Slovenska vzgoja

Petek, 27. avgust 2010, 1:00
Image
slovenska vzgoja

 Vsi poznamo značilnosti našega naroda, po katerih nas poznajo tujci. Manj poznane pa so nam naše značilnosti, ki pridejo do izraza v vzgoji naših otrok.

Najprej bi vam rada povedala nekaj o čustvih, vedenju, ki iz čustev izhaja in o tem, kako vse to v vzgoji vpliva na naše otroke.

naše čustvo
naše vedenje
v otroku povzročimo
 JEZA in BES  AGRESIVNOST  OBČUTKE KRIVDE
 PREZIR  ZAVRAČANJE IN PONIŽEVANJE  SAMOPREZIR
 SOVRAŠTVO  KRUTO KAZNOVANJE  ŽELJO PO SMRTI

 

Torej če se na otroka jezimo, ga naučimo, da se počuti krivega. Ko bo odrasel, bo imel občutke krivde, slabo samopodobo in nizko samozavest.

Če ga preziramo, ponižujemo, zaničujemo, zavračamo, ignoriramo, se bo počutil zavrnjenega, manjvrednega ali nevrednega. Ko bo odrasel, bo globoko v sebi verjel, da ni vreden ljubezni in da je manjvreden kot drugi.

Če pa ga zelo kruto kaznujemo, si bo želel, da ga ne bi bilo več. Ko bo odrasel, bo samodestruktiven, odvisen od drog, alkohola (odvisnost je v osnovi samodestruktivno vedenje) ali kronično depresiven. Lahko bo naredil tudi samomor.

Kakršen odnos imamo starši do svojih otrok, tak odnos bo otrok ponotranjil in imel tudi do samega sebe. In odnos, ki ga ponotranjimo postane tudi odnos do drugih. Tako zlorabljeni otroci zlorabljajo druge, kaznovani otroci čutijo, da imajo vso pravico soditi in obsojati druge, ponižani pa ne znajo izražati nestrinjanja drugače kot tako, da tudi sami zaničujejo in ponižujejo druge.

O čustvih in njihovem delovanju na druge me je veliko naučil moj prvi učitelj psihoterapije, Zoran Milivojević. Danes mi njegovi nauki niso več blizu, saj zagovarja avtoritarno vzgojo. Živo pa mi je ostalo v spominu, ko nam je rekel:

 

Vi Slovenci (on sam je Srb) ne ločite jeze in zavračanja. Namesto da bi se na otroke jezili, jih prezirate in zavračate. In tako imate kulturni vzorec samoprezir in ničvrednost.

No sama mislim, da je tudi jeza destruktivna in nepotrebna (pa o jezi še kaj več kdaj drugič), v nečem pa ima Zoran verjetno prav: Naš kulturni vzorec je poniževanje, zavračanje in preziranje. Se ne strinjate? Pa povejmo v bolj blagi obliki: kritiziranje, zaničevanje, soljenje pameti in omalovaževanje (po domače: v nič dajanje). Zdaj prepoznate slovensko kri?

In kaj boste vi naredili naslednjič, ko vas otrok razjezi?

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Petek, 27. avgust 2010, 14:24

s tem člankom je povedano to, da smo Slovenci spet manj vredni od ostalih a narodov. ne vem zakaj je v Sloveniji toliko prisotna potreba po šinfanju samega sebe :?: :!: mene to moti. vsak narod ima \"negativne\" lastnosti bodimo raje ponosni nase, bo več koristi.

Petek, 27. avgust 2010, 14:34

NE STRINJAM SE:
\"Naš kulturni vzorec je poniževanje, zavračanje in preziranje.\"
:(:(

Sama menim (če se že poslužujem posploševanja), da smo Slovenci dokaj ljubeč, nežen in čustven narod.

Petek, 27. avgust 2010, 15:13

sama nisem pristaš posploševanja in v tem kontekstu razumem moja predhodna komentarja.

Vendar pa po drugi strani si dajmo že enkrat priznat da smo najvišje po statistiki samomorov, razvez, alkoholiko - enostavno si moramo priznati to dejstvo in ne leporečiti da so samo rožice.

