Svobodna spolnost nam je strla srce

Vir: Shutterstock

Preprosta ideja svobodne spolnosti z ločevanjem seksualnosti in cilja v odnosih, družini ter ljubezni ustvari miselnost večne zazankanosti: deluj po trenutnih nagibih, ne razmišljaj o prihodnosti in predvsem: ne odrasti!

Prikrita neprijetna lastnost svobode je, da postane sama sebi namen. Ameriški neokonzervativci so to ugotovili, ko so v imenu širjenja svobode začeli več vojn, kot so jih bili sposobni obvladati.

»Svobodna spolnost je oblika Iraka in Afganistana. Lahko je zmagati v bitki, toda ali lahko zmagamo v okupaciji? Pokaže se točno ta neprijetna posledica: svoboda se spremeni v cilj, ki je sam sebi namen, in postane nov temelj družbe, tako kot katerakoli druga ideološka vrednota,« razmišlja Brett Stevens na blogu amerika.org.

Posameznik, ujet v večnem najstništvu

V primeru svobodne spolnosti odsotnost omejitev pomeni, da ni nobenega cilja ali zorenja s časom. Ni nečesa, kar bi radi postali, ko odrastemo. Namesto tega posameznik ostane ujet v večnem najstništvu.

V primeru svobodne spolnosti odsotnost omejitev pomeni, da ni nobenega cilja ali zorenja s časom. Ni nečesa, kar bi radi postali, ko odrastemo. Namesto tega posameznik ostane ujet v večnem najstništvu.

Preprosta ideja svobodne spolnosti z ločevanjem seksualnosti in kakršnegakoli cilja v odnosih, družini in ljubezni posledično ustvari miselnost večne zazankanosti: deluj po trenutnih nagibih, sam za sebe. Ne razmišljaj o prihodnosti in ne spreminjaj se z odraščanjem.

»Vse, kar sem lahko pokazala, je bil moj zalezovalec«

V večno najstništvo ujetega odraslega opisuje Elizabeth Wurtzel, avtorica knjige Prozac Nation (1994):

»Vse mi je šlo narobe. Na koncu sem postala ranljiva na najslabši način v New Yorku, kajti moje življenje pri 44 letih ni bilo nič drugačno kot je bilo pri 24. Trmasto in ponosno, domišljavo in patetično sem zavračala odraslost. Ker se nisem nikoli poročila, se tudi nikoli nisem ločila, toda nikdar nisem imela občutka varnosti in uglajenosti: otrok, poročnega nakita – to izpolnjuje življenje. Obredi imajo svojo vlogo: življenju dajo pomen. Brez njih je posameznik stalno v bivanjski krizi. Če nimaš obveznosti družine, ki te spominja, kaj je na kocki, te bo spominjalo kaj drugega. Bila sem osamljena v praznem stanovanju in vse, kar sem lahko pokazala kot svoj življenjski dosežek, je bil moj trenutni zalezovalec.« (Elizabeth Wurtzel, New York Magazine, 6. januarja 2013)

Nadaljuje s podrobnimi opisi bežanja pred odgovornostjo na vseh področjih, vključno s spolnostjo. Nikoli ni načrtovala dolgoročnega srečnega odnosa, ampak priložnosti za eno noč trajajočo zabavo. Sčasoma je bilo ponudb vedno manj in s tem tudi zabave.

Enakost spolov kot zabloda

Posameznik, osredotočen zgolj nase, se je združil z ostalimi, ki so mu bili v tem podobni in zamenjal vse resnične cilje z »ne-bom-odrasel« in »ne-bom-jedel-zelenjave«.

Enakost spolov je zabloda, kajti enakost tako kot svoboda nista cilj, ampak odsotnost cilja. Tako kot sprejeti odločitev, da »ne bom« odrastel ali »ne bom« jedel zelenjave.

Feminizem govori o enakosti med moškimi in ženskami. Podobno oblikuje svoje zahteve večina današnjih družbenih gibanj, tudi če si medsebojno nasprotujejo. Kljub temu jo poudarjajo, ker je v skladu z govorico današnjega časa.

Od francoske revolucije do danes je ta govorica jezik popularnosti. Posameznik, osredotočen zgolj nase, se je združil z ostalimi, ki so mu bili v tem podobni in zamenjal vse resnične cilje z »ne-bom-odrasel« in »ne-bom-jedel-zelenjave«.

Podobno je z enakostjo med spoloma. Resnični cilj za moškega in žensko je ustvariti odnos, v katerem se dopolnjujeta in v katerem sta oba drug drugemu sveta in pomembna. To vsakemu od njiju podeljuje svojo vlogo, ki ima cilje izven spola samega po sebi.

Mlade je strah, da bi postali kot starši – zdolgočaseni deloholiki

Ostalo spominja na »ne-bom-odrastel«. Moderna družba temelji na ne-odraščanju, ker se boji imeti cilj. Ker je moderne mlade strah, da bi postali kot njihovi starši, ki so vztrajali v dolgočasnih službah, ki so jih sovražili, in zdržali v zakonskih zvezah, za katere so trdili, da jih zasužnjujejo, so se odločili, da se bodo vsemu skupaj zgolj izognili. Zato hodijo na zmenke in eno noč trajajoče avanture, toda naslednji večer gredo domov sami.

Bila sem osamljena v praznem stanovanju in vse, kar sem lahko pokazala kot svoj življenjski dosežek, je bil moj trenutni zalezovalec,« piše Elizabeth Wurtzel v svoji knjigi Prozac Nation.

Odsotnost nečesa ne more biti cilj

Spolna svoboda nam je uničila duše. Feminizem in seksualna osvoboditev sta bila samo ena izmed mnogih revolucionarnih gibanj, ki so ponazarjala francosko revolucijo v tem, da so zavrgla cilje in vrednote in jih zamenjala s kapricami posameznika.

Kar smo dobili, je praznina, v kateri lahko polnimo svoj ego, ki pa ne vodi nikamor. Razen v neskončno procesijo dni, ko vstanemo, odidemo na delo, se zabavamo z alkoholom in seksom ter naslednji dan isto ponovimo.

Tako kot ostala, niso pripeljala nikamor. To se je zgodilo zato, ker odsotnost nečesa ni cilj. Če že, spominja na gibanje, ki temelji na sovraštvu. Če se tvoj spol ne počuti enakega, se lahko vprašamo, ali je enakost nujna ali pa samo debatni trik. Najbolj običajno gre zgolj za poziranje.

Praznina, v kateri polnimo ego

Kar so ženske (in moški) izgubili, je občutek smisla življenja. Kar so dobili, je praznina, v kateri lahko polnijo svoj ego, ki pa ne vodi nikamor, razen v neskončno procesijo dni, ko vstanejo, odidejo na delo, se zabavajo z alkoholom in seksom ter naslednji dan isto ponovijo. To je še bolj brezdušna podoba človeka, kot je bila predhodna generacija njihovih deloholičnih staršev.

Namesto da si uničujemo duše z ne-cilji, bi se lahko nehali odrekati temu, kar nam omogočata narava in zdrava pamet: normalna življenja, v katerih odraščamo in se učimo. Rajši se odrecimo »revolucionarni« ideji, da so ne-cilji boljši od ciljev.

Prevod in priredba: N. K.