Štiri vrste vzgoje

Thumbnail

Starši smo si v svojih vzgojnih prijemih zelo različni. V enakih situacijah reagiramo zelo različno.

Glede na to, kdo ima kontrolo, kakšne metode uporabljamo in kako gledamo na otroka, pa bi se lahko razdelili nekako v štiri tipe.

 

AVTORITARNI (nasilna)
 AVTORITARNI (nenasilna)
 PERMISIVNI
 SOČUTNI (demokratična)
Kdo ima moč?
staršistaršiotrokvsi
Vrsta kontrole:kontrola s fizičnim in psihičnim nasiljem kontrola z materialnimi in čustvenimi dobrinami (pogojna ljubezen) ni kontrole samokontrola
Starševske metode:
pretepanje, ena po riti, grožnje, vpitje, poniževanja, obtoževanja, kritiziranje

nagrade: denar, privilegiji, priboljški, objemi, pohvale, pozornost

kazni: izguba privilegijev, posledice, ignoriranje, odmor, vzbujanje občutkov krivde

prošnje, podkupovanje, nerganje, popuščanje, pridiganje, samožrtvovanje, reševanje, zanemarjanje ni kaznovanja,brezpogojna ljubezen, dajanje zgleda, spodbujanje, zadovoljevanje potreb (ni isto kot želje!), prisluhniti čustvom, naravne posledice, skupno reševanje problemov, družinski sestanki
Ozračje doma:napeto, rigidno, morečeurejeno, doslednokaotično, nestanovitnosproščeno, urejeno, fleksibilno
Kaj se otrok nauči?slepe poslušnosti močnejšemu, nasilja, tekmovalnosti, laganja, nič samodisciplineposlušnosti, urejenosti, neodkritosti, tekmovalnosti, nič samodisciplinekako manipulirati z drugimi, nič samodisciplinesamodiscipline, odgovornosti, kako reševati probleme, spoštljivosti, sodelovanja
Kako se otrok počuti?jezen, sovražen, prestrašen, nemočen, nizka samopodobazamerljiv, jezen, nerazumljen, zmanipuliranzmeden, občutki krivde, negotovvesel, varen, samozavesten, ljubljen
Kaj se lahko zgodi v puberteti?otroci se upirajo, pobegnejo ali postanejo prestopniki (se tepejo, drogirajo itd), so nasilni do drugih, starši postanejo nemočniotroci se čustveno zaprejo vase, upirajo, iščejo drugje brezpogojno sprejetost, starši postanejo nemočniotroci so sebični, odvisni od drugih, zahtevni, neodgovorni, starši zamerijo otrokomljubezen in spoštovanje med starši in otroki, ni potrebe, da bi se otrok upiral ali zaprl vase

Tabela je povzeta po avtorici Alethi Solter. Pravi, da čistih tipov ni, vsi se verjetno tu pa tam znajdemo med avtoritarneži, permisivneži ali sočutneži. Vseeno pa je v nas en tip, ki prevlada.

 

To kar šteje, je naše osnovno prepričanje o tem, kaj otrok je in kaj potrebuje:

Avtoritarnež: Otrok potrebuje naš nadzor in nenehno usmerjanje.

Permisivnež: Otrok mora imeti vse kar si želi in kar mu lahko damo, ne sme biti nesrečen.

Sočutnež: Otrok potrebuje ljubezen, zaupanje in spoštovanje.

 

Sočutna vzgoja je moj izraz za stil vzgoje, ki ima sicer mnoga imena. V strokovnih krogih je bolj poznan kot demokratična vzgoja. Vendar ta izraz ni dober: v demokraciji so si vsi ljudje enaki, v družini pa so vsi člani enako pomembni in vredni, vendar pa odgovornost vseh ni enaka.

Izraz sočutna vzgoja sem izbrala, ker je bistvo tega stila, da ohranimo in negujemo z otrokom dober kontakt, ljubeč odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Začne se s smernicami povezovalnega starševstva in nadaljuje z vzgojo, ki temelji na pozitivni disciplini brez kaznovanja in nagrajevanja. Vendar sočutna vzgoja skriva v sebi tudi past: če samo opustite kaznovanje, boste postali permisivni in ne ljubeči.

