Stran z vozički! Otrok naj hodi peš

Zadnjič sem šel na sprehod z dvajsetmesečnim vnučkom. Brez vozička, saj fantič vendar že zna hoditi. A hoja po gozdu zanj ni bila tako enostavna: polna je korenin, kamenja, listja, klancov gor in dol, … skratka nepravilnosti, ki se jim morata nogi znati prilagoditi.

Foto: A. Č.

Večkrat je padel, se malo povaljal po tleh, nekaj jamral (klical mamo), prosil za pomoč pri pobiranju, a se je na koncu vendarle vedno pobral sam.

Med potjo je imel stalno polne roke dela s pobiranjem palic, kamenja, trganjem listkov, metanjem kamnov v potok, otipavanjem dreves. Opazil je, da so nekatere palice da pobrati, druge so še pritrjene na tla (korenine). Malo se je tudi jezil pri pobiranju korenin. Skratka, malček se je ves čas razvijal. Fizično in umsko, a danes se posvečam bolj fizičnemu.

Da je mali lahko premagoval »čudno« pot, so se mu sklepi, vezi in mišice preprosto prilagajali terenu in se ob tem razvijali. Trening veščine hoje pač. A trening je otroku treba omogočiti, četudi se nam, starim, kar dozdeva, da veščina hoje pride kar avtomatsko z leti. Zdi se nam, da če znaš hoditi v dnevni sobi, znaš hoditi povsod. Pa ni tako.

Se spomnim pred leti, ko je k nam na obisk prišla deklica iz mesta in se je želela igrati s hčerkama, pa deklica stara kakih deset let sploh ni znala hoditi po gozdu, sploh ni znala premagovati strmega terena, četudi je bila primerno obuta. Hčerkama, gozdnima »vilama« preprosto ni mogla slediti v igri. Nihče je še ni naučil hoditi po neravninah.

Otrok je lepo »fiksiran« v vozičku, premikamo ga s sebi lastno hitrostjo, vse imamo pod nadzorom. To je seveda »komot« za odraslega človeka. A kaj s tem naučimo otroka? Ali bolje, za katere izkušnje ga prikrajšamo?Opažam, da starši in seveda tudi stari starši, otroke, četudi že znajo hoditi, kar lepo vozijo z mega vozički. To je seveda »komot« za odraslega človeka. Otrok je lepo »fiksiran« v vozičku, premikamo ga s sebi lastno hitrostjo, vse imamo pod nadzorom. A kaj s tem naučimo otroka? Ali bolje, za katere izkušnje ga prikrajšamo?

Onemogočanje izkušnje treninga

Fizično ga že v rani mladosti prikrajšamo za dragoceno izkušnjo treninga, mu ne omogočimo razvoja gibalnega aparata, mu ne dovolimo nabiranja kondicije za fizične napore. Na nek način ga hendikepiramo in ga naredimo gibalno omejenega. Kasneje se pa čudimo, da noče z nami peš na izlete.

Onemogočanje pristnega stika

Otroku ne omogočimo pristnega stika z naravo. Otrok je v vozičku lahko samo opazovalec, ne pa aktivni udeleženec v dogodivščini. Stvari se ne more dotakniti, sploh ne tistih, ki bi jih on rad. Če ima srečo, mu pač mi postisnemo kaj v roko. Namesto, da bi zgrabil sam, da bi bil on aktiven, stvar dobi od nas. Namesto, da bi se potrudil, čaka, da bo dobil. Čutite razliko? S tem ga naučimo, da mu mora vsako stvar pač nekdo prinesti.

Onemogočanje izbire poti

Opazil sem, da se je fantič rad odločal, da gre po drugi poti kot jaz, da izbere – svetopisemsko rečeno – bolj tesno pot, velikokrat tudi bolj zahtevno, po kakšnem bregu. Če bi sedel v vozičku, bi jaz ves čas izbiral njegovo pot. In kaj bi mu s tem sporočal?

Onemogočanje pobiranja po padcih

Otrok v vozičku niti ne more pasti. Kar se nam zdi v redu, da se vendar ne poškoduje. Tudi sam ne bi rad, da bi se otrok poškodoval, seveda, a padci so del življenja. Tudi padce – sedaj imam v mislih fizične – je treba potrenirati. Pasti tako, da se, kolikor je možno dobro, ujameš, da si zavaruješ glavo, je pač treba znati. In konec koncev, treba si je priučiti, da se je po padcu treba pobrati in vstati. Kar je po mojem mnenju tudi dobra priprava za drugačne padce v življenju.

Česa sem se pa jaz naučil?

Pomena potrpežljivosti. Le-te imam premalo, morda lahko rečem, da je imamo odrasli na splošno premalo. Odtod verjetno želja odraslih po vožnji otrok z vozički, ki so, mimogrede, vedno bolj tehnološko dovršeni, a to naj bo druga tema. Preprosto se nam ne da potrpežljivo prenašati radovednosti otroka za – tako se mi je zdelo – prav vse palice na poti, za prav vse kamne, za prav vsa drevesa. Tudi sam imam težave s tem, a sem zdržal in treniral »mišice« potrpežljivosti. Hvala, vnuček, za trening!