Ste kdaj vprašali otroka, kako si predstavlja svoje rojstvo?

Vir: Shutterstock

Otroške glavice so neverjetne. Njihova domišljija ne pozna meja in nas včasih lahko prav pošteno nasmeji. Ste kdaj otroke spodbudili, naj vam povejo zgodbo o svojem rojstvu? Zagotovo neprecenljivo.

Vsako leto, ko kateri od najinih otrok praznuje, se prej ali slej nagnetemo skupaj in tekom dneva gotovo pade prošnja: »Mami, ati, povejta, kako sem se rodila!«

Ker je to naša navada že lep čas, otroci vedo, da bova starša povedala, kako poseben je bil dan, ko je prijokal/a na svet. Kljub temu vsako leto poveva isto zgodbo, morda zamenjava kakšen detajl ali se spomniva kakšne dodatne podrobnosti, se tega vsako leto znova veseli prav vsak najin otrok.

Otroške oči vidijo drugače

Bili sva zleknjeni na kavču in ni bil njen rojstnti dan. A si je petletna hči vseeno zaželela slišati zgodbo o svojem rojstvu. Malo za hec, malo za res sem ji predlagala: »Pa mi jo tokrat povej ti.« Takoj je bila za. Udobno sva se namestili in je začela:

»Pred tisoč leti sta živela mami in ati. In sta se glihkar zbudila. Šla sta lulat in se potem usedla. Spomnila sta se, da ima mami velik trebuh. In sta se pogovarjala, kako bo otroku ime. Če bo punčka, sta rekla, bo Julija. To je rekel ati. Ampak mami je želela kratko ime, zato je rekla naj bo Mia. In tako je bilo.

Potem sta rekla, da morata v porodnišnico. Rekla sta, o, dojenček prihaja. Ati je vzel samo še vodo in sendvič, če bo slučajno lačen in žejen, in sta odbrzela. Potem sta prišla. In nekega večera je dojenček padel ven.

To je bilo vse res. Potem sta poklicala prijatelje in vsemu svetu povedala, da se je rodil tak luškan dojenček. Prav cartkan je bil. Imel je čisto malo las, za zobke pa ne vem. Potem sta se ati in mami usedla in ati je dojenčku prebral pravljico. In ta dojenček sem bila jaz.«

Zbiranje lepih spominov je dragoceno

Oh, takle porod bi ponovila pa vsak dan, si mislim. In se veselo smejim ob vseh detajlih, ki jih je hčerkina domišljija napletla.

Pred nekaj časa sem se odločila, da lepe spomine začnem pisati. Prehitro mi uidejo. Ali pa se spomnim zgolj izsekov.

Dolgi večeri, ko smo doma, na toplem, so lepa priložnost za spodbujanje medsebojnega pripovedovanja. Zgodb iz mladosti, zgodb otrokovih dosežkov, obujanje trenutkov, ki so bili dragoceni.

Njihova vrednost ni le v tistem trenutku, ko si jih pripovedujemo, ampak so dragoceni na dolgi rok. Ob poslušanju ali pripovedovanju spominov otrok pridobiva pozitivno samopodobo. Če te spomine še zapišemo (in mu jih morda v najstniških letih izročimo), pa smo mu podarili čudovito darilo.

Če zgodbo pripoveduje otrok sam, pa je to najodličnejši način, da spoznavamo, kaj se mu mota v mali glavici, kako razmišlja, kako vidi samega sebe.

In kaj je dragocenejšega kot spoznavanje svojega bližnjega skozi njegove oči?