Sprehod v njegovem tempu

Odločila sem se, da se podam na veliko pustolovščino. Namera je res drzna in nisem prepričana, da mi bo uspelo. A počasi treniram in prvi uspehi se kažejo …

Odločila sem se, da nekega dne poskusim iti na sprehod z 2-letnikom v njegovem tempu in v skladu z njegovimi zanimanji. Vsaj eno uro.

Se vam zdi, da se samo šalim? In da je naloga v resnici dokaj preprosta?

Ne, ni!

Če ne verjamete, zares poskusite sami (brez goljufanja!). Če te možnosti nimate, pa sedite na klop v najbližjem parku ali ob sprehajalni poti in opazujte … Opazujte starše z majhnimi otroki, kako se sprehajajo. Opazujte njihov tempo. Opazujte, koliko so v stiku s svetom okrog sebe, opazujte, koliko opazijo in koliko se znajo zaustaviti. Opazujte, koliko prisluhnejo in sledijo tempu in zanimanjem otrok.

Ste videli, kako slabo nam gre? Starši naravnost drvimo naprej (otroci pa capljajo za nami ali divjajo pred nami, kaj pa hočejo)! In otroci sprehodov ne marajo prav posebej, saj se jim zdijo dolgočasni. Pa niso, le starši smo takšne naredili! (Stari starši tu veliko bolje obvladajo zadevo.)

Svet na kolesih

Najpogostejši je prizor mame (včasih tudi okčka), ki energično potiska voziček pred sabo. Morda se pripravlja na maraton, tek žensk ali kaj podobnega, ne vem, dejstvo pa je, da malemu v vozičku svet kar polzi okrog oči. Zraku se je res nadihal, ulovil nekaj sončnih žarkov, obvozil vsaj kak kilometer in z mamo opravil kup opravkov, a grem stavit, da bi – če bi le smel – hotel svet spoznavati na povsem drugačen način in veliko počasneje.

Svet, ki drvi pred otrokovimi očmi …

Potem pa se otroku kar naenkrat zgodi prehod iz vozička na poganjalčka/kolo/rolerje. In spet drvi naprej – tokrat sicer z lastnim pogonom, tempo pa ostaja isti. Ne prirojeni, ampak edini poznani. Svet mu spet drvi mimo oči, starše ne le dohaja, ampak celo prehiteva, obvozi veliiik krog in je hitro spet na cilju doma. Lačen in utrujen! Zmagovalec!

Če otrok že ni na (kakršnem koli) kolesnem pogonu, pa običajno caplja nekje ob starših, ki ga malce vlečemo – z roko ali z besedo. »Pridi, pridi! Daj, pohiti malo! Zaostajaš! Glej, kje smo že! Pusti, zdaj tisto tam! Naprej moramo!«

Sprehod po njegovo

Imajo otroci, ki danes hodijo z nami po svetu, sploh kdaj priložnost, da bi bili to, kar so? Rojeni raziskovalci, ki seveda za svoje početje potrebujejo čas in mir. Potrebujejo starše, ki znajo obstati in opazovati, po potrebi sodelovati in se čuditi ter se z njimi veseliti odkritega.Če bi bilo po njegovo, bi se ustavil na vsakem vogalu in malce raziskal. Vmes bi zavil malce desno in malce levo. Kjer bi bilo karkoli zanimivega, bi obstal in opazoval. Če bi bilo potrebno, bi šel tudi malce nazaj. In potem hitro naprej – do prve zanimive stvari, kjer bi se spet ustavil. In si vzel čas. In opazoval. In potipal, pomešal, preložil, nabral, vrgel, utrgal, raztegnil, pomečkal, razmazal, potegnil, pohodil, brcnil, podrsal, preskočil … In srkal vase. Se učil. Užival. Nekaj ustvaril. Se poigral. In preprosto bil to, kar je – zvedav otrok.    

Imajo otroci, ki danes hodijo z nami po svetu, sploh kdaj priložnost, da bi bili to, kar so? Rojeni raziskovalci, ki seveda za svoje početje potrebujejo čas in mir. Potrebujejo starše, ki znajo obstati in opazovati, po potrebi sodelovati in se čuditi ter se z njimi veseliti odkritega. Potrebujejo starše, ki prepoznajo njihova zanimanja in so pripravljeni potrpežljivo odgovarjati na pravkar prebujena vprašanja. Starše, ki jim je v veselje odkrivati in razlagati svet.

Tako težko nam je …

In kako nam je to danes težko. Ker nimamo časa. Ker nimamo obstanka. Ker nas nekje čaka nekaj pomembnejšega. Ker smo si zadali, da prehodimo toliko in toliko. Ker moramo doseči nek cilj poti. Ker nas zebe. Ker pripeka sonce. Ker se dolgočasimo (če zraven ne tipkamo po svojem telefonu) …

Ker smo pozabili, kako je biti otrok in kako zanimiv je lahko svet v zelo drobnih stvareh. Morda nam je celo nerodno pred drugimi mimoidočimi in nočemo izpasti kot čudni brezdelnež ali firbec, ki kar stoji sredi ulice in bulji v sosedovo ograjo, s katere se tako lepo lušči barva (kar zbudi mnoga otroška vprašanja). Še huje – kot čudak, ki z otroki 10 minut samo opazuje, kako sosed popravlja prikolico. Ali pa čudak, ki se že 20 minut ni premaknil s tistega mostička (samo stran zamenja vsakih 5 minut).