Neprimerno vedenje ne morete kar ignorirati, ampak ustaviti in odkriti, kaj otrok potrebuje ali želi izraziti in mu pomagati, da to izrazi na spoštljiv način. Prav tako ga z reševanjem iz težav razvajate in ga ne učite odgovornosti.

In kar je za nas Slovence najtežje: če ne poznate svojih lastnih potreb in ne skrbite zase, potem tudi otroka težko vzgajate sočutno.

 

Pa še nekaj smernic, ki vas bodo ohranjale na poti sočutne vzgoje:

Ko vas prime, da bi ga (kaznovali, nadrli, mu eno primazali)…

• Vzemite zase time-out (če situacija dopušča), da se malce ohladite in zberete misli.

Ne tlačite čustev, povejte in pokažite kako se počutite in kaj potrebujete! (Toda pozor! Jeze se otrok lahko tudi ustraši. In pazite, da namesto izražanja ne očitate ali krivite druge za svoje počutje).

• Ste preobremenjeni ali zanemarjate sebe in svoje potrebe? Ne morete biti sočutni do otrok, če nimate razumevanja do sebe. Poskrbite zase!

• Svoje starševske napake otrokom priznajte in se zanje tudi opravičite.

 

Ko naredi kaj grdega, pa nočete kaznovati…

• Pokažite kako lahko popravi škodo.

Zavrtite film nazaj in izpeljite dogodek še enkrat, tokrat na prijazen način (npr. prepiri med bratci in sestricami).

Spodbujajte opravičilo, vendar ga ne zahtevajte.

 

Ko vas prime, da bi ga omejili, mu prepovedali…

• Storite to le, če ogroža življenje, moralo ali zdravje.

• Ponudite zamenjavo, če prestopa vaše meje.

• Pogajajte se, dogovarjajte, najdite rešitev sprejemljivo za vse.

 

Ko ne sodeluje…

Prosite, ne ukazujte. (Toda ne prosjačite!)

• Dajte mu malo časa.

Ponudite pomoč (Ti pomagam? Dajva, pospraviva skupaj!).

 

Ko bi dali nasvet, pomagali in učili, kako je prav …

• Pomagajte samo, če vas prosi za pomoč. Ali najprej vprašajte, če želi pomoč.

Pustite, da najde sam svojo pot, mogoče vas pa z ustvarjalnostjo še preseneti.

Zaupajte. Iz svojih težav se največkrat lahko rešijo čisto sami.

 

Kadar izraža čustva jeze, prizadetosti, žalosti …

Ne ignorirajte, bodite ob njem.

Dovolite, da se izrazi. Ne skušajte ga ustaviti, zamotiti, preprečiti jok samo zato ker vi to težko poslušate.

Pomislite kaj potrebuje, kaj s svojim vedenjem izraža.

• Če ste na javnem prostoru, se umaknite skupaj z otrokom.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. • “Pomagajte samo, če vas prosi za pomoč. Ali najprej vprašajte, če želi pomoč.”

    A to, po Vašem mnenju, velja tudi za odnose med otroki? Npr. če dveletni otrok izpuli igračo iz rok drugemu otroku? Meni se (pri tej starosti) zdi bolj naravno, da otroku razložiš, kako se počuti drugi otrok, ne pa da jima prepustiš odgovornost, da bosta že sama rešila nastal zaplet. Hvala za pojasnilo in zelo pregleden članek!

  2. ja, po zdravi pameti, je nekdo komentiral nekoč en moj članek.

    velja tudi tukaj.

