Samo da bo zdrav?

Česa si v resnici najbolj želimo za otroka, ki prihaja na svet?

Pri svojem delu se kot babica vsakodnevno srečujem z ženskami, ki jih spremljam od začetka do konca nosečnosti. 40-tedensko obdobje pričakovanja rojstva novega družinskega člana je čas, ko bodoča mati doživi mnoge telesne, čustvene in socialne spremembe v svojem življenju. Že vse od prvega pregleda in potrditve nosečnosti se trudim, da bi žensko opogumila ter z njo navezala dober odnos.

Zaradi pogostih preventivnih pregledov se med babico in bodočo materjo splete poseben odnos zaupanja in marsikatera spregovori o stvareh, o katerih bi sicer zaradi sramu molčala. Na dan lahko pridejo negativne pretekle izkušnje poroda, strah pred ponovim spontanim splavom, morebitnimi napakami pri razvoju otroka, strah pred poporodno depresijo, itd.

Ženske zato že v času nosečnosti potrebujejo osebo, ki ji lahko zaupajo, ta pa mora imeti ustrezno znanje, empatijo ter spoštljiv odnos. Trudim se jih razumeti, jim pravilno svetovati ter jih ustrezno pripraviti na dogodke, s katerimi se bodo morale soočiti ob prihodu potomca in večina jih odgovori: »Samo da bo zdrav, drugo sploh ni pomembno.« Ob takšnem odgovoru se vedno zamislim.

Je zdravje res najpomembnejša stvar v življenju? Kaj pa misel na to, da bi bil otrok v življenju srečen, da bi se čutil sprejetega in ljubljenega s strani svojih staršev in okolja, v katerem bo živel?

Marsikatera se zato ob mojem ugovoru zamisli. Nekatere sicer hitro dodajo, da je pomembna tudi sreča, vendar, da so zanjo poskrbele že pred zanositvijo, kar pomeni, da so odprle poseben varčevalni račun namenjen otrokovemu študiju in nakupu stanovanja. Med drugim odločno priznajo, da se bodo potrudile in mu v prihodnosti zagotovile vse, kar bo potreboval.

Otrok ni objekt, ki bi mu ob rojstvu v zibko »položili« vse potrebno za »dolgo in srečno življenje«. Je subjekt, ki ga moramo spoštovati, ga vzgajati, ljubiti ter ga naučiti pravilnega soočenja s težavami, ki nastopijo v življenju.Pa vendar, bo otrok res srečen, če mu bo v življenju vse »prinešeno na pladnju?« Danes se namreč veliko parov odloči zgolj za enega potomca z namenom, da bi bil ta finančno popolnoma preskrbljen. Če že jaz nisem mogel imeti vsega, česar sem si kot otrok želel, naj ima vsaj on! Pri tem se je dobro vprašati, če je to v resnici sploh koristno zanj. Bo znal ceniti stvari, ki so mu bile brez naporov podarjene? Se bo znal pravilno soočiti z morebitnimi nepredvidenimi zavrnitvami in padci v življenju, pred katerimi ga starši ne bodo mogli obvarovati? Menim namreč, da ljudje veliko bolj cenimo in spoštujemo stvari, do katerih smo se morali prebiti z lastnim trudom.

Zdravje je vsekakor pomembna stvar, ki jo upravičeno in iskreno zaželimo vsakemu novorojenčku, vendar otrok ni objekt, ki bi mu ob rojstvu v zibko »položili« vse potrebno za »dolgo in srečno življenje«. Je namreč subjekt, ki ga moramo spoštovati, ga vzgajati, ljubiti ter ga naučiti pravilnega soočenja s težavami, ki nastopijo v življenju. Predvsem pa mu moramo posvetiti svoj čas in v njem vzbuditi občutek sprejetosti, česar pa z denarjem vsekakor ne moremo kupiti.

Kaj pa vi menite? Kaj je tisto, kar si za svojega otroka najbolj želite ali ste si najbolj želeli ob njegovem prihodu na svet? Kaj je tisto najpomembnejše, kar mu želite dati?