Skupno življenje pred poroko – slaba preventiva

Zakaj s skupnim življenjem pred poroko ne morete preizkusiti trdnosti odnosa in si zagotoviti večje varnosti ob vstopanju v zakon?

V Sloveniji skupno bivanje parov pred poroko postaja norma in se mnogim zdi celo priporočljiv ali nujen način življenja pred poroko. Že več kot polovica slovenskih otrok se rodi neporočenim staršem, po številu porok na 1000 prebivalcev pa smo na dnu evropske lestvice – evropsko povprečje je 4,7 porok letno na 1000 prebivalcev, slovensko povprečje pa le 3,2.

Te dni je v New York Timesu izšel zanimiv članek ameriške klinični psihologinje in profesorice z univerze v Virginiji, dr. Meg Jay, ki se ukvarja s tematiko skupnega neporočenega življenja ali kohabitacije. 

Avtorica v članku opisuje primer svoje 32-letne klientke, ki manj kot leto dni po poroki z moškim, s katerim je prej že živela štiri leta, preživlja travmatično ločitev in se sprašuje: »Moja starša sta se mlada poročila in se seveda zato ločila. Midva pa sva prej že živela skupaj! Kako se nama lahko dogaja isto?«

Preventiva, ki to ni

Tudi v ZDA večina mladih odraslih vsaj enkrat izkusi skupno neporočeno življenje, več kot polovica poročenih pa pred tem že živi s svojim partnerjem. Dr. Meg Jay takšne razmah kohabitacije pripisuje spolni revoluciji in dostopnosti kontracepcije, pa tudi delitev stroškov, ki je v trenutni ekonomiji privlačna. Ko se pogovarja z mladimi v njihovih 20-ih letih, pa pogosto sliši, da v tem vidijo tudi neke vrste »preventivo«. V raziskavi iz leta 2001 sta se dve tretjini vprašanih strinjali, da je skupno življenje pred poroko dober način, kako se izogniti ločitvi.

To prepričanje pa se ne sklada z dejanskimi izkušnjami. Pari, ki živijo skupaj pred poroko (še posebej pa pred zaroko ali kakšnim drugim jasnim znakom zaveze), so svojimi zakoni manj zadovoljni in se z večjo verjetnostjo ločijo. Gre za t. i. »učinek kohabitacije«.

Ta učinek so raziskovalci sprva pripisovali temu, da so imeli kohabitirajoči pari manj tradicionalne poglede na poroko in so bili bolj odprti za ločitve. Ko je skupno življenje pred poroko postalo norma, pa so študije pokazale, da učinka ni mogoče povsem pojasniti s posameznimi značilnostmi, kot so verska ali politična pripadnost ter izobrazba. Raziskave nakazujejo, da se verjetno določena tveganja skrivajo kar v kohabitaciji sami.

Postopno drsenje namesto odločitve

Dr. Jay pojasnjuje, da mnogi pari v takšno obliko skupnega bivanja pogosto kar nekako »zdrsnejo« in da v ozadju ni neke zelo zavestne odločitve za skupno bivanje: »Premik od zmenkov k temu, da par vedno pogosteje prespi skupaj pri enem ali drugem in nazadnje k skupni preselitvi je lahko zelo postopna pot, ki je ne zaznamujejo nikakršni prstani ali obredi, včasih niti pogovor o tem ne. Pari obidejo pogovarjanje o tem, zakaj bi sploh želeli živeti skupaj in kaj bo to pomenilo.«

Moški in ženske pa se strinjajo o eni stvari, in sicer o tem, da so njihova merila za partnerja, s katerim bi zgolj živeli skupaj, nižja kot za nekoga, s katerim bi se poročili.Če pa raziskovalci vprašanja o tem zastavijo obema partnerjema, pa se pogosto izkaže, da imata o vsem skupaj različne, neizrečene – včasih celo nezavedene – predstave. Ženske pogosteje gledajo na skupno življenje kot na korak na poti k poroki, medtem ko moški pogosteje nanj gledajo kot na način za preizkušanje odnosa ali odlaganje zaveze. Prav ta razlika med spoloma je, kot piše dr. Jay, povezana z s težavami v paru in z manjšim občutkov zaveze tudi še potem, ko odnos napreduje v zakon. Moški in ženske pa se strinjajo o eni stvari, in sicer o tem, da so njihova merila za partnerja, s katerim bi zgolj živeli skupaj, nižja kot za nekoga, s katerim bi se poročili.