Petek, 27. avgust 2010, 16:01

kdo pa govori, da je vse super. ampak čisto vsak članek, ki govori o primerjavi Slovencev z drugimi narodi, omenja večinoma negativne lastnosti.

saj to posploševanje mene moti. mene najbolj razjezi, ko kakšne zdomec začne pesem o super Nemčiji, češ pri nas je pa poden. kar poglejte kje so Nemci zdaj! kolikor gledam kakšne njihove šove, so oni zdaj na socialnem dnu. pa da ne bom spet posploševala, ker verjetno izbirajo tak asocialen folk, da se kaže pred kamero.

sicer pa je avtorica članka že malo dolgočasna s svojimi članki, ki so vsi na isto temo.

Sreda, 1. september 2010, 23:42

In reply to by andy (not verified)

andy ti pa ne preneseš, da kdo pove tudi \"temno\" plat? Če me spomin ne vara si se ptiroževala tudi vsakič, ko je katera napisala svojo ne ravno idealno proodno izkušnjo, zdaj ti ni všeč, ko se napiše, kakšna je dejansko naša vzgoja ... po drugi strani pa sama jamraš, da ne znaš vzgajat, da vzkipiš ...
Ja dokler ne ozavestimo, česa smo bili sami deležni in ni bilo ok, tudi ne moremo narediti koraka naprej.

Sicer bi pa z veseljem prebrala kakšen tvoj članek :)

Petek, 27. avgust 2010, 16:52

Prosim avtorico, da mi poda naslednje odgovore, da se bom vsaj malo prepričala v njeno kredibilnost.

1. Med katerimi tujci je preverila stereotipno razmišljanje o Slovencih?
2. Na katere raziskave (vsaj avtorje) je naslonila razmišljanje, ki ga je zapisala v roza okvirček?
3. Iz katerih virov je črpala svoje trditve (večino njih)?
4. Kako bi razložila dejstvo, da se podobni miselni vzorci, kot jih imajo naši mladostniki (agresivno odzivanje, popolna odsotnost notranje motivacije, nesprejemanje zunanje motivacije, apatija, depresivno razpoloženje...) pojavljajo tudi v drugih kulturnih krogih, ki nimajo nobenega stika s t.i. slovensko krvjo?
5. Kako utemeljuje svoje posploševanje v zadnjem delu prispevka?
6. Kako utemeljuje izjavo, da je Z. Milivojević pristaš avtoritarne vzgoje?
7. Ali pozna razliko med avtoritarno in vzgojo z avtoriteto?
8. Ali lahko trdi, da smo (vsi) Slovenci tisti, ki svoje otroke vzgajamo na opisan način?

Posploševanje in stereotipiziranje je navadno protikonstruktivno in diskriminatorno.
Ton pa za odraslega in odgovornega bralca preveč pokroviteljski.

Petek, 27. avgust 2010, 17:11

ko sem pisala ta prispevek, sem imela v mislih nekatere vaše odgovore na moje prispevke. preseneča me, koliko ljudi si dovoli prezir in poniževanje in v tem sploh ne vidi svoje nespoštljivosti in grdega vedenja.

nestrinjanje in konstruktivna kritika nimata nič skupnega s poniževanjem in žaljivkami.

in ko vam pokažem, da šepate (v komunikaciji, in v vzgoji), ker imate žulj, kaj boste naredili?

če vam nekdo stopi na žulj zaboli: lahko nazjate (ali ponižujete) \"napadalca\", lahko pa rečete: glej žulj imam, in greste oskrbeti žulj, da se bo čim prej zacelil.

če nimate žulja, ne bo bolelo, se boste nasmehnili in rekli samo: to je moja noga.

kdor hoče bo razumel.

Petek, 27. avgust 2010, 17:28

viktorija, a vi tudi malo jezna name? zakaj?

bom odgovorila.

tisto v roza je teorija o čustvih in njihovih učinkih. avtor je z. milivojević. mislim da sem povedala, da me je on največ naučil o čustvih. ima tudi knjigo o čustvih, mislim da je prevedena v slovenščino.

zoran je pristaš avtoritarne vzgoje. vsaj takrat je bil, ko sem bila jaz njegova učenka: učil nas je, da otrok potrebuje kaznovanje, da odraste v socializiranega odraslega. sem slišala, da ima tudi knjigo o vzgoji, ampak jo ne poznam.

