Težave pri dojenju so stare kot človeštvo, le da so bile ženske nekdaj deležne ljubeče podpore. Znanje je prehajalo iz roda v rod. Dojenje je bilo samoumevno in del (javnega) življenja.
Uporabimo malo domišljije. Sveti večer. Pravkar se je rodilo novo bitje in namesto blaženosti prve ure postanejo trpljenje. Dojenje ne steče. Vsaj zdi se tako. Si predstavljate, da bi Marija obupana prosila za pomoč, deležna pa bi bila na primer odziva:
»Ležite kot na plaži, v tej pozi se ne moreta dojiti, nista na dopustu!«
»Saj si mati in sedaj imaš instinkt, moraš znati!«
»Velike prsi imate in take nimajo mleka.«
»Kaj se pa greste, da dojite več kot 15 minut na eni strani?«
»Kaj stradate otroka? (Ups, narobe smo ga stehtali …)«
Je stvar sreče, da naletimo na prijazno in strokovno osebje?
Bivanje na poporodnem oddelku se za marsikatero mamico spremeni v trpljenje, saj je zaradi pogosto zgolj navideznih težav pri dojenju deležna nasilja in nestrokovnega ravnanja. In to s strani osebja, ki bi jo moralo podpreti in zaščititi – vsaj po službeni, če že ne po človeški dolžnosti.
Ali je prav, da je vprašanje sreče ali naključja, na koga bomo naleteli – potrpežljivo, prijazno in strokovno osebje ali neprijazne sestre brez znanja in občutka?
Pravica do zdravja je osnovna človekova pravica. Otroci imajo pravico do dojenja in matere tudi. Vrabci na strehah čivkajo, kako tvegano je nedojenje ali umetno hranjenje za zdravje otrok in mater.
Pritisk je velik, a vendar ne steče vsem
Pritisk na mamice, naj dojijo, je neizmeren. Večina mamic si želi dojiti. Pričakujejo, da je dojenje naravno in bo že nekako steklo. V resnici imajo prav, z njimi ni nič narobe. Le preveč zaupajo in se ne zavedajo, kako sovražno zna biti okolje, v katerem bi morale biti v varnih rokah. Pričevanja mater so pretresljiva!
Realnost porodnišnic
V porodnišnici so mi sestre s tako muko in negativnim pristopom pokazale pristavljanje. Ena izmed njih se je norčevala: »Ležite kot na plaži, v tej pozi se ne moreta dojiti, nista na dopustu!« In mi je pritekla solza pa sem rekla: »Zato sem prosila za pomoč.« Raje so mi ponudili dodatek …
Kje ste, varuhinja človekovih pravic in zagovorniki pacientovih pravic?
Žalostno. Prepričana sem, da mnogo mater ne doji ali ne doji polno ravno zaradi osebja v porodnišnici. Ne znajo pristaviti, otrokova teža pada, ustrašijo se in gredo v lekarno po dodatek. Za vsak slučaj.
Ja, je vredno!
Vse, kar bi bilo treba, je, da bi se nekdo usedel poleg mamice, jo opazoval, spodbudil, vodil in jo opremil z informacijami. Ampak to zahteva znanje in čas. Očitno je bolj preprosto dati dodatek. Za kakšno ceno? Če vemo, da ena sama steklenička umetnega mleka spremeni otrokov črevesni mikrobiom za vsaj dva tedna izključnega dojenja?
O tem, s katerimi dvomi se soočajo mamice v prvih tednih dojenja, smo že pisali.
Ne, ni pravljica
Sveti večer. Pravkar se je rodilo novo bitje in namesto blaženosti se zdi, da prve ure postajajo trpljenje. Zdi se, da dojenje ni steklo. Marija pokliče na pomoč. Takoj pride nekdo, ki ji prisluhne, jo pomiri, jima z dojenčkom nameni ves čas na tem svetu. Sede poleg nje, se ji pomaga udobno namestiti, opazuje dojenje. Odgovarja na vprašanja. Ji da potrditev za vse, kar je v redu, in pomaga izboljšati, kar ni.
Želim si, da bi bila prav vsaka mamica deležna podpore – pa ne, ker je Sveti večer, ampak ker je tako edino prav!
Foto: i.warosu.org
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
