Tudi princ William je zaradi očetovstva postal mehkejši

Pa ne samo on. A lepo je, ko znane osebnosti iskreno spregovorijo o občutkih, ki se jim prebujajo ob starševstvu, in tako v ospredje javnosti postavijo vsem tako znane stvari …

Ko drobne družinske stvari postanejo novice

Spremljanje novic o mladi britanski kraljevi družini je na svojevrsten način zanimivo, ker imamo pogosto pred očmi čisto običajne primere (seveda zgolj pozitivne) tega, kar izkuša marsikatera mlada družina, le da je vanje usmerjene toliko več pozornosti javnosti.

Takšen je tudi nedavni primer, ko je princ William v video intervjuju 4. januarja izjavil, da je zaradi očetovstva postal veliko bolj čustven.

»Že ob majhnih stvareh lahko dobim v oči solze.«

Na vprašanje, ali ga je očetovstvo v čem spremenilo, odkar je oče dveh otrok, je princ William takole odgovoril:

»Sem veliko bolj čustven, kot sem bil. Ja, je kar malo čudno. Nikoli prej se mi ni dogajalo, da bi me stvari tako vznemirile ali zaskrbele, zdaj pa se mi lahko že ob majhnih rečeh – ja, to lahko čutim – začnejo v očeh nabirati solze.«

»Kot očeta me veliko bolj prizadenejo stvari, ki se dogajajo po svetu, ali karkoli drugega. Zato ker se sedaj bolj zavedam, kako dragoceno je življenje in to vse postavi v neko drugo perspektivo. Ko pomisliš na to, da ne bi videl odraščati svojih otrok …«           

Redko izrečeno, a dobro poznano

Gre za občutek, ki ga pozna veliko staršev, le redko pa je ubeseden in izrečen. Zato smo lahko veseli, da so mediji pograbili prinčevo izjavo in jo malce napihnili v naslove o tem, kako princ sedaj kot oče »več joče«.

A v resnici nas starševstvo mehča. Dela bolj občutljive in ranljive. Bolj dovzetne. Tudi bolj prestrašene. S starševstvom črna kronika dobi čisto nove razsežnosti, je bolj grozljiva. Podobe begunskih družin so bolj pretresljive. Novice o brezposelnosti bolj resne. Opozorila o hudih boleznih ali ugrabitvah otroka bolj zaskrbljujoče. Osebne zgodbe bolj žive … Pa čeprav vsega tega verjetno ne bi tako zlahka priznali. Včasih niti sebi.

Ampak, da, stvari nam pridejo bolj do živega. Ker si zlahka – če si to le dopustimo – v kateri koli vlogi predstavljamo svojo družino – sebe, svojega sozakonca, svoje otroke … In anonimne zgodbe dobijo obraze, se napolnijo s čustvi.

Življenje dobi drugačno vrednost

Občutek odgovornosti do teh malih bitij, ki jih želimo zaščititi, negovati in srečno pospremiti v življenje, pa tudi skrb za naše življenjske sopotnike, nas navdajajo s posebnim občutkom odgovornosti – do njih in do samih sebe. Zato življenje v resnici dobi drugačno, višjo vrednost.

Seveda se nam vse to zgodi le, če si to dopustimo. Če si dovolimo biti ranljivi, občutljivi, krhki, sočutni. Nekaterim pa se ob lastnih otrocih odpre preveč bolečih ran (iz lastnega otroštva), s katerimi se (še) ne zmorejo soočiti. Zato raje otopijo, otrdijo. In ne zmorejo čutiti ne sebe, ne sveta okrog sebe. Ker bi preveč bolelo.

So tudi pasti …

Starševska občutljivost pa skriva v sebi tudi kar nekaj pasti.

Ena od njih je past prevelikih strahov, občutka, da je svet poln nevarnosti in groženj.

Druga past je pretirana zaščitniškost, o kateri danes pričajo mnogi, ki delajo z otroki in se srečujejo s starši. Zaščitniškost, v kateri ne zmoremo več stvari videti takšnih, kot so, ko ne zmoremo več kritičnega pogleda na svoje otroke, nase, na svojo družino.

Še ena past je pretirano zapiranje v svoj svet – čeprav prva prioriteta in prvi fokus mora biti lastna družina, pa za nikogar ni dobro, če se vanjo povsem zapremo in smo brezbrižni in ravnodušni do dogajanja v svetu. Predvsem pa pasivni.

Boljša vizija sveta

Teh pasti je še veliko in vsi vsaj občasno zapademo vanje. A kljub temu lahko rečemo, da ima iskreno in globoko občutenje starševstva velik potencial, da naredi svet bolj sočuten, bolj mehak, bolj človeški.

Tudi zato bi morali mediji ter snovalci državnih in javnih politik večkrat v ospredje svojega zanimanja in delovanja postavljati družine: naše potrebe, naše želje, naše občutke, naša pričevanja, našo vizijo sveta.

To je vizija, v kateri vsak oče čuti z drugim očetom, vsaka mama joče z drugo mamo in se vsak otrok veseli z drugim otrokom. Vizija sveta, v kateri ni več nasprotnikov, sovražnikov, konkurentov – so samo matere, očetje, otroci, vnuki, dedki, babice, sestre, bratje … Ljudje, ki jih ima nekdo neskončno rad. In jim že zato ne moreš in nočeš storiti žalega. Zato pa z njimi ravnaš s skrbnostjo in spoštovanjem, kot bi bili tvoji. Ker se zavedaš, da so za nekoga neskončno dragoceni.

Ko bi le mogli svet in soljudi vedno videti in čutiti s svojimi materinskimi in očetovskimi očmi ter srci … 

Foto: skynews.com.au, todayonline.com