seveda nismo vsi taki in nismo samo mi taki! ... vsak pa, ki začuti jezo, in si ob tem dovoli žaljivke in poniževanje ... je pač žal produkt vzgoje s poniževanjem in zavračanjem.

moja izkušnja je, da je takih veliko ... nikakor pa ne vsi.

imela pa sem v mislih tudi naše žalostno dejstvo, da smo v vrhu po samomoru. samomor je tipično samodestruktivno dejanje najhujše oblike, prav tako alkoholizem in droge.

kakršen odnos imamo starši do otroka, tak odnos ima potem človek ko odraste do sebe. to me je naučil zoran.

velja tudi za \"nevzgojeno mladino\" ... najprej smo bili mi nespoštljivi do njih. ne vprašajte se kako jih ukrotiti? vprašajte se raje, kaj sporočajo, kaj jim manjka.

mislim da sem v glavnem na vse odgovorila, če pa ne, pa lahko še kaj rečemo.

Petek, 27. avgust 2010, 17:32

to je bil moj post.

pa še to, za teden dni grem na dopust ... če bo še koga kaj \"razkurilo\", odgovorim potem, ko se vrnem z dopusta.

Petek, 27. avgust 2010, 18:31

Ne nič nisem jezna, še manj razkurjena.

Dobila sem (delna)pojasnila, za katera sem prosila. Sem pa zadovoljna z njimi.

Se pa malo zastopim na te stvari, ker so velik del mojega poklica, se ne pustim kar tako nafarbat. ;)

Hvala in lep dopust.

Petek, 27. avgust 2010, 23:20

viktorija se opravičujem, sem bila še malce \"vznemirjena\" od prejšnjih postov. malce me je vznemirilo tole \"preverjaje moje kredibilnosti\". mislim da še zda ne vem točno kaj ste hoteli. zvedeti od kje črpam svoje znanje? kakšne so moje izkušnje pri delu z ljudmi ali katere šole sem opravila?

še nekaj odgovorov.

hodila sem na pedagoško fakulteto in tam so nas učili da obstaja permisivna vzgoja, avtoritarna in demokratična. potem se je pojavljal tudi izraz avtoritativna. sicer pa sem o stilih vzgoje pisala v prispevku Štiri vrste vzgoje. izraza vgoja z avtoriteto ne poznam, verjetno je pa to ta milejša oblika avtoritarnosti, avtoritativnost. jaz temu rečem stil Elisabeth Pantley.

to kar je meni blizu je demokratična vzgoja, stil Thomas Gordon, ali stil Jesper Juul, ker je bolj znan. sem pa jaz to poimenovala sočutna vzgoja.

z. milivojević nas je hotel opozoriti na naše napake z namenom, da postanemo bolj premišljeni v svojih vzgojnih ravnanjih. ker mislim, da je imel prav, sem vam želela to povedati. nobenih raziskav, teorij, zgolj mnenje strokovnjaka, ki mu jaz verjamem in dam prav. lahko se strinjate, lahko ne, lahko se kaj naučite iz tega lahko pa tudi ne.

jaz sem se naučila, da ni vseeno, kako se na otroka razjeziš.

danes pa sem prepričana, da je tudi jeza škodljiva in destruktivna.

Petek, 27. avgust 2010, 23:55

Alenka,
jaz pa se kar prepoznam v vašem članku, zato me zanima, kako bi vi odgovorili (svetovali) na vaše zadnje vprašanje v članku:
\"In kaj boste vi naredili naslednjič, ko vas otrok razjezi?\".
Kajti trudim se za sočutno vzgojo, ampak kadar me razjezijo/se razjezim, ponovno sežem po vzorcih iz svojega otroštva, česar pa nočem.
Hvala in lep dopust!

Sobota, 28. avgust 2010, 1:26

Ko pomislim na vzgojo mojih staršev, ugotovim, da smo čisto v OK odnosih, da pa je v maminih besedah toooliko enih zavitih očitkov, vzbujanja slabe vesti,... če ni imela drugega komentarja je pa rekla: \"Boste že, sej ste zadost stari!\" Ma še to je izjavila tako, da vem, da je bila zadaj neka užaljenost in nestrinjanje.
Po drugi strani, pa je bila vedno zelo dobra poslušalka.