Težje je izstopiti kot vstopiti …   

»Drsenje v skupno življenje pa ne bi bilo problematično, če bi bilo tako enostavno tudi drsenje ven iz njega. Pa sploh ni,« opozarja dr. Meg Jay. »Prepogosto mladi odrasli vstopajo v nekaj, kar si predstavljajo kot življenjsko situacijo z nizkimi stroški in tveganji, po nekaj mesecih ali celo letih, pa ugotovijo, da sploh ne morejo iz nje izstopiti.« Avtorica to primerja s priklenitvijo potrošnika v ekonomiji: »Priklenitev pomeni zmanjšano verjetnost, da bo potrošnik iskal drugega ali prešel k drugemu ponudniku, potem ko je že nekaj vložil v prvo možnost. Večji kot so bili vstopni stroški, manj verjetno je, da bomo prešli k drugemu, pa čeprav bi bil ta boljši, še posebej če zamenjava predstavlja strošek ter zahteva čas, denar in trud.«

Kohabitacija je polna stroškov ob vstopu in zamenjavi. Skupno življenje je lahko zabavno in ekonomično, vstopni stroški pa so v vse skupaj precej neopazno vpeti. Po letih življenja s cimri in njihovo kramo, si pari z veseljem razdelijo najemnino za lepo enosobno stanovanje. Delijo si brezžično internetno povezavo in hišne ljubljenčke, uživajo v skupnem nakupovanju novega pohištva in se družijo z istimi ljudmi. Kasneje imajo vsi ti »stroški« vpliv na to, kako verjetno je, da se bodo lahko razšli. In razhod je pogosto zelo težak. Ko začnejo vstopati v 30. leta, pa se pogosto – ne glede zadržke, ki jih morda čutijo, enostavno poročijo.

Sem te sploh zares izbral/a?

Dr. Meg Jay pravi, da pogosto srečuje ljudi, ki obžalujejo, da so v svojih 20-ih po več let zapravili v razmerjih, ki bi – če ne bi živeli skupaj – morala trajati največ nekaj mesecev. Nekateri drugi pa želijo občutiti predanost svojim partnerjem, vendar so negotovi glede tega, ali so si jih sploh zavestno izbrali. Osnovanje odnosov na prikladnosti ali nejasnosti se lahko izključuje s procesom izrekanja za ljudi, ki jih ljubimo. Življenje, ki sloni na »mogoče boš primeren«, ne prinaša tolikšne predanosti kot življenje, ki je osnovano na poročni zavezi »skupaj bova«.     

Avtorica še navaja, da nedavne raziskave kažejo, da največje tveganje za slabe partnerske odnose in njihove razpade nosijo tisti, ki zaporedoma kohabitirajo, pari z različno stopnjo zaveze in pari, ki skupaj živijo z namenom preizkušanja odnosa.  

Preden zdrsnete …

Avtorica zato vsem parom priporoča, da se pred skupno vselitvijo vsaj pogovorijo o skupni motivaciji in stopnji predanosti drug drugemu, pa tudi, da redno preverjajo ovire, ki jima preprečujejo, da bi morda odšla. »Nisem za ali proti skupnemu življenju pred poroko,« zaključuje dr. Meg Jay, »želim si samo, da bi mladi odrasli vedeli, da skupna vselitev nikakor ne ščiti pred ločitvijo ali nezadovoljstvom v odnosu, ampak lahko celo poveča možnost, da bodo naredili napako ali v njej predolgo vztrajali.«

Vir: nytimes.com