    “ne pomagajte” sem mislila za situacije ko recimo otrok hoče sam obuti čevlje pa mu ne gre, ko hoče sam odpreti škatlo pa mu ne gre … izogibajmo se stavkom kot so: bom jaz, ti ne znaš! pustimo jim, da se malce sami mučijo s svojimi problemi: kar pa ne velja kadar je vmes nasilje!

    konflikti kot je tale pašejo v kategorijo “ko naredi kaj grdega”.

    rada bi povdarila, da je naša starševska vodstvena vloga in naloga ta, da [b]ne toleriramo nasilja [/b]in da ga preprečujemo (smo blizu in se vmešamo z: kaj bi rad?) če pa se že zgodi nasilje, pa smo takoj zraven in ponudimo najprej pomoč, da se malce ohladijo, potolažijo (razburjeni še odrasli ne razmišljamo dobro) … potem pa seveda točno to kar ste predlagali.

    z umirjanjem in točno tem kar ste rekli (kako se drugi počuti) lahko dosežemo, da tisti ki je igračo izpulil, igračo vrne in da jo drugi da prostovoljno (če jo hoče). prav nič pravični nismo, če bi igračo preprosto izpulili in vrnili nazaj prvotnemu lastniku.

  3. Jaz se zelo strinjam s sočutno vzgojo. Kar me pa moti pri vseh “opisih”, pa je pristranskost – vsi ostali tipi vzgoje so mimo, “moj” način je edini pravilni in vodi k zadovoljnemu, odgovornemu… najstniku in kasneje odraslemu.

    Sama mislim, da je stvar staršev, kateri tip vzgoje bodo ubrali – glede na trenutne potrebe, vedenje, zmožnosti. Verjamem, da v določenih primerih zaleže samo dovolj trda roka – kadar najstnik v šoli meče kosilo po jedilnici, nimamo kaj debatirat, ampak je treba ukrepat.

    1. Barbara v tem primeru kot si ga navedla, da najstnik meče hrano po tleh (gotovo nekaj sporoča s takim vedenjem), je potrebno debatirat…pa še kako, meni gre na živce, da je nekak mišljenje, da najstnike je treba pa na trdo prijet…oprosti, če bi bila vzgoja v mlajših letih “kvalitetnejša” do takih scen ne bi prihajalo…zato ko rešuješ kar si “zavozil” prej, ni treba na trdo, ampak z veliko mero potrpežljivosti, razumevanja, spoštovanja in predvsem sočutja…ne vem zakaj bi najstnik potreboval manj tega kot npr. triletnik

  4. Erazem se strinjam s teboj.
    En otrok, ki je bil sočutno vzgajan, ne bo razmetaval hrane po učilnici. Sem ob tistem dogodku razmišljala o najstnikih, ki jih poznam. Ja, poznam dve družini, ki sta vzgajali po načelih sočutne vzgoje, vsi otroci so zelo fejst (so zdaj v, ali pa že malo skozi puberteto) – seveda ga biksajo in so navihani, ampak imajo dobro mero občutka, kaj je OK in kaj ne.

    Se pa sprašujem kako postopat, ko je otrok enkrat že tam in že razmetava in se ne zna obnašat…

  5. omenjate mularijo, ki se je v šoli obmetavala s hrano. ja, tudi jaz sem brala na forumu debato na to temo in rada bi dala na to komentar.

    najprej: zakaj to delajo? kaotičnost, odsotnost kontrole in vzgojna nemoč šole (odsotnost vseh sestavin sočutne vzgoje:sodelovanja, da jih jemljete resno, upoštevate, verjamete vanje, pričakujete od njih najboljše) privedeta otroke, da postanejo neodgovorni.

    predlagate da se jih na trdo prime? kaj pa to pomeni? da jim daste ukor? bo romal v koš. pokličete starše? bodo arogantni, ali pa bodo mulca mogoče doma malo nazjali, potem pa bo spet isto … boste malce pridigali, grozili z ocenami, potem prosim skrijte svoj avto, ker vam bodo vrnili z obrestmi …

    kaj drugega avtoritarnega vam pa danes v šoli (na srečo) ne ostane več. kaj sicer predlagate? uvedemo telesno kaznovanje? zapore?

    no zdaj sem pa že jaz malo nesramna. in ko smo že pri zaporih: eno leto sem delala s prestopniki v vzgojnem zavodu. in to kar sem se naučila je, da so to otroci, ki so ne samo lačni, ampak sestradani pozornosti, ljubezni in tega, da jih nekdo jemlje resno in obravnava resno. da verjame vanje in jim omogoči, da so tudi oni uspešni.

