Si ti pravi(a) zame?

Vir: Pixabay

Naše zahodnjaško prepričanje gre nekako takole: če bomo v zvezi srečni ali ne, je odvisno od sreče pri izbiri partnerja. Ali z drugimi besedami: le najti morate ta pravega, pa boste srečni …

Zveni znano? Pravljice in filmi so polni mitov o pravi ljubezni: Sneguljčica, Trnuljčica, Lepotica in Zver, Titanik, Romeo in Julija …kot da vse ostalo se zgodi potem samo po sebi: in živela sta srečno, do konca dni.

Pa ni tako. Kateri del torej ne drži? Ljubezen ni zadetek na loteriji: zdaj jo pa imam. Ljubezen je nenehno popotovanje: začne se s privlačnostjo, nadaljuje z medsebojnim spoznavanjem, z odkrivanjem samega sebe, svojih pomanjkljivosti, prilagajanjem, zavezo, skupnim reševanjem problemov, predanostjo drug drugemu in končuje v tesni, ljubeči in trajni vezi.

Toda včasih se zgodi, da ne gre več in v zvezi preprosto nismo več srečni, »ni več energije« ali pa so neprestani konflikti.

3 možnosti, ko se zdi, da ne gre več: 1. razveza 2. životarjenje 3. osebna rastPonavadi vidimo le dve možne poti:

razveza ali

životarjenje v zvezi, ki nas ne osrečuje

Danes je razpad zvez porasel že na zaskrbljujočo raven. Posledice razpadov družin z otroki pa so naravnost katastrofalne. Vendar se nam pri alternativni izbiri ne piše nič bolje: svojo praznino skušamo zapolniti s hrano, alkoholom, delom, bežanjem v hobije, televizijo, gledanjem telenovel ali neskončnim reševanju križank…. Vse kar pač omogoča odtujenost in z njo odsotnost konfliktov. Vsi pa prepričani, da je to to: pač imeli smo smolo ali vdani, da je tako pač življenje. Toda vztrajanje v nesrečni zvezi je le na videz manj usodno za otroke, ki so sad take zveze. V obeh so čustvene rane pri otrocih neizogibne in enako usodne.

Tretja pot

Dobra novica je, da obstaja tudi tretja pot. In slaba novica, da ta pot zahteva od vas napor, soočanje z bolečimi platmi samega sebe in spreminjanjem svojih vedenjskih vzorcev. To pa je včasih zelo težka in boleča pot. Mnogi se ne odločijo zanjo. Raje izberejo eno izmed prvih dveh možnosti.

Vaš partner ima:
• pozitivne in negativne lastnosti ljudi, ob katerih je odraščal.
• pozitivne lastnosti, ki jih je izgubil v otroštvu. 

Vsaka zveza, ki se začne, nosi v sebi potencial, da se konča v tesni, ljubeči in trajni zvezi. Izbira partnerja ni naključje, ampak si partnerja izberemo na-ključ: v zvezi lahko drug drugega ponovno raniva ali pa ozdraviva stare rane.

Kako lahko torej v nesrečni zvezi naredite korak naprej in pridete do zaslužene sreče?

  • Prevzemite odgovornost: sreča v ljubezni ni odvisna od tega, ali najdemo pravega partnerja, ampak od tega ali sami postanemo pravi partner. Odgovornost za srečo je vedno 50:50. Tudi če na zunaj izgleda, kot da je partner tisti, ki se mora spremeniti (alkoholizem, prevare, preveč dela), nosite enak delež za nesrečo. Danes je soodvisnost že dobro opisan pojem, prav tako pojem »alkoholikova žena«.
  • Kako globoko nesrečni boste v svoji zvezi in kako boleče bo odkrivanje skritih kotičkov samega sebe, je odvisno od tega, kako globoko ste bili ranjeni v svojem otroštvu.
  • Prevzemite odgovornost za to, da partner izve, kakšne so vaše potrebe in želje. Ko se pritožujete: če bi me imel rad, potem bi (ne bi) … razmišljajte raje: moja odgovornost je, da mu povem, kako se počutim in kaj potrebujem. Vaša sreča (nesreča) ni partnerjeva odgovornost. Ne igrajte vlogo žrtve.
  • Partnerjeve potrebe in želje so enako pomembne. Če ste prej razmišljali, da mora on osrečiti vas, zdaj to presežete. Vedno več pozornosti namenjate partnerju in njegovim potrebam.
  • Večina partnerjevih kritik vsebuje nekaj resnice. Prevzemite odgovornost za svoje negativne lastnosti.
  • Kar pri partnerju najbolj pogosto kritizirate, je ponavadi tudi vaša slaba lastnost, le v kakšni drugi različici.
  • Začnite razvijati sposobnosti in moči, ki vam manjkajo.

Za dober zakon je potrebna predanost, samoomejevanje ter pogum za osebno rast in spremembo. Na trenutke je srečen zakon trdo delo.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tudi jaz se strinjam z napisanim. Menim pa, da bi avtorica morala dodati avtorja in knjigo po kateri je povzela večino svojega članka. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zato, da bi si lahko tudi drugi prebrali še kaj več na opisano temo. Menim, da gre zelo očitno za knjigo: Harville Hendrix, Najina ljubezen.

  2. hvala za dopolnilo. sicer napisano ni dobeseden prepis, malo bolj le predlogi za osebno rast, je pa teorija vsekakor njegova in črpana iz te knjige. priporočam v branje vsem, ki želite vedeti več.

    h. hendrix je ustanovitelj IMAGO terapije, terapije za pare. ta je uspešno uveljavljena tudi pri nas. imamo nekaj dobrih terapevtov, ki organizirajo tudi delavnice za pare. obstaja tudi internetna stran v slovenščini, kjer je tudi nekaj napisanega za prebrat.

    in ko smo že pri h. hendrixu: ima tudi zelo dobro knjigo o vzgoji. njen naslov: Zdrav otrok in ljubezen staršev. predvsem priporočam poglavja o otrokovih potrebah po razvojnih obdobjih.

  3. Rada berem smešne katolibanske članke

    Uf, tale delček trga gate :woohoo: : “Danes je razpad zvez porasel že na zaskrbljujočo raven. Posledice razpadov družin z otroki pa so naravnost katastrofalne.”

    Ljubica, vidim, da ti manjka izobrazbe. Preberi si knjigo kakega slovenskega klasika iz konca 19. in začetka 20. stoletja, da boš videla, kako so bile družine včasih “srečne”(Pestrna, Hiša Marije Pomočnice, Boj na požiralniku,…). Glede na to, kako imaš sprane možgane, ti sploh ne upam povedati, da imajo stare otroške zibke(Maksim Gaspari jih je znal lepo risati) luknjice zato, da je tekel urin ven, ko so mame garale cele dneve in niso imele časa menjati plenic. Ta grdi podatek se nekako ne ujema s tvojo predstavo o srečni družini izpred stotih let.

    “Vendar se nam pri alternativni izbiri ne piše nič bolje: svojo praznino skušamo zapolniti s hrano, alkoholom, delom, bežanjem v hobije, televizijo, gledanjem telenovel ali neskončnim reševanju križank…”
    Grozno kajne, reševati križanke in imeti hobije. Potem znaš razmišljati in se režiš, ko bereš nebuloze gospe Orešnikove.

    Glede bega: Pred čim ti bežiš s pisanjem besnih člankov, ki so naperjeni proti namišljenemu sovražniku slovenske družbe?
    Srečna žena ni tako jezna na cel svet. :kiss:

  4. Jeza, prezir in neprijaznost veje predvsem iz tvojega komentarja. Članek gospe Orešnike je vrhunski. Meni je ful všeč.
    Očitno si zelo nemirna, da imaš potrebo po branju člankov, ki te vznemirjajo, da jih lahko šimfaš. Pojdi se raje zabavati s svojimi hobiji.

    A si poročena?
    Koliko bereš Alenkine članke? Ker če jih, potem veš, da ona zagovarja, da si moramo vzeti mame frej, ko to rabimo, želimo… (bom prav poiskala tisti njen članek) in jo nehaj žalit.

    O čem pa naj pišejo na iskreni? O tem, da je OK, da ni vse OK? O tem, zakaj imajo zibelke luknjice? A si bolna?

    Sori jaz rabim prav iskrnei.net, da me s članki motivira za boljše odnose, boljše življenje. Imam dovolj tragike na TVju in v drugih medijih. Ne, ne bežim pred realnostjo – ampak brati samo svetovno stranje tudi ni realnost.

    Če imaš OK odnose, potem se ne vznemirjaj s članki, ki so nam všeč. In predvsem ne žali avtorice!!!

    Koliko dobrega si pa ti že naredila za svet? Koliko spodbud dala ljudem? Ne samo v zasebnosti, na koktejlu svojim prijateljicam?

    Ja, jaz pa sem jezna! Višek nesramnosti ta tvoj post!

    In prosim razloži, v čem se ne strinjaš z: [quote]”Danes je razpad zvez porasel že na
    zaskrbljujočo raven. Posledice razpadov družin z otroki pa so naravnost
    katastrofalne.”[/quote]

  5. Se strinjam z Naturmamo. Kako iz tebe bruha nezadovoljstvo, Ici Mici, je kar neverjetno. To je podobno kot enkrat, ko sem s prijateljem govorila o podobni temi, pa je moj brat prišel zraven in mu je čist film počil, podobno kot tebi Ici Mici, in je bilo prav zanimivo, kako mu je bila očitno ta tema trn v peti. On se je počutil osebno napadenega, pa sploh nihče ni govoril o njemu. Res zanimivo. Očitno imaš marsikaj za poštimati. Prej, ko si priznaš, lažje ti bo in boš lahko kaj popravila, spremenila in zaživela življenje brez zagrenjenosti.
    Pa če boš žaljivke pustila pri miru, boš tudi lažje živela, ker te negativno ne bo vleklo dol. Saj veš, ko nekoga žališ, s tem najbolj pokažeš nase in na svojo kulturo in osebnost.

  6. Tudi jaz sem mnenja, da bi morala vznemirjena gospa najprej počistit pred svojim pragom. Ponavadi nas vnemirijo stvari, ki bi prav nam mogle nekaj povedati.
    Iz žaljivega posta zveni veliko dvoma in bolečine. Mogoče pa bi bilo dobro vzeti kako kvalitetno knjigo v roke in narediti kaj na sebi. Potem bi mogoče z večjim mirom prebrala tudi kak članek v katerem se ne bi strinjala z vsem.

  7. no jaz pa sem mnenja, da nestrinjanje in izražanje mnenja paše na ta portal, take žaljivke bi pa jaz osebno dosledno brisala. ampak to ni moja odgovornost …

    svoboda govora je pravica do nestrinjanja in ne pravica do pljuvanja po ljudeh. iskrenci … kaj pravite?

    ko se nekdo spusti na tak nivo, to ni želja po dialogu. me pa spomni na to, kar mislim, da bo v prispevku jutri: dobra stara slovenska kri in naše tipične značilnosti…. ici mici je tipičen produkt slovenske vzgoje. ko se z nekom ne strinjaš misli da ima pravico ljudi poniževat. o kakem enakovrednem dialogu pa ni ne duha ne sluha. … kaj šele o spoštovanju … ali poslušanju in sprejemanju drugačnosti …

    in če bi bila tudi sama predrzna, bi ugibala, da je ici mici ločena in jo je zbodlo to, da je za ločitev enako odgovorna kot mož. če si nočeš tega priznati je treba potolčt vse drugače misleče.

    ker kaj je sicer alternativa: utopit sebe v poplavi občutkov krivde?

    kaj je treba res koga linčat? včasih moramo znati odpustiti tudi sebi. najprej pa seveda priznati da smo za svoje napake odgovorni sami in ne drugi.

    tudi h. hendrix se je ločil od prve žene, pa je z njo imel že dva otroka in potem z drugo ženo še dva. pa je napisal knjigo o tem. nobene potrebe da bi bil potem celo nadaljnje življenje besen na cel svet, ker mu v prvo ni uspelo.

    vsi smo samo ljudje. motiti se je človeško. in zrelo je edino to, da smo sposobni videti svoje napake, zanje prevzeti odgovornost, spoštovati druge in komunicirati na spoštljiv način.

  8. Tole sem našla, mislim, da bo pasalo v to debato.

    Resnica o statistiki razvez zakona: razveza postaja vse manj pogosta

    »Resnica o zakonski zvezi je, da razveza postaja manj pogosta,« v svoji novi knjigi V dobrem: Znanost dobrega zakona (op. prev.) pravi pisateljica za New York Times Tara Parker-Pope. Avtorica knjige ugotavlja, da je število ločitev po tem, ko je doseglo svoj vrh v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi različnih razlogov močno padlo.

    Avtorica Tara Parker-Pope v Times-u pogosto poroča o trenutnih aktualnih raziskavah o porokah in zakonskem življenju. V svoji knjigi pravi, da je v zadnjih letih z namenom, da bi odkrila, kaj nas je znanost naučila o trajni zakonski zvezi in zapletenih procesih dvorjenja, ljubezni in zakonske zveze, opravila intervju z več desetimi vrhunskimi svetovnimi raziskovalci zakonske zveze in odnosov ter pregledala več sto objavljenih raziskav.

    Škodljivost napihnjene staristike
    Napihnjena statistika o ločitvah je lahko škodljiva, razmišlja Parker-Pope-ova. Skrbi jo, da so zavajajoče statistike »vzgojile generacijo z nasprotujočimi si čustvi o zakonu in razvezi.« Ljudje so prepuščeni razmišljanju: »Če se polovica vseh poročenih parov loči, kaj je potem to takega?«
    Avtorica opozarja, da je posledica napačnega razumevanja sedanje statistike ločitev prepričanost mnogih, da »je zakonska zveza bolj krhka, kot je v resnici.« Meni, da prepričanje, da se loči več parov, kot se jih v resnici, lahko povzroči, da nekateri zakonci ob nastopu težav preprosto obupajo.

    Napaka v izračunu
    “Ustrahovanje” s črnogledo statistiko, da je petdesetim odstotkom zakonov usojena ločitev, traja že dolga leta, »vendar te slabe napovedi ne veljajo za večino parov, ki se poročijo danes; ne veljajo niti za večino tistih, ki se je poročila v zadnjih nekaj desetletjih,« pravi Parker-Pope-ova. Problem, dodaja, leži vsaj deloma v načinu izračuna stopnje ločitev.
    »Ker se toliko spremenljivk v enačbi porok in razvez spreminja, preprost izračun, ki primerja število zakonskih zvez in razvez v določenem letu, rezultat popači in kaže, da je stopnja ločitev višja, kot je v resnici,« ocenjuje v svoji knjigi.
    Eden izmed dejavnikov v celotni sliki deleža razvez je, da se pari danes poročajo pri starejših letih kot na primer leta 1970. Študije kažejo, da »tveganje za razvezo občutno pade, če mladi s poroko počakajo do starosti 25 let,« piše Parker-Pope-ova. Dodaja tudi, da je lahko dodatna prednost poroke v poznejšem obdobju ta, da »večina od najšibkejših odnosov propade, preden se sploh podajo pred oltar.«
    Avtorica pravi, da je res, da se pari, poročeni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ločujejo zelo pogosto. Takrat so se ti pari navadno poročili »v svojih poznih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih,« navaja; statistike kažejo, da se je izmed teh parov v tridesetih letih razvezalo okrog 47 odstotkov.
    V nasprotju z njimi pa »je delež ločitev pri ljudeh, ki so se poročili v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nižji,« ugotavlja Parker-Pope-ova. Pravzaprav se zdi, da se stabilnost zakonske zveze »izboljšuje vsako desetletje.«

    Dobra novica
    »Dobra novica« je torej, da danes »veliko več zakonov uspe, kot jih propade.« Raziskave kažejo, da »veliko več kot polovica poročenih parov danes ostane poročenih.«
    Ob tem Parker-Pope-ova opozarja, da sedanji statistični podatki o razvezi ne pomenijo, da je zakonska zveza postala lahka. Nasprotno: meni, da »imajo sodobni pari veliko večja pričakovanja do zakonske zveze, kot so jih imele predhodne generacije.« Socialni premiki so namreč dvignili standarde za poroko v smislu zahtevane čustvene izpolnitve, zaželjenega partnerstva in pravičnosti v odnosu.
    Uroš Vidic

    Vir: The Truth About Divorce Statistics

  9. odstranejn komentar

    Komentar Ici bici smo zaradi žaljivosti in neprimerne vsebine izbrisali.

