Stik staršev in otroka

Ponedeljek, 31. marec 2014, 5:00
Image
dojenje05
Decembra je bila hčerka stara sedem let in še vedno, ko zagleda moje gole dojke, zavriska od veselja, se stisne k njim, jim daje ljubkovalna imena (moje dojkice …) in včasih posesa tudi eno od bradavic.

Včasih sem ob tem sproščena, včasih pa nestrpna in ji strogo omejim čas. Ali ni že dovolj, se včasih sprašujem?

Vendar pa mi življenje samo vedno znova daje potrditev, da delam prav.  Da je edino pomembno to, kar čuti hčerka, in to, kar čutim sama. Namreč, vsake toliko časa jo vprašam, kaj ji pomenijo dojke, stiskanje k njim, in vedno je odgovor enak: »Mami, tako te najbolj čutim.«

Tudi zjutraj, preden gre v šolo (letos je prvošolka), se vedno kakšnih 15 minut (včasih več, včasih manj) stiskava v postelji, skoraj vedno pa me tudi prosi, da dam eno dojko iz pižame in se za nekaj minut tesno privije k njej.

Prvobitna ljudstva (Indijanci, Aborigini, Afričani, azijska ljudstva …) me že od nekdaj zelo privlačijo. Njihov način življenja, tesno povezan z naravo, in spoštljivostjo do vsega in vseh. Privlači me tudi njihov odnos do otrok, tesna povezanost ne samo dojenčka, temveč tudi malčkov z enim od članov družine. Otroci pravzaprav nikoli niso sami, vedno v enem od varnih naročji. Mame, tete, babice, sestre ali druge varne osebe.

Ob rojstvu hčerke se mi je možnost, da jo imam vseskozi v naročju, ponudila kar sama, ne da bi se za to sploh odločila. Ko je bila hčerka stara mesec dni, sem namreč dobila mastitis in od takrat naprej hčerka ni več želela spati sama. Niti podnevi se ni več dobro počutila (kar je seveda izrazila z jokom), če ni bila vseskozi ali v mojem ali moževem naročju.

Ponoči je hčerka tako sprva spala pri meni, vendar pa, ker je bilo to zame izjemno naporno in sem spala zelo malo, je "v akcijo stopil mož". Hčerka je tako vsako noč spala na moževih prsih/trebuhu. Ko se je ponoči zbudila, jo je mož prinesel k meni, da sem jo enostavno podojila, nato pa sta odšla nazaj na kavč (spal je namreč v dnevni sobi na kavču, saj mu je le-ta omogočal takšno pozicijo telesa, da je lahko sam dobro spal). Seveda pa je hčerko prinesel večkrat na noč.

Hčerka se je namreč izjemno pogosto dojila, včasih tudi na uro, včasih pa sem jo dojila tudi po uro ali več hkrati, saj se je podojila, pa zaspala, pa spet podojila, pa spet zaspala. Poskušala sem resnično slediti njenemu ritmu, njenim potrebam, čeprav je bilo izjemno težko in naporno.

Včasih sem pri dojenju kar kričala v sebi, pa tudi navzven, včasih so tekle solze, včasih bi jo kar nekam zabrisala. Namreč vse do tretjega/četrtega meseca starosti sem imela vseskozi zatrdline v dojkah in posledično pogosto tudi precej hude bolečine ob dojenju. Hčerka je namreč drobne konstitucije in še danes je velikokrat, a majhne količine hrane.

Hvala Bogu sem imela izjemno podporo v možu, ki me je dejansko 100% podpiral, prav tako pa sva imela oba podporo družinske terapevtke  (strokovnjakinje s področja starševstva, družine in odnosov ter mamice dveh otrok), ki je verjela, da je to, da imava hčerko vseskozi v naročju, edino pravilno (čeprav nama bodo vsi govorili, da to ni res), prav tako pa tudi, da dejansko sledim/slediva tistemu, kar hčerka potrebuje.

Mož je, ne samo da je verjel vame, me čustveno podpiral in ponoči spal s hčerko na trebuhu, tudi takoj, ko je prišel domov iz službe, malčico vzel v svoje naročje in mi omogočil, da sem se vsaj malo spočila.

V teh prvih mesecih je vsak dan zvečer skuhal še nekaj zame za naslednji dan, saj sem jaz s hčerko v naročju težko še kuhala. Prav tako je v tistem času naredil tudi veliko ostalih gospodinjskih opravil (jaz sem si namreč morala tudi pred vsakim dojenjem z vročo vodo masirati dojke, po dojenju pa izstiskati mleko), včasih pa sva poiskala tudi pomoč. Res pa je, da sva bila oba pogosto povsem fizično in psihično izčrpana.

