Pozdravljeni, sem Lucija in neodgovorno ravnam s svojim otrokom. No, tako se vsaj včasih počutim ob prebiranju in poslušanju raznih mnenj, izkušenj, skrbi, idej in še česa mnogih mladih mamic.
Naj naštejem le nekaj primerov: moja osemmesečna hči večino dneva prebije na tleh. S tem mislim na parketu. Telovadnim blazinam, kupljenim v diskontu, ki so pa itak verjetno iz kakšnega strupenega materiala, se vztrajno izogiba. Tudi ko je zunaj minus. Tudi, če že nekaj dni nisem pomila. Čeprav povsod nanjo prežijo ostri robovi pohištva, razni nepritrjeni kabli in vrata, ki jih lahko vsak hip kdo odpre.
Ko je na obisku kaka prijateljica brez otrok in ji iz ust vleče kapuco svoje trenirke, češ da je umazana, si mislim »ko bi ti vedela, kaj vse je imela danes že v ustih, bi te bilo strah, da bo ona umazala tebe in ne obratno!« In ko spet druga z roko skrbno ščiti robove klubske mizice, okrog katere se punčka plazi, jaz v mislih podoživljam njene spektakularne plezalne podvige prejšnjega dne po kovinski telovadni napravi.
Bolj kot varovala pred vsem slabim in težkim bi jo rada naučila, kako naj se s tem spopada.Ja, taka mama sem. Ne preveč skrbna. Čeprav jaz raje rečem: ne preveč zaskrbljena (ker mi vendarle še nikoli ni padla s previjalne mize!). Želim si vzgojiti samostojno, odporno, močno osebo. Bolj kot varovala pred vsem slabim in težkim bi jo rada naučila, kako naj se s tem spopada. Zato ji pustim, da raziskuje in se uči. Zato ne priskočim vsakič, ko se s čelom bliža robu omare. Zato ne skrbim zaradi prahu in smeti po kotih in še tisoč drugih majhnih stvari, ki, kot vidim in berem, delajo preglavice številnim mamam.
Jaz bi raje, da so moji otroci na vse, kar jih v življenju lahko doleti – dobrega in slabega – čim bolje pripravljeni. Saj, življenje je čudovito lepo, pisano, iskrivo, radoživo … ampak tudi težko. Ne morem se do njihovega n-tega leta pretvarjati, da ni, potem pa naenkrat pričakovati, da se bodo znali reševati iz težav. Pa naj gre za tako banalnost, kot je obtolčeno koleno, do tako pomembne, kot je zagovarjanje svojih vrednot pred vrstniki. Saj me ne bo vedno ob njih, da bi jim s peno obložila vogale pohištva, obrisala nos in povedala, kaj je prav.
Lahko, da se motim in delam narobe. Lahko tudi, da me bo »brezskrbnost« minila že pri tem ali pri katerem od naslednjih otrok, ker bom ugotovila, da se ne obrestuje. Pač, na napakah se učimo. Kar je v bistvu prav tisto, kar sem z napisanim hotela povedati. 🙂
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