    in zopet: pozor! imeti rad ne pomeni, da si permisiven. če si permisiven s tako mularijo, bodo pometali s tabo in se delali norca. če si avtoritativen, to poznajo, ti bodo zamerili … in vrnili.

    v prešnjem stoletju smo med odraslimi ukinili diktaturo in uvedli demokracijo. prišel je čas, da tudi odnose z otroki postavimo na nove temelje.

    nekdo je omenil, da je samo po moje “pravo” … tudi v prehrani točno vemo kaj je “zdrava hrana”, ne bom vam pa podajala jedilnikov za vsak dan, ker vsak kuha po svoje. to pa še ne pomeni, da nimamo istega pogleda na to, kaj je in kaj ni zdravo. odgovornost pa je seveda vaša. samo ne prepričujte me, da je čips zdrava prehrana!

    nič ni “zdravega” v represiji in kaznovanju. njeni časi so mimo. nasilje vedno rodi nasilje.

    ko se otroci zelo grdo vedejo, moramo še bolj vztrajati s tem, da jih jemljemo resno, se ne pustimo teptati in iščemo nove, boljše načine komuniciranja.

    in mimogrede: zvaliti krivdo na starše je znak nemoči (permisije). za dogajanje v šoli smo odgovorni šolniki sami. valiti krivdo na starše je tako, kot bi jaz rekla mojemu možu: sori, so me narobe vzgojili, ni pomoči, taka sem … za svoja ravnanja v odraslosti ne krivite svojih staršev, zanje ste odgovorni popolnoma sami. in da ne bo pomote: celo življenje se učimo in delamo napake. motiti se je človeško … kritizirati, valiti krivdo na druge in pljuvati po ljudeh pa je … recimo lepo: neproduktivno. … no bolj kontraproduktivno. zabije v tla!

    kaj več pa v prispevku o sočutni vzgoji v šoli … upam da se ga bom spravila napisat.

  6. celo življenje se učimo in delamo napake. motiti se je človeško … kritizirati, valiti krivdo na druge in pljuvati po ljudeh pa je … recimo lepo: neproduktivno. … no bolj kontraproduktivno. zabije v tla!

    kaj več pa v prispevku o sočutni vzgoji v šoli … upam da se ga bom spravila napisat.

    … :huh: … spet sem bla predolga. 🙂

  7. Anonimnež – koliko izkušenj imaš z enim ali drugim pristopom, da lahko to trdiš? Članke namreč, kot vidim, piše avtorica z izkušnjami, znanjem in prakso in se mi zdi malo nesramno, da nekdo osebi, ki ima toliko znanja in izkušenj iz katerih direktno pove primere, rezultate… reče, da živi v oblakih…

  8. Brko, anonimneži in podobni… vi zagotovo niste bili deležni sočutne vzgoje, ker če bi jo bili, bi znali biti vsaj spoštljivi…

  9. Vse, kar sem jaz hotela povedati je to, da me do neke mere “motijo” vzgojni modeli, ki so absolutno najboljši. Če berem recimo trideset let stare knjige o vzgoji, zelo dobro utemeljijo, zakaj je recimo pomembno, da je “otrok pod kontrolo, da uboga na gib oči in da je tiho”. Starši, ki so takrat tako vzgajali, so tako vzgajali zaradi diktature literature in vzgojnih modelov, pa tudi zato, ker so res verjeli, da je tako prav.

    Zdaj je prevladujoč model vzgoje sočutna vzgoja – super, se strinjam z načeli, smernicami in vsem. Ampak kljub temu, da je morda najboljše, kar smo do zdaj doumeli, bo morda čez nekaj desetletij na voljo še boljši model. Potem bo v takih razpredelnicah spet nekaj “starih” načinov in en “nov”, perfekten in oh in sploh…

    Želela bi vedeti tudi, do kje je ta model dober in kje je slab, to je vse…

  10. U kaka debata 🙂 Ker je preveč vse debate se bom naslonil le na Barbaro.

    Na iskreni.net je res prevladujoča sočutna vzgoja, kar pa še zdaleč ne pomeni, da velja to statistično za Slovenijo. Nekje sem zasledil, da se le ta uporablja v le nekaj % tako, da zelo težko govorimo o generaciji, ki bi jo bila deležna.