Oče je bil bolj malo pri vzgoji (kmetija). Je pa imel funkcijo razjezit se. Razmetat predal z igračami, da je imel v času gledanja dnevnika mir, ko smo pospravljali.
Po drugi strani, pa si je on vzel čas, da smo se malo poigrali z njim, med tem, ko smo mamo dobili samo sproti ob delu...

Pa še nekaj sem opazila pri veliko družinah, ne samo pri nas: ko sem nekaj naredila narobe in me je nekdo (bolj ali manj glasno) opozoril, se je potem oglasil še drugi in še sestra in še brat, češ, da sem res pozabljiva, zmedena ali karkoli je že bilo na vrsti. Tudi, če sem ga res pobiksala, zadošča, da to pove eden, ne pa, da cela hiša znori, kot bi nekoga ubil...

Moram reči, da mi ni jasno, ko me u službi šef okara, kadar ga kaj pobiksam, se zmeniva in se opravičim, da tega ne dobim še na naslednjem sestanku, pa ob prvi priliki, pa z drugimi besedami... Tega sploh nisem vajena. Pa se me prime morda še bolj, če slišim samo enkrat, brez navijanja!

Sobota, 28. avgust 2010, 1:31

Pri tašči sem pa opazila, da daje nepreštevno navodil v vsakem trenutku (primer: tole je pa lovorjev list, ga pa pusti, pa ga daj na rob krožnika, pa ga bom potem v pomije nesla. Mam pa rada čisto kuhinjo, ponavadi kar takoj pospravim...)

V njenih navodilih je vedno:
- zaloga, če bi ne naredil tako kot je ona rekla, da bo ob priliki lahko rekla: \"Saj sem vama rekla...\" (kar naju sili, da delava kontra. Eh, še tisti lovorjev list bi najraje kar pogoltnila, tako mi gre to razlaganje samoumevnih stvari na živce)

- sporočilo (\"zdi se mi, da nimaš zadostnega reda v svoji kuhinji!\").

Ampak NIKOLI nama ne pove nekaj direkt, odprto. In tudi ona ni sposobna slišati, tako da je odprt pogovor NEMOGOČ!

Sobota, 28. avgust 2010, 8:03

@ Alenka, hvala še enkrat.

Z vsebino članka se v veliki meri strinjam. Podobne so tudi moje življenjske izkušnje in vsak, ki se zaveda svojih vzorcev ve, kako težko se je preseči.

Posledice permisivne vzgoje, ki se meša s predvsem nasilno avtoritarnostjo (odvisno kakšne volje sem, tako kot starš reagiram) opažamo v vseh sferah našega življenja. Drži tudi, da gasimo simptome, namesto da bi odpravljali vzroke; najbrž zato, da bi dosegli čimprejšnji pozitivni učinek.
Ni pa to model vzgoje, ki bi bil tako zelo slovenski, kot je to opisano in poudarjeno v članku. Po mojih izkušnjah imajo podobne odzive tudi otroci narodnosti pri nas, med drugim tudi srbske.

Osebno se mi zdi zelo pozitivno, da se govori o napakh javno, da se pusti prostor razgovoru, mnenju....
Bi pa opozorila, da je vsak kot avtor dolžan navesti vire, povedati od kje je črpal svoje znanje, od kje je povzemal dele svojega pisanja. To daje članku in predvsem avtorju kredibilnost. Da bralcem pove, da to niso njegova \"sanjarjenja\", pač pa resno delo. Razen seveda, kadar opisuje svoje izkušnje, na kar pa je potrebno opozoriti.

V nasprotnem primeru daje avtor bralcu občutek (verjamem, da čisto nehote) pokroviteljstva in večvrednosti. Na ta način je vse avtorjevo delo zbanalizirano. Kar je vedno velika škoda za vse. Tak članek je potem drugorazreden.

Sobota, 28. avgust 2010, 13:59

Viktorija, se strinjam s tvojim zadnjim postom.

Tudi sama sem doživela marsikaj od zgoraj napisanega v svoji družini. In je bilo hudo. Zato sva z možem že od vsega začetka debatirala o vsem, kar sva doživela doma, kar sva videla pri drugih naključnih parih, starših, reflektirala svoje reakcije in dejanja in se o vsem pogovorila, kaj je v redu in kaj ni. In to zelo pomaga premagati stare vzorce. Zavestno reagirati, ne pustiti, da te omejujejo slabe izkušnje od doma oz. da te čim manj.

