Spomini na pričakovanje otrok

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 9. april 2008, 1:27
Image

Nekaj spominov iz časov, ko sva pričakovala najine tri otroke ... Nekaj jih je starih že več kot sedem let, nekaj jih bo starih šest let, nekaj pa tam okoli enega leta.

Če gledam nazaj, se lahko čudim enkratnosti in neponovljivosti doživetij v nosečnostih in ob porodih. Kako različni so si med sabo otroci, pa spoznavam lahko vsak dan od prvega pogleda v njihove oči.

Z možem sva si želela imeti otroke po poroki. In res, po 9 mesecih zakona se je najavilo novo življenje. Moram priznati, da so me v prvih dneh nosečnosti obhajali različni občutki, od veselja pa do skrbi, da je pred nama velika odgovornost, da to ni »projekt«, ki traja 1, 2 leti, ampak je to življenjsko poslanstvo. Sem dovolj dobra, da bom lahko mama, bom zmogla? Takrat so mi zelo prav prišli možev pogum in spodbude. Od prve nosečnosti, ki je bila res idealna, mi je najbolj ostalo v spominu, kako sem se brezskrbno podala na merjenje nuhalne svetline. Kolegica ginekologinja mi je med pregledom naštevala, kaj vse vidi: levo nogo, desno nogo, desno roko ... nato pa tišina ... v tistih trenutkih se je v meni vrtel film, kaj če nima roke? ... In nato leva roka! Hvala Bogu. Pa spomini na dni, ko sem prvič začutila premikanje otroka v sebi, pa "misijonarske" ambulante brez ultrazvoka na prelomu tisočletja ... Dete je izrazilo željo, da pride na svet ponoči, sestri v nočni izmeni pa to ni bilo preveč všeč, saj je morala urediti sprejem na oddelek, tako da me je pošteno nadrla. V samoti nove postelje sem se pošteno zjokala. Sledili so popadki. Po mojih predstavah o bolečinah, naj bi že dvakrat rodila, pa sem bila še le malo odprta. Nato so določili umetne popadke in me odpeljali v porodno sobo. Ko sem ležala v tisti postelji in čakala moža, zazvoni telefon, babica mi ga vljudno poda. V pričakovanju moževega glasu, se oglasi podjetje Rutar: "Gospa pripeljali smo vam omare". Tako sem pred porodom s tastom še uredila sprejem omar. Težko pričakovani mož je končno prišel in čez pol ure sva lahko zagledala našo deklico. Sledili sta najlepši dve uri, samo mi trije, prvo dojenje: vau, kakšna lakota, kakšna življenjska moč, pa tako majhno bitje!

Ne vem, od kje sva takrat jemala energijo, ampak po devetih mesecih sva si zaželela, da bi imela še enega otroka. In res. Tudi takrat nisva mogla svojega navdušenja dolgo skrivati. Najina okolica pa ni bila več tako navdušena: "A že"? Kaj bo pa direktor rekel, ko si spet noseča? Mogoče še najbolj bolijo izjave ljudi, ki si jim bližje. Ampak moja mama je kljub zadržanosti izrazila veselje, ki je potolažilo tudi mene. Pri drugi nosečnosti brez slabosti ni šlo. Ker je prva nadebudnica zahtevala svoj čas, se sama nisem uspela posvetiti vsem dogajanjem v sebi tako kot prvič. V času, ko se je bližal porod, pa sem tokrat začela premišljevati vprašanja, ki jih prvič nisem: bo vse v redu z mano, kaj če se kaj zakomplicira in ostane družina brez mene ... Kako bo hčerka preživela prvič brez mene tri dni? Povrh vsega so me sprejeli še tri dni prej, tako da je hčerka preživela brez mame teden dni. Po pravici povedano, sem si v tem času, ki se ga preživela v porodnišnici, malo odpočila, obenem pa mi ni bilo treba skrbeti, kdo me bo peljal, kje bo otrok v varstvu ta čas ... Drugi porod se je iztekel po naravni poti in mi je od vseh treh v najlepšem spominu. Tudi z možem sva bila skupaj dlje časa, zelo mi je pomagal z masiranjen ... Kot po naključju nama je bila spet v oporo ista babica kot prvič. Dobili smo fantka. Spet sta sledili nepozabni dve urici: samo mi trije, prvo dojenje, vau tudi ta je tako lačen, ampak ima drugačen stil pitja, kakšna življenjska moč, pa tako majhno bitje! Tudi prvo srečanje bratca in sestrice je bilo nepozabno: brez solz ni šlo. Ko si ga je sestrica pri svojem letu in pol natančno ogledala, je takoj pogledala še moj trebuh in rekla: "Mami, ni ga tuki". Njene neposredne navdušenosti sva bila vesela tudi midva.

