Je masturbacija res zdrava in normalna?

 Psihologi so mnenja, da je samozadovoljevanje zdravo, normalno, če ne celo nujno za zdrav razvoj posameznika.

worried-man

Na internetu praktično ne boste dobili mnenja (razen na verskih straneh), ki bi temu mnenju nasprotoval, čeprav se tudi to počasi spreminja (glej npr. spletno stran gibanja NoFap za življenje brez masturbacije).

Toda bili so časi, ko je stroka menila, da iz neživega nastane živo ter da je zemlja ploščata. Ni potrebno dosti, da nas to spodbudi k širšemu pogledu in temu, da začnemo razmišljati drugače.

Psihologi se seveda za današnji čas ne motijo. Samozadovoljevanje je normalno, je zdravo in celo priporočljivo, da tako sprostimo frustracije. Toda to drži samo v svetu, ki smo ga zreducirali in oddaljili od čustev, duhovnosti in altruizma.

Spolni odnos med dvema osebama ima tudi simbolni pomen: predstavlja svobodno, popolno in zvesto ljubezen.

Če objem postane le poteza, ki jo izvedem, ker potrebujem novo dozo dopamina, ki me osrečuje, če je moje telo le preplet kemije in fizike, če je svet le še matematika in če pacient postane ena od cifer te matematike in ne več človek, če so zvezde le mešanica matematike in fizike in ne več čudovito stvarstvo, če sem samo še skupek stresnih, spolnih in drugih hormonov ..., tedaj je najbrž tudi samozadovoljevanje edina logična in sprejemljiva oblika sproščanja frustracij.

Vendar pa človek ni samo to. Človek je celostno bitje, telesu (njegovi kemiji, fiziki, matematiki) so enakovredna tudi čustva, duševnost in duhovnost.

Samozadovoljevanje oddalji telo človeka od njegovih čustev, duhovnosti in duševnosti ter tudi od bistvenega pomena spolnih odnosov. Seks med dvema osebama ima simbolni pomen – predstavlja svobodno, popolno in zvesto ljubezen. Samozadovoljevanje pa ni nič drugega kot iskanje samega sebe, smiljenje samemu sebi, šibkost ter nemoč obvladati lastna poželenja (ki sama na sebi seveda niso slaba, ampak nam omogočajo doživljanje prave ljubezni z ljubljeno osebo).

Samozadovoljevanje je poveličevanje sebe in nesposobnost sebe v polnosti podariti drugemu. Fantaziranje, ki je ponavadi reden spremljevalec samozadovoljevanja, samo kaže na to, da ne živimo v stvarnosti, temveč v nekem drugem, nerealnem svetu.

worried-woman

Samozadovoljevanje v zakonu

Ko nekdo sebe raje razvaja kot pa podarja in ko je orgazem ločen od akta spolnosti, ljubezni in tega, kar le-ta prinaša, je stati pred oltarjem in si podariti poročne zaobljube dejansko le prazen obred.

Mož, ki se samozadovoljuje, bo prenesel fantazije v domačo splanico, na svojo ženo. Pravzaprav bo seksal s svojo domišlijo in ne ljubil svoje žene. Tako je žena zreducirana na objekt, ki bo zadovolil želje moža, in ne na osebo, kateri se je mož podaril v polnosti ljubezni.

Sometimes the right thing and the hard thing are the same thing.

Je to ljubezen? Je to izpolnjevanje poročne zaobljube? Kako se počuti žena, ki ve, da se mož samozadovoljuje? Se čuti ljubljena in vredna, zadostna in pomembna svojemu možu? (Velja seveda tudi obratno.)

Morda pa psihologi vendarle nimajo vedno vsega prav?

 
3.5
84 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.