Glede vzgoje je pa itak najboljše, po mojem mnenju, da sprejmeš vse, kar se ti zdi sprejemljivo, pa če je iz neke knjige, članka, iz nasveta prijatelja... In potem oblikuješ svojo vrsto vzgoje, tako ki ti je pisana na kožo in se lahko oba partnerja strinjata. Če se držiš le ene kot pijanec plota je kul, če se res z vsem, kar tista oblika vzgoje ponuja, strinjaš. Recimo nama se zdijo nekatere stvari in pogledi sočutne vzgoje kul, drugo pa mimo. In vzameva, kar neme je kul, drugo pustiva pri miru. In tako nastane ena odlična \"sadna solata\" vseh življenjskih izkušenj - svojih, od strokovnjakov, od prednikov, prijateljev...

Alenka, mogoče moraš včasih malo skulirati. Preveč ogroženo in napadeno se včasih počutiš in potem pretirano reagiraš.

Ponedeljek, 6. september 2010, 9:49

lep (mrzel) pozdrav.

preveč ogrožea in napadea, hm ...tale članek sem napisala, ker se mi je malo nabralo (žaljivih odgovorov). že dvakrat so brisali poste, ki so bili zares žaljivi in sovražno nastrojeni. da ne bo pomote, zelo rada imam, če kdo kaj pokritizira, vedno se kaj naučim. ampak predstavljajte si, da delam prve (ja včasih malce okorne) korake v svet kot \\\"strokovnjak o vzgoji\\\". nikoli ne bom pozabila, da je moj prvi prispevek nekdo komentiral: članek ni strokoven, v bodoče se posvetujte s kakšnim strokovnjakom.

kaj ni to, kot bi otrokovim prvim nerodnim korakom rekli: kar nehaj, ne znaš hoditi, naj hodijo drugi, ki to res znajo.

in tako sem se spomnila na milivojevića in njegov komentar o slovenski vzgoji. Srbi mogoče vzgajajo z več jeze in nasilja. vendar pa ali se strinjate, da je v južnjaških družinah veliko večji čut pripadnosti, (straho)spoštovanja in da bratska kri šteje veliko več kot pri nas Slovencih..

predvsem pa meni najprej pade v oči južnjaški ponos. sami o sebi imajo veliko boljše mnenje kot mi o sebi. mi pa smo (skoraj) vsi po vrsti vzgajani v duhu: ne jih hvalit, se bojo pokvarili, je treba kritizirat, da bodo vedeli, da niso dovolj dobri.

nikoli nismo dovolj dobri in kadar napravimo napako (ali jo napravijo drugi) imamo potrebo, da sebe in druge linčamo. na to sem hotela pokazati s prstom. in zopet: to je posploševanje. ne velja za vse.

napaka je napaka. nobene potrebe, da sesujete(mo) vrednost človeka. se strinjate? napake so del življenja, iz njih se lahko učimo, ne pa tonemo pod bremenom občutkov krivde.

viktorija se strinjam s temle citiranjem. Tudi sama mislim, da je prav, da povem od kod moje znanje. Bom v bodoče popravila.

Nedelja, 5. september 2010, 16:15

kaj narediti, ko vas otrok razjezi? rada bi napisala prispevek o tem. na kratko pa le: ko boste razumeli jezo in njeno sporočilo, ne bo potrebe več po jezi in takrat boste lahko odreagirali sočutno. odnosi so kot ples dveh, vaše potrebe so enako pomembne kot potrebe otroka, ko (poskrbite za) in uskladite potrebe vseh, je vzgoja ples, ki je v veselje in zadovoljstvo vsem.