 

Potem je minilo nekaj let. Počeli smo marsikaj: od zidave do selitve, pustili smo plenice in steklenice, in dolgo smo že spali vso noč, celo spalnica je bila spet samo za naju. V nama pa je dozorela želja - tretji otrok. Nanjo sva včasih namigovala okolici, ki je menila, da še dveh živahnih otrok ne obvladava. Tudi pri tretji nosečnosti ni šlo brez slabosti. Zdaj sva bila postavljena tudi pred situacijo, ko sva mogla najino veselje podeliti še z dvema otrokoma. Vesela sta bila novice. Kmalu pa je hčerka iz vrtca prišla objokana, ker so ji tam rekli, da so imeli veliko otrok le v starih časih, da dojenčki samo jokajo … Vedela sva, da to ni zraslo na otroškem zelniku. Ker sem imela tokrat možnost izrabiti več dopusta, sem bila kar nekaj časa doma in sem bolj doživela nosečnost, ki pa je bila zaradi večjega trebuha bolj naporna. Otroka sta zahtevala svoj čas in pozornost, pa tudi malo sem se že postarala. Čas je prinesel tudi moderno ambulanto, celo slikico otroka sem dobila in pri osmih tednih videla, kako mu bije srce. Na internetu sem si ogledovala polno neverjetnih slikic, kako se otrok razvija od spočetja do rojstva. Res premalo se zavedamo, kako neverjeten je ta razvoj in kako popoln je človek: že če ga gledamo samo v telesnem smislu, kaj še le v duševenem in duhovnem, kot celoto. Dete se je nepričakovano 8 tednov pred porodom obrnilo na noge in pri tem vztrajalo in vztrajalo ... jaz pa sem po literaturi in forumih (ja, tudi to je zelo dobrodošla novost) brala raznorazne zgodbe in nasvete, med njimi tudi takšne z žalostnim koncem in postajalo mi je vedno bolj tesno vedno bolj tesno. Nekega dne pa sem si rekla: dovolj je, tega ti ni treba brati, sama ne moreš nič spremeniti. Pa spet obiski pri ginekologu ... dete še vedno modro sedi, kot da se mu ne mudi na ta svet. Pa še velik je bil otrok. Tako sem se sprijaznila, da bom tokrat rodila drugače.

10 dni pred rokom nas je pot zanesla na Festival družin, kjer je med mašo na oltar romala naša prošnja, da bi se to dete vseeno obrnilo na glavo. Verjetno je pripomoglo tudi varstvo starejših dveh, ki sta mogla izkoristila tisti majski dan, da smo plesali na vročem soncu. Čez pet dni ultrazvok pokazal, da je otrok obrnjen z glavico navzdol. Kako in kdaj je to izvedel pri svoji velikosti, ni bilo jasno niti ginekologu. Na festivalu se je zgodilo še nekaj. Ko smo sedeli pri maši, sredi gneče, se je sin začel igrati z našim nahrbtnikom. Ljudje okoli mene so se začeli spogledovati in nekaj govoriti. Ko sem opazila, da je pod mojim stolom vse mokro, sem razumela te poglede: mislili so, da mi je odtekla voda. V resnici pa je sin neopazno odmašil steklenico z vodo. Čez pet dni mi je voda zares odtekla, ravno ko sta otroka zaspala. Varstva nikakor nisva mogla priklicati. Ker so se popadki že začeli, nisva vedela kaj storiti. Sklenila sva, da me mož pelje in se takoj vrne. Med potjo sva še večkrat klicala za varstvo, poskušala še druge variante. Skrb in občutki nemoči, jeze, misel, da bom tokrat rodila sama, brez navzočnosti moža in povrh svega še »ginekologinja - možača« ob sprejemu so ustavili moje spontane popadke, le voda je tekla ... Tako sem spet pristala spet na oddelku, sama v sobi za 6 oseb. Mož je medtem le našel varstvo, ampak so ga v porodnišnici vseeno vljudno poslali domov. Ko sem tako spet sama v samoti čakala na ta veliki dogodek, sem se umirila in znova so se začnelo popadki. Tokrat so mi misli uhajale k ženskam, ki jih poznam in si želijo imeti otroka. Želijo doživeti to bolečino, muke, jaz pa si sedaj, ko je to tik pred mano, želim, da »bi šel ta kelih mimo mene« in prosim Boga zanje, da bi doživele materinstvo. V mislih s temi ženami so bili popadki milejši in čas je hitreje mineval. Ko se mi je zdelo, da gre vseeno bolj zares (vsaj še dve uri po mojih občutkih) se odpravim proti porodni sobi in pokličem moža. Babica reče, da bomo klistir kar preskočili in res čez 20 minut se je rodil sin. Tako da je potek poroda prehitel tudi babico, ki mi je govorila nekaj v smislu, naj počakam, ampak dete je šlo svojo pot. Tudi tokrat se je babica (sicer druga kot pri prvih dveh porodih) izkazala. Ko sva bili sami, mi je pomagala pri dihanju, ko sem se v boleninah izgubila, me je poklicala po imenu in skupaj z mano naredila nekaj dihov. Minuto za tem pa je prišel tudi ponosni tatko, ki smo ga zbudili sredi noči. Pa znova nepozabni dve urici, samo mi trije, prvo dojenje, vau tudi ta je tako lačen, ampak ima tretji stil pitja, kakšna življenjska moč, pa tako majhno bitje!

 

© Copyright iskreni.net

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Poljana
Torek, 9. december 2008, 14:47

Čudovita pripoved, čestitam mamici treh otročičkov in ženi krasnega moža!

Anonymous
Sreda, 25. februar 2009, 11:29

TAko enkratna zgodba, da mi je dala prav veliko moči za nadalje.......Čaka me še 5 mesecev.........

Čestitke za tako lepo zgodbico, celotni družini pa en prav lep pozdrav ....