V naši jezi se pogosto skriva strah

Foto: Shutterstock

Po tem, ko glasno in neprijazno povemo svoje, nas razžira krivda. Vemo, da z jezo škodimo sebi in otroku. Sklenemo, da se ne bomo več jezili. Napredka pa ni od nikoder.

Eden od vzrokov, da starši tako pogosto na vedenje otrok (glasno) odreagiramo z jezo, se namreč skriva – v strahu. In s tem, ko ta strah prepoznamo, lahko odpravimo vzrok, ki nas (vedno znova) privede do izbruha.

Skrbi in strahovi so sestavni del vzgoje

Strah je naš stalni spremljevalec, ko vzgajamo otroke (pa še dolgo po tem, ko so že samostojni). Neprestano se sprašujemo in premlevamo glede pravilnosti odločitev, ne da bi se tega pravzaprav dobro zavedali. In pogosto nas to privede do jeze.

Kako strah lahko vodi v jezo?

Vzemimo nekaj primerov razmišljanja staršev iz povsem vsakdanjega življenja. Gre za primere, ko otrok nekaj počne, zraven pa se pojavi navadno povsem neutemeljen strah starša, ki vodi v jezno reakcijo.

»Spet prosi za čokolado. Ko bo odrasel, se ne bo zdravo prehranjeval.«

»Tako hudoben je do svoje sestre. Kako se bo lepo vedel do svoje žene?«

»Nikoli ne posluša. Kako se bo prebil skozi šolo?«

»Tako je ukazovalna. Nihče je ne bo nikoli imel rad.«

»Vsi otroci poslušajo svoje starše. Kaj delam narobe?«

Konkreten primer: otrok tepe bratca

Kadar smo starši zaskrbljeni, čutimo, da moramo ukrepati. Hitro in učinkovito.

Poglejmo si podrobneje proces, ki ga izzove čisto navadno medbratsko ravsanje in strah, ki ga ob tem občutimo starši.

Vidimo, da otrok tepe svojega bratca. Rečemo mu, naj neha. On začne kričati, cepetati in nas porivati stran. V tem trenutku naše misli prevzame strah: V kakšno pošast se razvija ta otrok? Saj vendar ne more kar tepsti svojega brata? Moramo ukrepati, sicer se ne bo nikoli ničesar naučil. Kaj smo naredili narobe, da tepe svojega brata?

Če prepoznamo, da nas v jezo pogosto vodijo neutemeljeni strahovi, smo že korak ali dva bližje k mirnejšemu staršu.

Napad strahu na naše misli pa vodi v jezo. Logično, če dobro pomislimo. Kajti tovrstni strahovi rušijo racionalno razmišljanje. Na otroka postanemo jezni, toda ne z namenom, da bi popravili njegovo nesprejemljivo vedenje, temveč zato, da lahko pomirimo svoj strah. Kajti naša naloga je popraviti otrokovo neprimerno vedenje in ga naučiti, naj bo prijazen. Zato kričimo in podkupujemo in grozimo.

Težava pa je, da tovrstno mišljenje ignorira otrokove čustvene vzvode za to dejanje. Kajti on presneto dobro ve, da ne sme tepsti brata. Saj smo mu to že velikokrat povedali, kajne? To počne v trenutkih impulzivnosti, stresa, nemoči. Njegov bratec je vzel nekaj, kar je želel on in je pač reagiral na način kot zna: vzel je nazaj, kar mu pripada. Nesprejemljivo, seveda. Toda popolnoma primerno čustvenemu razvoju zdravega štiriletnika.

Odreagiral je pod vplivom čustev, tako kot mi. Čeprav ve, da ni sprejemljivo udariti, je udaril. Ve, da je naredil narobe, še preden mi to začnemo kričati nanj. Posledično se on počuti še bolj neljubljenega in nesprejetega. Je to tisto, kar ga v dani situaciji želimo naučiti?

Kako torej ostati mirni?

Otrok se hitreje pomiri, če ob njem sami ostanemo mirni. Kadar nas prevzame jeza, se osredotočimo na morebiten strah, ki je jezo izzval. Kaj je tisto, česar se bojimo? Katera (nerealna) predvidevanja in predstave so nas vodile do negativnih čustev in napihnjene reakcije?

Če prepoznamo, da nas v jezo pogosto vodijo neutemeljeni strahovi, smo že korak ali dva bližje k mirnejšemu staršu. Kajti naučimo se prepoznavati, da se svet ne podira zaradi otrokovega trenutnega vedenja. Posledično pa lahko na miren način otroka naučimo primernejšega vedenja. Kar je nedvomno učinkoviteje kot skozi jezo.