Otrok nam ponuja in odpira povsem nove poglede na svet

Kdor se danes še zna čuditi običajnemu, je pač čudak.

A moram priznati, da včasih v tem čudaštvu uživam, če le uspem premagati zadrego in tisti notranji impulz, ki me (včasih brez pravega razloga) žene naprej. Ne morete si misliti, kako zanimivo je, ko delavci z gradbišča z nekakšnim posebnim žerjavom na tovornjak prestavijo cel bivalni kontejner. Vse skupaj sicer traja skoraj pol ure, zato ne smeš prehitro obupati. Sama verjetno bi, samo kaj ko so trije pari otroških oči z odprtimi usti strmeli v to dogajanje in ni bilo druge, kot da vztrajam z njimi. Koliko komentarjev, vprašanj in ugibanj, kaj se bo sedaj zgodilo. Koliko otroškega učenja, ki pa ga žal ne znamo kot tako ovrednotiti. Praktičen pouk fizike, mehanike, strojništva …

Ne morete si misliti, kako zabavno je, ko z roba mostička puliš drobce mahu in ga mečeš v vodne valove pod sabo. Ali opazuješ, kako na vodi plava in se topi sneg. Pa koliko novih stvari odkrije človek v ulici, skozi katero je prej hodil že leta in leta! V njej se odpre cel nov svet. Kam sploh vodijo luknje pod cestnim robnikom? Kakšen svet je tam spodaj? Pa cel kup vran na strehi vrtca! Kako čudno se oglašajo … Kje neki spijo? Potem se tu in tam pojavi kak zaklad, ki odpre celo obširno temo – recimo čebelnjak ob poti ali pa raca, ki si sploh ne zmoči perja. »Mama, zakaj?«

Ob tem morda celo srečate in spoznate še kakega soseda, ki vas je prej le hladno pozdravljal. Otroci odpirajo vrata in srca. Da o izzivih, ki jih ponuja narava, sploh ne govorimo.

Česa jim najbolj manjka?

Seveda je včasih pomembno imeti tudi jasen (in ambiciozen) cilj poti – vsi skupaj potrebujemo izkušnjo vztrajne hoje, truda, premagovanja poti. Tudi ko že bolijo noge, ko se nam ne da več, ko postane malce dolgočasno.

In seveda je potrebno, da se otroci naučijo tudi prilagajanja tempu drugih – včasih pohiteti, včasih počakati. Pustiti tisto zanimivo stvar ob poti, ker je pomembneje biti skupaj in priti na cilj.

Ne potrebujemo pa tega vedno. In danes se mi zdi, da otrokom zelo manjka izkušnja učenja in spoznavanja sveta v njihovem lastnem tempu, v skladu z lastnimi zanimanji in s spontano, nebrzdano radovednostjo. In manjka jim sposobnost opazovanja, ki na široko odpira vrata vsakršnemu učenju.    

Kam bo zavil in kje se bo zaustavil, če mu damo prosto pot?

Otroci gredo v šolo takrat, ko so dovolj stari, in ne takrat, ko so za to zares zreli in pripravljeni in ko si tega najbolj želijo. Učijo se v skladu s šolskim učnim načrtom in ne v skladu z lastnimi zanimanji in v svojem lastnem tempu. Odgovorov dobijo le toliko, kot je za to namenjenega časa in prostora. Potem sledi nekaj drugega. Kar jih morda trenutno sploh (še) ne zanima. Večina učenja se dogaja v nekem od zunaj diktiranem tempu.

Igra po njihovih pravilih

Jim ne bi vsaj mi, starši, omogočili tisto najbolj naravno, prvinsko izkušnjo učenja? Na način, da jim vsaj takrat, ko smo skupaj z njimi zunaj v svetu, omogočimo svobodno raziskovanje sveta. Ne potrebujemo veliko – zgolj preprost sprehod. A po otroških pravilih! Da jim damo potrebni čas, mir in odgovore, ko jih želijo. Da ne drvimo naprej. Da smo sposobni zgolj potrpežljivo biti poleg. Da osvojimo umetnost sprehajanja. Brez nadležnih misli, ki nas ženejo naprej in nam zapirajo oči za neverjetno zanimivi svet okrog nas, otrokom pa odvzemajo prvovrstno priložnost za učenje.

Morda mi do konca letošnjega postnega časa uspe dovolj natrenirati, da bom zmogla enourni sprehod z 2-letnikom v njegovem tempu in v njegovih smereh. Verjamem, da bo koristno za oba. Prav zanima me, kaj bova tokrat zanimivega odkrila. In kje bova končala. Cilj pa mi je že zdaj poznan – to je zgolj sprehod z njim.

Luža – najboljše igralo na najboljšem igrišču!
In priložnost za postanek na poti … v prav vsaki luži posebej.

Foto: amandapair.com, theguardian.com, crafthubs.com, alltheprettythings