Prav tako je res, da sva pri bližnjih, tistih redkih, ki sva jim povedala, kako delava s hčerko, pogosto naletela na "čudne poglede", neodobravanje ali pa celo nasprotovanje. Pri spanju hčerke najprej pri meni, kasneje pa na moževih prsih, so bili moji najbližji zgroženi, češ da jo bova zadušila, tesna prijateljica pa je na primer rekla, da jo morava čim prej dati nazaj v posteljico, ker drugače sploh ne bo več hotela spati sama. No, hčerka je pri starosti 5 mesecev in pol začela spontano najprej podnevi, kmalu zatem pa še ponoči spati sama.

Hkrati pa sem ob svoji izkušnji dojenja zaznala, da matere pogosto nimajo podpore v tem, da dojijo vedno, ko si otrok zaželi, bodisi zaradi lakote, bodisi zato, da se umiri, potolaži ali samo, ker se ob mami počuti varno. Neka druga prijateljica mi je namreč ob tem, ko sem ji povedala, da hčerko ogromno dojim (nikoli ni imela dude), da vedno zaspi na dojki, da jo dojim včasih s presledki tudi po uro ali več, povedala, da so njej najbližji rekli, ko je dojila več kot 20 minut, da je to nenormalno, da nekaj ni v redu in da je povsem nesprejemljivo, da dete zaspi na dojki.

Spremljanje otroka v svet

Tudi kasneje v življenju sva poskušala hčerki omogočiti varnost, ki jo je potrebovala. Pri vstopu v vrtec pri 3 letih in pol se je hčerka izjemno težko zjutraj poslovila od naju. Sicer sva bila prvi teden z njo v vrtcu in to vseskozi. Ni želela, da ostaneva v zadnjih dneh samo kakšno uro (kot so predlagali v vrtcu), ampak je želela, da sva ves čas z njo (eden od naju). Temu so v vrtcu sicer nasprotovali in naju "skušali poslati" domov, vendar sva vztrajala in jim pojasnila, da želiva hčerki samo dati tisto, kar res potrebuje.

Prav tako sva bila v prvem in drugem mesecu vrtca s hčerko pogosto zjutraj še kakšne pol ure, uro v slačilnici, včasih tudi v igralnici, ker sva čutila njeno hudo stisko (ki jo je izražala tako z besedami kot jokom), ko je vstopala v novo okolje. Ostajala sva z njo, kljub temu da so bili v vrtcu prepričani, da jo morava hitro "oddati" in oditi. Nisva popustila, čeprav so nama med drugim prinesli celo članek psihologa, ki naj bi to stališče potrjeval. Hvala Bogu je to nalogo prevzel mož, tako da sem bila jaz pri tem razbremenjena.

Hčerka je bila po tej jutranji stiski, ki jo je v celoti predelala z nama, kasneje v vrtcu sproščena, zadovoljna, hitro je navezala stike in se lepo vključila v dogajanje v skupini. Rada pa je prevzemala tudi odgovornosti. Zanimiv pa je bil tudi odziv vzgojiteljice, ki je bila presenečena nad zrelostjo hčerke.

Tudi ob vstopu v osnovno šolo je hčerka želela, da sva zjutraj še nekaj časa z njo v šoli. Tako sva vedno ali jaz ali mož (tisti, ki jo je pač peljal v šolo) ostala z njo v jutranjem krogu. Toliko časa, da je sama rekla: »Mami/oči, zdaj pa pojdi.« Sicer sva bila v šoli prijetno presenečena, saj je vzgojiteljica že prvi dan povsem sproščeno povedala, da ni nobenega problema, če ostaneva z njo. Res pa je tudi, da so nama po 10 dneh rekli, da sedaj pa bi bilo mogoče že  dovolj. Mož, ki je bil tisti dan z njo, je rekel, da bomo z njo še do konca tedna, potem pa bo najverjetneje že lahko ostala sama. In res se je zgodilo tako.

Ob vsem tem je mogoče najbolj zanimivo to, da iz zunanjega sveta (šola, športne dejavnosti, starši njenih prijateljev, kjer včasih prespi) vedno znova dobiva informacijo, kako samostojna je hčerka. Delovna in odgovorna. Krasna deklica.

To nama daje potrditev, da je prav, da greva po najini poti naprej. Da ji prisluhneva, da jo poskušava čutiti v njenih najglobljih potrebah in ji s tem omogočiti, da se počuti varno, sprejeto in ljubljeno.  

Hkrati pa hčerkino spremljanje v svet tudi nama omogoča premagovanje lastnih strahov in negotovosti

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

januar - april 2020

Novo mesto, Ljubljana, Celje, Koper,
Kobarid