    Pogovarjal sem se z mamico 4 otrok, sicer poljakinjo živečo v New Yorku, ki me je šokirala z sijajnim odnosom do otroka, ki je ves čas bil z njo… veliko tudi z trakom privezan nanjo in sem jo seveda takoj vprašal, če pozna termin attachment parenting, pa se ji je kar zasmejalo. Bojda je tu bolj razširejno in bomo lahko čez čas dobili tudi analize starejših generacij (poročenih 🙂 ).

    Če vse prijeme pustimo pri miru pa poslušamo samo svojo vest, kaj bi naredili?

    Moje mnenje je, da smo že tako “zabluzeni” od sto in ene metode, da dejansko potrebujemo članke kot je tale, da nam pokaže tudi drugo pot.

  11. Jaz mislim, da je preveč vseh “najboljših” vzgojnih metod. Vsak zagovarja svojo in vsaka je oh in sploh. Starši naj razmišljajo z zdravo pametjo, čim manj berejo članke in knjige in bodo največ dobrega naredili.

  12. Točno to.

    Problem je, ker se je težko ognit vsem vplivom, potem pa izgubiš sam stik sam seboj. Meni je fino, da sem šla na šolo za starše pri iskreni.

    Zdaj mi je jasno dvoje: Ko sem umirjena, odreagiram tako, kot čutim; ko sem nemirna, pa bi morala ravno obratno (ker takrat bi samo pripeljala eno, pa basta).

    Me pač stane manj energije, če otroku razložim zakaj nečesa ne sme, mu dam alternativo, mu dam možnost izbire (med dvema drugima možnostima)… (in tako dosežem svoje), kot da avtomatično rečem ne in se mi dete po tleh meče. Če pa tega ni treba!

    Vse, kar bi morali ti članki doseči je, da bi v nas zbudili razmišljanje o vzgoji. Ker kdor razmišlja, se mu preprosto ne zdi OK, da otroka udari, kaznuje, zapre v sobo (kjer dobi otrok skoraj histerični napad – pa četudi pri belem dnevu)… da ne govorim o “raufkamri”, ki je bila pri nas doma strah trepet otroka, ki ga je malo preveč biksal… (pa je samo sestra enkrat dejansko šla notri za kratek čas).

    Po ZKPju (zdrava kmečka pamet) in lastnih občutkih, pa bomo meli zlate otroke. Posral ga bomo pa v vsakem primeru 🙂

  13. Čisto eno mičkeno vprašanje, Alenka, praviš, da pišeš sestavek o sočutni vzgoji v šoli. Rada bi kakšen link ali literaturo v tej smeri. Hvala.

  14. o dobri šoli je veliko napisanega v okviru “teorije izbire” ali realitetne terapije. ta psihoterapevtska smer je tudi kar dobro poznana v naših slovenskih šolah, mnogo šolnikov je šlo skozi kak seminar ali izobraževanje.

    literatura pa je:

    w glasser: učitelj v dobri šoli
    w. glasser: vsak učnec je lahko uspešen
    j. bluestein: disciplina 21. stoletja
    t. gordon: trening večje učinkovitosti za učitelje

    pa malo bolj lahkotne (pa zelo uporabne):
    p. good: in mulc si bo pomagal
    p. good: pravica do sreče

    pa za male otroke:
    a. sullo: učite jih sreče

    potem pa je še ena o restituciji (te nimam, pa ne vem točnega avtorja in naslova)

    če pa se najde ta literatura tudi v knjižnjicah pa ne vem, zagotovo pa jo
    imajo večinoma vse šole (mnoge samo v kabinetih od svetovalne službe).

    na internetu pa nisem še nič brskala, bi pa mogoče se kaj našlo če vtipkaš: restitucija in mediacija, medvrstniška mediacija …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja