V desetih tednih je dopolnil veliko let …

Mateja Kropec Šega
Ponedeljek, 31. oktober 2016, 5:44
Image
grob pod drevesom

V teh dneh bo pot, ki jo bomo kot družina opravili po pokopališčih, kjer so pokopani naši umrli sorodniki, dopolnila svečka, ki jo redno prižigamo pod križem na našem domačem pokopališču ...

Svetlobe je jeseni iz tedna v teden manj, kot bi se dan počasi zapiral. Skoraj gole jesenske veje, s posameznimi prebliski rdeče in zlate, pa me za vedno spominjajo na neko drugo jesen pred kar precej leti.

V teh dneh bo pot, ki jo bomo kot družina opravili po pokopališčih, kjer so pokopani naši umrli sorodniki, dopolnila svečka, ki jo redno prižigamo pod križem na našem domačem pokopališču. Nedeljski sprehod bomo zastavili tako, da se bomo v molitvi združili pod čisto posebno bukvijo …

Moje slutnje so dobivale zastrašujočo podobo, ko sem nekega dne na perilu opazila krvav madež.

Radostno spoznanje

Začelo se je konec poletja z radostnim spoznanjem, da bomo še pred naslednjim koncem pomladi v naši družini spet zibali. Veselje, veselje, veselje … V vsem mojem življenju odrasle poročene ženske je bilo malo sladkejših trenutkov od tistih, ko sem se zjutraj zbujala in se sončila ob misli, da sem noseča. Tako je bilo tudi tokrat.

Moje nosečnosti so težke. Zelo dolgo, krepko čez polovico nosečnosti, se borim s hudimi slabostmi, bruhanjem in slabim počutjem. Lotevata se me malodušje in vsakdanjo težo življenja občutim kot neizmerno breme. Ves čas me spremljajo tudi krči in z njimi strah, ali bo z otročkom vse v redu, ali bo ostal v varnem zavetju maternice dovolj dolgo …

»Kaj se dogaja? Krvavim!«

Ta nosečnost pa je bila drugačna že od vsega začetka. Počutila sem se polna energije in volje in idej in želja. To me je na nek nerazumljiv način begalo. Moje slutnje so dobivale zastrašujočo podobo, ko sem nekega dne na perilu opazila krvav madež.

Seveda sem se takoj zatekla v zavetje medicine. Na urgenci so mi napravili ultrazvok, a pomirili me niso. Dete, ki naj bi bilo dolgo dober centimeter, je imelo le sedem milimetrov in izgledalo je, kot da se izboklinice, kjer naj bi utripalo srčece, ne vidi. Razložili so mi, da je otroček še premajhen, njihov ultrazvočni aparat pa ne najboljše kakovosti in da naj počakam še kakšen teden, potem pa napravim ponoven pregled pri svoji ginekologinji. Vmes pa naj počivam.

S solzami v očeh sem upala, da slabost pomeni preobrat.

Nisem le počivala, tudi obrniti se tiste dni v postelji nisem upala. Pred vsakim obiskom stranišča sem upala, da bo krvavitev pojenjala, a zaman. Vsakič znova sveža kri. Enkrat več, drugič manj. Vmes pa tihe molitve in pogovori z bitjecem, ki sem mu skušala vlivati pogum in vztrajno trmo.

Preobrat?

Ponoven pregled pri moji zdravnici ni pokazal nič ohrabrujočega. Še vedno je bil otroček videti premajhen in kot da se mu srčece ni razvilo … Hrabrila me je. Nič še ni izgubljenega. Počakajmo še en teden, da morda še malo zraste. In smo čakali.

Neko nedeljsko dopoldne se mi je zazdelo, da se je krvavitev nekoliko unesla in moje počutje se je spremenilo. Postalo mi je slabo in bruhala sem. Kakor je to sicer zelo naporno in zoprno, me je takrat preplavilo veselje. S solzami v očeh sem upala, da slabost pomeni preobrat.

Pogreznjena v globini svojega telesa

Še en dan in še eden, moje upanje pa je začelo plahneti. Slabost je bila le prehodna, krvavitev pa ni hotela prenehati, celo stopnjevala se je. Ležala sem na postelji vsa pogreznjena v dogajanje v svoji maternici.

Čutila sem, da je moje telo prešlo čez krizo in da so se stvari obrnile v drugo smer. A kaj je z malim bitjecem?

Tiste dni zunanji svet zame ni obstajal. Pozorna sem bila na vsak premik v trebušni votlini, na vsak najmanjši pretok v črevesju. Tu in tam sem čutila rahlo krčenje in bolečino. Upati pa vseeno nisem prenehala.

Dan pred ponovnim pregledom sem dopoldne dobila precej boleče krče. Končno sem se pogreznila v globok miren spanec. Popoldne sem se počutila bolje. Čutila sem, da je moje telo prešlo čez krizo in da so se stvari obrnile v drugo smer. A kaj je z malim bitjecem? Tega si nisem zmogla odgovoriti, čeprav sem jasno čutila, da sem spet sama v svojem telesu. Kot bi se spet sprostil nek prej zasedeni prostor.

Konec je …

Zjutraj sem se pripravljala za odhod k zdravniku. Krvavitev je bila šibka in upanje je trdovratno spet zraslo. "Še na stranišče grem!" Tam pa …

Moj mrtvi otrok je zdrsnil skozi kanal nožnice. In z njim vse moje upanje in sanje o tem, kako bi lahko bilo. Nemočna sem obvisela možu okrog vratu.

Sledil je pregled, ugotovitev, da lahko grem domov in opozorilo, da če se mi krvavitev v nekaj dneh ne ustavi, moram nazaj na urgenco. Ni bilo treba iti. Telo se je k sreči samo vrnilo v "normalno" stanje.

Razmišljala sva, kam naj dava kepico tkiva, v katero je bilo ovito najino dete. Mož je v solzah izdavil skupno željo, da si želi vedeti, kje je zakopan njegov otrok. V bližnjem gozdu sva našla prostor zanj. Zdaj spi pod veliko bukvijo.

Najin otrok je zaživel v nama in bo tam ostal za vedno. Kot nekdo, ki sva ga močno vzljubila, pa ga žal nikoli nisva imela priložnosti spoznati.

Življenje se je spet utirilo. Starejša otroka, ki sta se zelo, zelo veselila prihoda mlajšega bratca ali sestrice, sta po otroško izjokala izgubo, potem pa se spet posvetila igri in veselju nad življenjem. Midva sva pred Bogom in njegovo voljo ostala nema, a zaradi boleče skupne preizkušnje še močneje povezana.

Česar nisva hotela slišati

Vsake toliko so naju zbodle pripombe sicer dobronamernih sorodnikov ali prijateljev, da sva še mlada, da bova že še imela kakšnega otroka, če ga bova le hotela, da imava vendar že dva vesela malčka in celo parček …

Vedno je zvenelo tako, kot da ni nič izgubljenega, kar se ne bi dalo tako ali drugače nadoknaditi. Bolelo je in še vedno boli. Najin otrok je zaživel v nama in bo tam ostal za vedno. Kot nekdo, ki sva ga močno vzljubila, pa ga žal nikoli nisva imela priložnosti spoznati.

Življenje najde pot naprej

Najina družina se je čez leto in pol navzven zares povečala. Ljudje so govorili, da smo dobili tretjega otroka. Midva pa sva vedela, da nama je bil darovan četrti otrok. Deklica. 

Foto: markerhunter.files.wordpress.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor