Foto: Shutterstock»Sem mislila, da bo hujše,« sem po naši prvi domači otroški rojstnodnevni zabavi rekla možu. »Ja, tudi jaz, ampak naslednji mesec bomo vseeno naredili kako uro krajše,« se je zasmejal v odgovor.
Pogovor se je odvijal tik po tem, ko je kakih šest razigranih 6-letnikov zapustilo naš dom in smo se lotili pospravljanja, v zavedanju, da nas čez slab mesec čaka ponovitev vaje z drugim glavnim akterjem, a s podobno zasedbo 4-letnikov. Tudi druga izvedba je bila čisto simpatična, otroci sicer še malce bolj živahni, ampak še obvladljivi, branje pravljice ob koncu pa jih je malce umirilo pred odhodom domov.
Slavljenca sta bila v obeh primerih več kot zadovoljna, starša pa tudi, čeprav naju je pričakal kup posode, po stanovanju je bilo treba izslediti vse odtihotapljene in na pol pojedene sladkarije (zaradi lepljivih sledi niti ni bilo tako težko), nazaj sestaviti kavč, posesati prisušene koščke plastelina in, najtežje, uloviti in zares umiriti lastne otroke. Prijetno pa mi je bilo ob misli, da smo se za malega slavljenca skupaj potrudili, da so nas njegovi prijatelji obiskali na domu in da sem jih imela priložnost spoznati in jih opazovati pri skupni igri.
Od kod strah?
Zakaj sva se torej teh praznovanj malce bala? In zakaj mi je prijateljica pred kratkim zaupala, da so se sami rojstnodnevni zabavi otroka raje izognili z izletom, ker jo je bilo tako strah, kako in kaj naj pripravi?
Ko brskam po spominu, se res ne morem spomnim, da bi bili moji starši v kakem posebnem krču pred otroškimi rojstnodnevnimi praznovanji. Mama je pripravila obložene kruhke, spekla torto, otroci pa smo se tako ali drugače (za)igrali, verjetno kdaj tudi malce noreli po stanovanju. Ampak to je pač spadalo zraven, kot tudi to, da je bila mama verjetno na koncu malce utrujena. In podobno je bilo pri prijateljih – ne glede na to, ali so stanovali v hiši ali bloku, nekako in nekje smo že našli prostor za spontano igro, ne spomnim se, da bi nas kdaj starši (ali kdo drug) posebej zabavali.
Ko brskam po spominu, se res ne morem spomnim, da bi bili moji starši v kakem posebnem krču pred otroškimi rojstnodnevnimi praznovanji.
Kar otroško srce poželi …
Danes je malce drugače, zato si upam sklepati, da je strah pred rojstnodnevnimi zabavami doma bolj razširjena zadeva. Če v iskalnik vtipkate »rojstnodnevna zabava za otroke«, dobite preko 34.000 zadetkov, ponudbe je malo morje in za svojega otroka (in zase) lahko izberete zabavo, kakršno vam srce poželi – Fit party, palačinka party, znanstveno, arheološko, kuharsko, umetniško, Lego, vampirsko, srhljivo, na drsalkah, v bazenu, s konji, z modno revijo, pravljično na 30 različnih tematik (od gasilcev in gusarjev do Hello Kitty, balerin, Havajev …).
Na tovrstnih praznovanjih za otroke ves čas skrbijo animatorji, pa ne samo to, poskrbijo tudi za elektronska vabila na zabavo, prostor, rekvizite, otroški šampanjec, torto s svečkami, pico, pečene hrenovke in pomfri, tople sendviče, palačinke ali sadni smoothie in zdrave prigrizke (če želite), darilo za slavljenca, foto album in CD s fotografijami, gibalno animacijo, program, pesmi … In v času, ko se vaši otroci varno gibajo in zabavajo, lahko vi v miru poklepetate, se sprostite in uživate v odrasli družbi. Ali pa brez skrbi opravite nakupe, obiščete banko, zavarovalnico, lekarno, popijete kavico, pojeste kosilo ali pa »počakate v naši prijetni recepciji ob gledanju TV programov in branju brezplačnih revij in časopisov«, kot obljubljajo raznovrstni ponudniki – profesionalci. Seveda vsi obljubljajo, da se bodo imeli otroci enkratno. In verjetno se res imajo.
Izziv za amaterje
Logično, da je neizkušenega amaterskega starša, ki si upa cel ta organizacijsko-animacijsko-kulinarični projekt prevzeti na lastna pleča, malce strah. Saj niti ne veš, kakšen je okvir pričakovanj malih povabljencev (in njihovih staršev), ki so morda doživeli že kup »enkratnih«, »neponovljivih«, »noro zabavnih« praznovanj. Jim bo pri nas dolgčas? Bi jih morali ves čas animirati in zabavati? Bi morali najeti klovna ali čarovnika? Ali vsaj pripraviti dve uri neprekinjenega programa? Ali jih lahko zgolj pustimo, da se igrajo? Bodo zdržali v malem stanovanju brez trampolinov, blazin, gugalnic in plezal? Ali mora res povabiti pol razreda? Bo sprejemljivo, če bo torta čisto običajna okrogla (ali pa simpatično neroden poskus ljubeče mamine roke, da bi po navodilih s Pinteresta vendarle pričarala torto posebne oblike, recimo grad iz piškotov)?
Dvomov in spraševanj je lahko cel kup, prav toliko kot je razlogov, da vse skupaj enostavno prepustimo profesionalcem – premajhno stanovanje, zahtevni in živahni otroci, prezaposlenost in preutrujenost, vrstniški zgledi in pritiski …
Splača se tvegati!
Pa vendar mislim, da marsikaj zamudimo, če vse skupaj prepustimo nekomu tujemu. Res je, da na domu otroci nimajo toliko možnosti za gibanje, res morda ne bodo počeli tako enkratnih in zabavnih in poučnih in vznemirljivih stvari. Verjetno si zabave res ne bodo zapomnili za vse življenje. Pa je to sploh potrebno?
Čeprav se res ne morem pohvaliti z bogatimi izkušnjami na tem področju (dve preprosti domači zabavi nista zavidanja vredna referenca), sem vendarle prepričana, da so naslednje stvari neprecenljive in pretehtajo »nepozabne« rojstnodnevne zabave in doživetja zunaj doma:
1. Proces in ljubezen
Praznovanje doma je potrebno pripraviti, kar pomeni, da otrok vidi in doživi ves za to potreben trud, pri vsem skupaj pa lahko sodeluje in soustvarja. Ob tem pridobiva dragocene izkušnje in občutek, da nam je dragocen in pomemben, da smo se zanj vsi skupaj pripravljeni potruditi.
2. Doživeti dom
Vedno mi je bilo zanimivo in dragoceno videti, kje nekdo živi, doživeti njegovo sobico, prostor, kjer se igra in kjer je, njegovo družino, se igrati z njegovimi igračami … In vedno sem bila vesela, ko sem lahko druge sprejela v koščku sveta, ki je bil najbolj moj in zame najbolj domač, jim razkazala svoje »dragocenosti« in jim dopustila, da so za nekaj ur del nas, del naše družine. Mar ni to tudi način, kako se krepijo prijateljstva?
3. Spoznati otroke
Kako pogosto imamo starši priložnost, da se srečamo s sošolci in nekaterimi prijatelji naših otrok? Pa gre za osebe, s katerimi morda naš otrok preživlja cele dopoldneve. Otrokov rojstni dan ponuja priložnost, da se srečamo z njimi in jih morda lahko opazujemo pri skupni igri, interakciji, se z njimi pogovarjamo …
4. Sili v ustvarjalnost
Občutek, da smo zmogli in da so bili naši otroci lahko ponosni na nas, verjetno daje več notranjega zadovoljstva, kot če bi se v tem času sproščali nekje zunaj ali v miru nakupovali. Sili nas k temu, da smo ustvarjalni, igrivi, sproščeni.Čeprav je težko biti naenkrat v vlogi mame, kuharice, natakarice, čistilke, animatorke, mediatorke … pa nas aktivno sodelovanje pri praznovanju sili v to, da smo ustvarjalni in prilagodljivi, predvsem pa sproščeni (čeprav se ravno to v tej situaciji zdi misija nemogoče). Otroci cenijo sproščenost in pristnost. Ni potrebno, da jim pojemo pesmice in igramo lutkovne predstave, mogoče jim bo všeč že, če jih zgolj opazimo, smo pozorni, jim dodelimo kakšno odgovornost in preprosto nalogo, jih vključimo in prosimo za pomoč, jim pokažemo nekaj zanimivega v našem domu ali nekaj, kar sami dobro znamo. Lahko pa si damo kreativnega duška in pripravimo nekaj zares izvirnega – če nam je to seveda v veselje in izziv in bomo ob tem uživali vsi. Morda pa otroci tega sploh ne bodo potrebovali. Včasih bodo potrebovali naše aktivno sodelovanje, posredovanje in navzočnost, včasih pa bodo potrebovali samo svobodo in naš umik. A občutek, da smo zmogli in da so bili naši otroci lahko ponosni na nas, verjetno daje več notranjega zadovoljstva, kot če bi se v tem času sproščali nekje zunaj ali v miru nakupovali.
5. Daje otrokom priložnost
Ali je res v njihovo največje dobro, da kar tekmujemo v tem, kdo od nas bo ponudil in pričaral več? Mar s tem ne podcenjujemo in dušimo njihovega ustvarjalnega potenciala in jim odvzemamo dragocene priložnosti, da bi znali preprosto uživati v tem, da so skupaj?
Ali otroci zares potrebujejo to, da so stalno animirani in zabavani od zunaj? Ali je res v njihovo največje dobro, da kar tekmujemo v tem, kdo bo najbolj zanimiv, zabaven, izviren, drugačen in neponovljiv, kdo od nas bo ponudil in pričaral več? Mar s tem ne podcenjujemo in dušimo njihovega ustvarjalnega potenciala in jim odvzemamo dragocene priložnosti, da bi znali preprosto uživati v tem, da so skupaj, da bi znali najti in razviti svojo igro in svojo zabavo? Še danes se spomnim, kako je moji sošolki na enem takih praznovanj malce ušlo v hlače – od smeha (brez pomoči animatorjev, filmov, klovnov ali staršev) …
In ob koncu še pomembno opozorilo!
Nikakor ne obsojam staršev, ki rojstnodnevna praznovanja svojih otrok prepustijo drugim! Morda bova kdaj tudi midva z možem med njimi, kdo ve. Verjetno pride situacija, ko enostavno ne zmoreš in hvaležno sprejmeš to kot obliko pomoči. Ali pa je otroška želja, da bi doživel nekaj drugačnega (in čisto konkretnega), tako močna, da je izraz ljubezni, da to sprejmeš in ji slediš. Prav tako se mi zdi, da so nekateri ponudniki rojstnodnevnih praznovanj zelo domiselni in ustvarjalni in verjamem, da znajo pričarati lepo doživetje.
Škoda se mi samo zdi, da starši ob tem izgubljamo občutek, da zmoremo veliko dati tudi sami (in morda ob tem po nepotrebnem izgubljemo tudi denar), in škoda se mi zdi, da se otroci ne bi znali več skupaj veseliti v preprosti lepoti skupne igre in preprostega domačega praznovanja.
Priložnost pa imamo – vsako leto znova!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
