pri drugem malce nihala.

Sama sem imela včasih občutek, da  v vsakem trenutku dneva, v vsaki situaciji z otroki, v pogovorih in odnosu z možem, v vsakem občutenju sebe nosim in tehtam tudi vprašanje – ali bi morda (že) zmogla? V meni se je vedno bolj prebujalo hrepenenje po novem življenju in se mešalo s trenutki nemoči, utrujenosti, strahovi. Včasih sem prav jasno videla, da se v meni bije pravi duhovni boj, in molila za modrost in jasnost. Ki pa ni prišla tako očitno in tako zlahka.

Prvič sva se tudi kot par morala soočati s tem, da stvari občutiva in doživljava drugače, da v želji in pripravljenosti nisva tako enotna kot nekoč. In kako pomembno je v tem poslušati in spoštovati drugega.

Kdo sva? K čemu sva poklicana? Sva pripravljena?

A vsak mesec, vsak cikel naju je postavil pred nov izziv in na novo odprl vprašanje o tem, pri čem sedaj sva. In ne nazadnje spraševanje o najinih vrednotah, prioritetah, življenjskih ciljih, viziji … Kdo sploh sva, na čem v življenju gradiva, kaj nama je pomembno, kako sva si nekoč predstavljala življenje in kako si ga danes? Kako vsak od naju doživlja našo trenutno življenjsko situacijo? Sva srečna? K čemu sva poklicana – vsak od naju posebej in oba skupaj? Pogovori so bili včasih tudi težki in boleči.

Prepričana sem, da se ob odločitvi za uporabo kontracepcije s tem ne bi toliko ukvarjala. V nekem trenutku bi sprejela odločitev, da enostavno ne zmoreva.

Prepričana sem, da se ob odločitvi za uporabo kontracepcije s tem ne bi toliko ukvarjala. V nekem trenutku bi sprejela odločitev, da enostavno ne zmoreva, in pri njej do nadaljnjega vztrajala. Tu pa sva bila vsak mesec pred sicer istim, a vseeno vedno novim vprašanjem: »Sta pripravljena?«

Verjetno vsega tega tudi ne bi tako doživljala, če bi razmišljala na način, da je plodnost neka poljubna postranska zadeva, ki jo pač uporabiš v toliko trenutkih življenja, kot se pač odločiš – v skladu s svojim (pred)poročnim načrtom (imela bova x otrok).

A sama na plodnost gledam malce drugače. Kot na nekaj, kar mi je dano, dano z namenom, nekaj, kar me spremlja in izziva vse življenje. Klic, ki me vsak mesec spomni na tisto, kar je položeno v mojo naravo – možnost, da sem skupaj z možem plodna. In tega ne želim in ne smem enostavno utišati, zamrzniti. Čeprav je vprašanje včasih težko, neprijetno, odveč.

In četrti …

A da se vrnemo k spoznanju o četrti nosečnosti. Po prvih trenutkih veselja (čeprav že pomešanih s strahom in negotovostjo) so prišli tedni popolne zmedenosti, nemoči, včasih kar groze. »Pa saj ne zmoreva! Samo poglej svoje tri otroke, saj jih sploh ne obvladaš! In to sploh ni pošteno do njih! Kako sva bila lahko tako neodgovorna? In v kakšno okolje prihaja ta ubogi otrok? Kaj sploh bo z njim, kakšen bo, ko pa se ga sploh ne morem veseliti? Saj to tudi ni pošteno do njega!«

Včasih sem občutila trenutke teme in otopelosti, ko do nove nosečnosti in novega otroka nisem mogla občutiti ničesar drugega kot samo strah.

Včasih sem občutila prav trenutke teme in otopelosti, ko do nove nosečnosti in novega otroka nisem mogla občutiti ničesar drugega kot samo strah. S tem pa tudi občutke krivde. In vse skupaj je bilo dodobra začinjeno s tistim vprašanjem: »Kaj bodo pa drugi rekli?« Ja, kaj bodo rekli ljudje na ulici, v šoli, v mestu, ko bom z velikim trebuhom nemočno letala za svojimi neukrotljivimi fanti?

Že večkrat sem si kje v javnosti želela, da bi se enostavno pogreznila v tla. Pa še nisem imela trebuha. Gotovo bom deležna obsojanja. In že pri treh fantih je, sicer na pol v šali, padel komentar: »Kaj nimajo elektrike?«

Imeti dva otroka je običajno, imeti tri otroke je še sprejemljivo in včasih celo občudovano, več kot tri pa je že … nenavadno, čudaško, malce neodgovorno. In kako se bosta odzvali najini družini? Bodo otroka zares veseli? Se bodo tudi oni prestrašili? Ali bodo na tihem zmajevali z glavo?

Toliko bojazni in negotovosti na kupu, zraven pa še na novo prebujene hormonske »radosti« zgodnje nosečnosti – slabost, utrujenost, razdražljivost. In trije nadobudneži.

V nekem trenutku sem lahko vsaj nekoliko začutila obrise stisk žensk, ki se odločajo za splav – popolna nemoč in prepričanje, da ne zmoreš. Vsaj ne sam. Jaz sem imela k sreči oporo moža, ki me je pomiril, potolažil, opogumil, me znal spraviti v smeh. Čeprav sem se na njegov optimizem včasih celo jezila in ga označila kot naivnost in nespamet.

Trenutki olajšanja in svetlobe: prvi ultrazvok in veselje otrok

Ubogi mali otrok v mojem trebuhu pa se je mi je smilil, čeprav v resnici nisem mogla občutiti kaj dosti do njega. Samo molila sem lahko, da ga ljubi in zanj skrbi Bog. Zdelo se mi je, da sama ne zmorem. Niti nisem bila prepričana, da zanj dobro skrbi moje telo.

Ko sva z možem na ultrazvoku zaslišala njegov srčni utrip in videla nekaj malega živega, sicer nejasnega, pa je prišel trenutek veselja in olajšanja. A vendar ne takšen kot pri prejšnjih nosečnostih.

Najbolj svetlo v vsem tem obdobju pa je bilo veselje otrok ob tem, da bomo dobili dojenčka. Že kako leto pred tem so govorili o tem, da bi imeli še kakega bratca (o sestrici niti ni bilo dosti govora) in zdelo se jim je tako naravno, normalno.

Ko sem njim razlagala, kako velik je otročiček sedaj in kako izgleda, ko sem videla njihove v čudenju široko razprte oči, nisem mogla, da ne bi veselja in navdušenja občutila tudi sama. Še posebej, ko je 2,5-letnik začel razlagati, da ima tudi on dojenčka v trebuščku. A kmalu zatem so spet prišli temni oblaki skrbi in strahov.

Pomiritev, tiho čudenje in spoštovanje

Še danes ne vem točno, kako se je v meni pomiril notranji vihar, ki je bil v resnici pravi duhovni boj, in se počasi preobrazil v tiho veselje.

Še danes ne vem točno, kdaj, kako in zakaj se je v meni počasi pomiril ta notranji vihar, ki je bil v resnici pravi duhovni boj, in se počasi preobrazil v tiho veselje. Se je po prvem tromesečju zgolj zaustavilo divjanje hormonov? Se je res spremenila situacija v družini in so se otroci malce umirili, tudi dozoreli? So krive prve male brce, ki sem jih občutila?

Ena od točk preloma, ki sem jo zares močno doživela, je bil ultrazvočni pregled v 15. tednu. Čeprav se mi danes zdi trapasto, sem bila takrat skoraj prepričana, da novice ne bodo dobre, da se otrok ne razvija. Kako pa naj se normalno razvija ob tako »razštelani« mami, čisto brez njene ljubezni?

Ko je ginekologinja na pol v šali komentirala moj precej majhen trebušček, sem ji skorajda rekla, da je to logično, ko pa se otrok sploh ne razvija.

A ultrazvok je razkril nekaj drugega – popolno majceno bitje, ki se čudovito razvija. Še nikoli na ultrazvoku nisem videla lepše slike – majhne nožice, ročice, skorajda nasmeh na obrazu … in tako lepo je ležal, kot da mu je tam povsem lepo in udobno. Moje srce je obmolknilo v tihem čudenju in spoštovanju.

In hvaležnosti – da to ni le moj otrok, je majhen Božji otrok, ki se razvija in raste ne glede na vse. In nad njim je Božja ljubezen, ki ni odvisna od mojih občutkov, strahov, negotovosti. Življenje je močnejše od tega. S tega pregleda sem odhajala pretresena, a hkrati pomirjena, v meni je vzkalilo veselje, ki se je počasi razraščalo.

Življenje znova v najlepšem redu in zaupanju

Danes se otroka zelo veselim, do njega občutim nežnost in pričakovanje, kakršno sem do drugih otrok v nosečnosti. Resda tedni hitro minevajo in skorajda nimam časa, da bi natančno prisluhnila dogajanju v sebi, malce tarnam nad drobnimi nosečniškimi nevšečnostmi, na trenutke me je še vedno precej strah, ne vem, kako točno bomo zmogli, a na splošno je življenje spet v najlepšem redu in imam zaupanje, da nekako bo.

Zdi se mi najbolj naravna in prava stvar za našo družino v tem trenutku in kar težko razumem, kako sem/sva sploh lahko tako dvomila. Ni me niti več tako strah odzivov drugih, prav ponosna postajam na svoj trebušček.

Zdi se mi, da bo otrok prišel ravno ob pravem času, najstarejši je kar naenkrat postal tako skrben fant, najmlajši pa zelo hitro pridobiva na samostojnosti in zdi se mi, da bo to zanj krasno darilo okrog 3. rojstnega dne. Sicer pa ima tudi sam dojenčka v trebuščku. Ki ga očitno nosi z veliko večjim mirom in lahkoto kot jaz. Veselje na kvadrat!

Vse skupaj je v meni prebudilo še večjo ponižnost in občutljivost za vse, kar ženske doživljamo v nosečnosti.

Vse skupaj pa je v meni prebudilo še večjo ponižnost in občutljivost za vse, kar ženske doživljajo/mo v nosečnosti. Zares smo občutljive in ranljive. Zares rabimo pomoč in oporo, razumevanje. In zares rabimo okolje, v katerem bo naša nosečnost sprejeta, objeta in pozdravljena – ne glede na to, katera po vrsti je in v kakšnih okoliščinah se je zgodila. In kako neznosno težko mora biti, če v tem ostaneš sama ...   

In ob vsem skupaj se je v meni prebudila še večja hvaležnost in občudovanje življenja, ki ni odvisno samo od mene, ki je nekaj, kar me presega in je močnejše od mene. In je nekaj, kar išče in najde svojo pot.

Foto: mirror.co.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.