PS všeč mi je vaša refleksija otroštva. včasih se mi zdi, da imajo več težav otroci, ki so zrasli v dobrih družinah. kot da to pomeni, da je bilo VSE dobro in če rečejo: tole pa ni bilo ok, kot da to pomeni, da niso bili srečni v otroštvu?

v odnosih ni popolnosti. in še nekaj: kadarkoli v življenju lahko popravite odnos s svojimi otroki. tudi ko imajo že 30 let.

naj povem svojo zgodbo. kot študentka psihoterapije sem bila deležna obilo dela na sebi oziroma lastne terapije. in ko sem tako po enem zame zelo napornem seminarju prišla domov, sedla dol in spila kavo z mamo, me je vprašala, kaj pa delamo na teh seminarjih. bila sem ravno prav razpoložena, da sem rekla: popravljam, kar si ti zabluzila v mojem otroštvu.

in takrat je moja mama rekla: veš nisem vedno ravnala prav. ampak naredila sem kot sem najbolje vedela in znala. nobenega ni bilo, da bi mi znal takrat svetovati.

no potem sva imeli obe cmok v gru in obe potočili nekaj solzic in jaz sem pri svojih 30-h v 5 minutah odpustila mami vse njene starševske napake. in kdor pozna mojo zgodovino ve, da jih je bilo mnogo.

zato jaz verjamem, da je brez veze, da si prizadevamo biti popolni. celo življenje se bomo počutili ne dovolj dobre. popolnosti ni in celo življenje rastemo in se razvijamo. verjamem pa, da bi si morali bolj prizadevati biti pošteni in prevzeti odgovornost za svoja ravnanja in napake. in če slučajno nisem že 10x povedala: napake so priložnost za rast in ne priložnost da se linčamo in utopimo v občutkih krivde.

kaj narediti če se na otroka že razjezite? ... jeza je naša (naš problem) ... na otrokovo vedenje lahko vedno odreagiramo s sočutjem. če pa se vam že zgodi jeza, pa mislim da je pomembno, da se ne počutite krive, ampak odgovorne (velika razlika!). ne učite otrok, da so oni krivi, da se vi tako jezite. moja izkušnja je, da potrebujejo natanko 5 sekund, da vam oprostijo. otroci potrebujejo odgovorne starše, ne pa tudi popolnih.

kadar sem jaz preveč huda na svoje otroke, mi to pokažejo s svojim vedenjem. in dovolj je samo, da rečem: a sem bila preveč huda? in prav vidim, kako jim pade težko breme iz srca in zopet so srečni, zadovoljni in veseli mali otroci.

Nedelja, 5. september 2010, 16:24

...pade težko breme iz srca in zopet so srečni, zadovoljni in veseli mali otroci.

[i][b]Glede vzgoje je pa itak najboljše, po
mojem mnenju, da sprejmeš vse, kar se ti zdi sprejemljivo, pa če je iz neke
knjige, članka, iz nasveta prijatelja... In potem oblikuješ svojo vrsto
vzgoje, tako ki ti je pisana na kožo in se lahko oba partnerja strinjata. Če
se držiš le ene kot pijanec plota je kul, če se res z vsem, kar tista oblika
vzgoje ponuja, strinjaš. [/b][/i]

petja, tole je pa navodilo za uporabo vseh strokovnih nasvetov. super, sem še enkrat skopirala!

Nedelja, 12. september 2010, 10:42

Tvoji zadnji komentarji, Alenka, so veliko več vredni (vsaj v mojih očeh), kot vsa teorija (pa to ni zdaj šinfanje člankov, to je moj občutek, ko sem brala), predvsem cenim iskrenost, tudi to, da ne moremo biti vedno super in najboljši, da nam včasih tudi kaj spodleti in da bi z drugačnim razmišljanjem naredili drugače.

Sem pa kar razočarana nad politiko uredništva, da naj se virov ne bi navajalo. To je pa za moj občutek tako zelo slovensko: prepričevtii, da sem pameten, da se na vse zastopim in da sem vse to pogruntal sam. Škoda. Zaradi vaše kredibilnosti si želim, da o takem načinu (brez virov) še enkrat razmislite o navedbah virov. Ti so namreč namenjeni temu, da bralec, ki ga stvar bolj zanima po virih pregleda in poišče še kakšen odgovor.
Kolikor sem prebrala tvoje nove članke, sem videla, da si jih kasneje v komentarje dodala. Super. Kar mi ni bilo jasno sem poiskala pri teh avtorjih. Hvala.

Anonymous
Četrtek, 28. oktober 2010, 18:41

točno tako. mene že celo življenje ponižujejo in vse se mi je zgodilo. komaj živim pol mi pa še rečejo naj grem na cesto.