    Vabimo vas, da članke še neprej komentirate ter s komentarji izrazite svoje mnenje ali podate svoje izkušnje. Kljub temu pa vas prosimo, da se držite kulturnega dialoga in konstruktivne kritike, če se s čem ne strinjate.

    Lep dan!

    ekipa iskreni.net

  10. Pozdravljeni!

    sem nova na forumu in ker mi je bila tema zanimiva, sem se odločila da napišem še neko malenkost …

    Hja, kaj pa če si toliko odgovoren in si povedal partnerju kaj misliš, kaj želiš, kaj … pa te partner veselo ignorira … si mu potem povedal na napačen način … pa tega popraviš … pa te še vedno ignorira in mu je edino merilo tisto, kar sam razmišlja in dela …

  11. re:

    [quote=Meta]Pozdravljeni!

    sem nova na forumu in ker mi je bila tema zanimiva, sem se odločila da napišem še neko malenkost …

    Hja, kaj pa če si toliko odgovoren in si povedal partnerju kaj misliš, kaj želiš, kaj … pa te partner veselo ignorira … si mu potem povedal na napačen način … pa tega popraviš … pa te še vedno ignorira in mu je edino merilo tisto, kar sam razmišlja in dela …[/quote]

    Včasih se je treba sprijaznit z dejstvom, da ima sebe rajši kot tebe. Ko si boš to priznala, potem se vprašaj pa: Kako naprej od tu? BOm tako živela svoje življenje? Koliko se cenim? Kaj sploh želim od življenja?

  12. meta pozdravljena. ignoriranje je vrsta obrambe, obrambe pred tem da bi si dovolili začutiti bolečino, izraziti svoje potrebe in prositi za to, kar potrebujemo.

    včasih ljudje najprej potrebujemo sočutje, razumevanje, da smo pripravljeni tudi sami drugega slišat, razumet in spoštovat.

    john gray pravi: ko nas v odnosu kaj prizadane, je to 90% zaradi ran iz preteklosti in le 10% zaradi tega kar je partner naredil ali rekel.

    ja z. milivojević razdela v svoji knjigi mnoge zablode o ljubezni.

    sama bi priporočila še john gray: moški so drugačni, ženske tudi in phill mcgraw (če vas njegov samovšečni ameriški stil pisanja ne bo preveč motil): reševanje odnosov in seveda že omenjeni h. hendrix: najina ljubezen.

    v odnosih postanemo “zahtevni” in kritični ker smo bili sami ranjeni. vendar z zahtevami in kritikami ne pridemo daleč. težko se je naučiti drugačnih poti in predvsem sprejeti partnerja takega kot je … šele takrat dobimo to, kar potrebujemo in smo si ves čas tako želeli.

    saj vsi vemo, da je projekt: spremeniti partnerja avtocesta do propada zakona, pa vendar to tako radi počnemo.

  13. Zelo priporočam v branje – Gary Chapman: Pet jezikov ljubezni
    Lahko se naučite govoriti partnerjev prvotni jezik ljubezni … On pa vašega. In tako drug drugemu napolnita “rezervoarja ljubezni” 🙂
    Ljudje namreč izražamo in sprejemamo ljubezen na različne načine…

  14. Zelo dobro priporočilo. Sem jo prebrala, kasneje sem jo za valentinovo kupila možu, ki je potreboval kake dve leti, da jo je prebral, ker ni ravno bralec :), ko sem jo kupila prijateljici, ki se je poročila, mi je pa prišepnila: “Že ta tretja…!” Tako, da knjiga res vplova na ljudi, sicer je ne bi toliko podarjali naprej 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja